Zadnjih nekaj let je bilo v prevodnem leposlovju čutiti nekakšno evforijo, povezano s skandinavskim svetom, katerega avtorji znajo stvari ubesediti na čisto poseben način: njihovi junaki so godrnjavi ali čudaški samotarji, ki se ne morejo izogniti vplivu neprijaznega in hladnega okolja, a obenem premorejo ravno dovolj (črnega) humorja, da niso popolnoma zagrenjeni. Čeprav je ta trend najbolj opazen pri prozi (Jonas Jonasson, Fredrik Backman), sploh pri kriminalkah (Håkan Nesser, Camilla Läckberg, Stieg Larsson), se nikakor ne sme pozabiti poezije, ki morda v našem prostoru ni toliko prepoznavna, a ima vseeno veliko povedati – sploh zdaj, ko je v eni sami knjigi z vabljivo zimsko minimalistično naslovnico zbranih kar 12 izjemnih švedskih pesnic in pesnikov. Knjiga, naslovljena s Tvoj glas je moj, nosi podnaslov antologija sodobne švedske poezije in vsebuje ravno to, kar obljublja; zares sodoben izbor kvalitetne poezije (najmlajši avtor je rojen leta 1983), kar je neuresničen cilj marsikaterega drugega podobnega izbora.
Urednici Mita Gostinčič Pahor in Irena Smodiš že na začetku razjasnita, kako je slednji potekal; gre namreč za avtorje, ki so se udeleževali različnih slovenskih pesniških festivalov. Zanimivo je predvsem to, da je poleg kratkih biografskih predstavitev posameznih avtorjev na koncu zbirke to edina uredniška ali kakršnakoli druga spremna beseda – morda pa je celo dobro, če se poeziji kdaj pusti, da spregovori sama zase. Pozitivni sta še dve značilnosti zbirke; prva je sicer nekaj, kar bi moralo biti danes že normativ, in sicer, da je v antologiji zastopanih kar nekaj avtoric. Pa ne samo to, razmerje med pesniki in pesnicami je celo obrnjeno (5 : 7), in res lepo je imeti možnost prebrati toliko kvalitetnih ženskih poetik na enem mestu. Druga pa je dvojezičnost zbirke, saj je na levi strani vedno pesem v originalu, na desni pa sledimo njenemu prevodu. Tako lahko tisti, ki jezika ne razumejo, vseeno dobijo občutek o originalnem zapisu ter se vsaj malo približajo ritmu in občutku pesmi.
Spregovoriti je treba še kaj o glavni substanci zbirke, o poeziji. Čeprav gre za 12 avtonomnih pesniških glasov, imajo vseeno nekaj skupnih značilnosti, ki dajejo zbirki Tvoj glas je moj avtentičen pridih polarnih viharjev in mračnih gozdov. Pesmi se povezujejo že na ravni sloga, saj pri mnogo avtorjih najdemo odsekane, kratke verze, ki pa so obenem tudi izjemno močni. Taka je na primer poezija Ide Börjel (»Vesolje je okoli naju. Tišina. Človek mora poskusiti paziti nase in se ne predati.«), Linn Hansén (»V Borås se pride po zelo prometni cesti. Pogosto se gre ven še isti večer ali zgodaj naslednje jutro. Raziskujemo na različne načine. Rezultatov pa ne dobimo vedno«), Ann Jäderlund (»Osamljenost čakanje. Kot živali. Globoko v pljučih. V temnini. V modro obarvani praznin.«), Hanna Nordenhök (»mrtva trupelca ježev. natančna / odsotnost gibanja. natančno kopnenje.«), Marie Silkeberg (»Prevrtan. Od samorogove bolečine. Eden izmed najmočnejših rentgenskih virov v vesolju. Dve prasliki.«). To ustvarja zelo pripoveden tok pesmi, zdi se, da nas ta poezija venomer postavlja pred dejstva, obenem pa je navidezno distancirana od napisanega, saj deluje bolj hladno. Druga značilnost pa je vsebinske narave, gre za neko občutje temačnosti, ki preveva verze mnogih (Athena Farrokhzad, Pär Hansson, Jenny Tunedal itd.), najlepše pa se manifestira v pesmi Čarobni svet pravljic Gunnarja Hardinga: »Mimo švigajo mrtvi jeleni. / Gozd se polni s šepetom: Ali lahko gremo od tod?« Z vsebinskega vidika je zanimivo, da črn humor in ironija začuda nista tako izrazita kot recimo v skandinavski prozi ali filmih, vseeno pa po tej plati zagotovo izstopa Ulf Karl Olov Nilsson – UKON, ki prav mojstrsko upesnjuje oba: »Moje življenje je bilo lepo, toda vse se je sesulo, ko so me živega pokopali. /…/ Igral sem namizni tenis in nogomet, kolesaril, bral knjige in se poleti sončil, čistil in kuhal, ponoči dobro spal, nato pa so me kljub temu živega pokopali. /…/ Izognil sem se sedenju v ječi, a so me živega pokopali. / izognil sem se vojni, nisem pa se izognil temu, da bi me živega pokopali.«
Tvoj glas je moj je zelo homogena zbirka, bogata s kvalitetnimi in specifičnimi pesniškimi glasovi. Škoda je le to, da za posamezne poetike v tem zapisu ni dovolj prostora, toda po drugi strani je zbirka zagotovo odprla vrata v nov svet, ki nam ga ponuja prevodna švedska (in skandinavska) poezija, ki si nedvomno zasluži biti brana, prevajana in poznana tudi pri nas.
Tvoj glas je moj: antologija sodobne švedske poezije. Ljubljana: Beletrina. 247 strani. 21 €.
