AirBeletrina - Teorija na redbulu
Kritika 10. 12. 2015

Teorija na redbulu

Če bi knjižico Kapitalizem kot spektakel (2012) v slovenskem kulturnem prostoru še neznanih nemških teoretikov Markusa Metza (1958) in Georga Seeßlena (1948) brali brez spremne besede Janeza Pipana, bi v ustih ostal čuden, umeten okus kot po pitju redbula, slavnega energetskega zvarka, o katerem med drugim v okviru t. i. utekočinjenega kapitalizma vročično pišeta avtorja v pričujočem besedilu. Na prvi pogled njun kratki esej – delo v nastajanju, kot povesta – z jasno ambicijo podati ostro kritiko kapitalizma kot prazne spektakelske forme namreč nima ne repa ne glave. Avtorja sicer pišeta besno, hitro, uporabljata številne besedne bravure, vratolomno menjujeta perspektive in teme (ne da bi ju zares zanimali koherentni zaključki posameznih sklopov) in s kritiko ne prizanašata nikomur. V besedilu vpeljeta celo vrsto fluidnih in izmuzljivih pojmov: »oblastni trikotnik vlade, gospodarstva in množičnih medijev, katerega namen je dograjevati oligarhično gospostvo« označita kot postdemokracijo, preobrazbo velikih ekonomskih zgodb v format resničnostnih šovov, žajfnic, bleščečih kvizov, kričečih športnih prenosov, ki naj bi brisali meje med produkcijo in distribucijo ter oblikovali simulacije globalnih družb, kultur in religij, pa poimenujeta econotainment. Obregneta se tudi ob posamezne antikapitalistične teorije, ki naj bi bile do kapitalizma preveč prijazne, obenem pa ju zanima tudi, kakšna družba bi lahko nastala po razpadu kapitalističnega produkcijskega sistema. A zdi se, da njuna kritika obvisi v zraku, saj njuni vpogledi, napaberkovani z vseh koncev in krajev, delujejo preveč konfuzno in poenostavljeno, da bi lahko učinkovali močneje.

Red Bull ti da krila!

Kapitalizem 21. stoletja, razlagata avtorja, poganjajo obljube, družbene identifikacije, znaki in miti. Pri tem naj bi bila za konkretnejše opazovanje novih dimenzij kapitalistične produkcije – t. i. utekočinjenega kapitalizma – nadvse primerna svetovna industrija pijač, saj pijače pogosto nastopajo kot blagovne znamke in označevalci za različne družbene statuse, imidž in podobe. Kot primer vzameta koncern Red Bull avstrijskega milijonarja Dietricha Mateschitza. Njegovo blagovno znamko opišeta kot nekakšno podobo spektakla v neoliberalizmu oziroma kot vstopnico v virtualni svet raznolikih življenjskih, družbenih, socialnih in simbolnih vrednosti, ki jih znamka označuje in tvori zaokrožen semiotični prostor. Red Bull prikažeta kot vase zagledanega gospodarskega giganta, neusmiljenega pri svojih poslovnih osvajanjih, nespoštljivega do družbene tradicije in kot generatorja sterilnih, apolitičnih spektaklov. Omenjata primer nogometnega kluba Austria Salzburg (kjer je svoje čase uspešno brcal tudi naš Kevin Kampl), ki ga je avstrijska korporacija prevzela leta 2005. S prevzemom so klub preimenovali, ukinili tradicionalne klubske barve in spremenili grb, zgodovino društva pa začeli ustvarjati na novo. Nazadnje so navijačem, ki so na tekme še vedno prihajali odeti v staro, vijolično klubsko barvo, prepovedali vstop na stadion.

Steve Jobs in econotainment

Milostna nista niti do slavnega Steva Jobsa. Avtorja pišeta, da naj bi bil iPhone odgovor na krizo kapitalizma z Jobsom kot mitskim likom princa, ki je počlovečil tehniko in povezal vse, kar je v krizi razpadlo. V industrijskem in digitalnem kapitalizmu naj bi proizveden stroj oziroma aparat šel skozi četvero rok, nadaljujeta. Imel naj bi svojega izumitelja, lastnika, ki ga uporablja za ustvarjanje presežne vrednosti, strojnika, ki ga zna upravljati, in prodajalca, ki produktu podeli estetsko in simbolno vrednost. Vse to pa naj bi v eni osebi združeval Jobs in tako poosebljal ikono sodobnega tehnološkega razcveta, nekakšnega magičnega kapitalista. Uporabniku prijazna digitalna tehnologija z zapeljivim zunanjim videzom in karizmatičnim ponudnikom je kupce združila v pravo sekto, sta pikra Nemca.

Econotainment pa naj bi se pojavil kot odgovor kapitalizma na zadnjo finančno krizo. To je nekakšen stroj za poneumljanje, »strokovna latovščina«, zapakirana v banalne podobe in svet zabave, propagandne podobe in iluzije, produkcija populističnih fraz in praznih form. Kapitalističnega sistema zdaj ni več mogoče razlagati v jeziku politike ali znanosti, je namreč samo še oblika cenene zabave. Avtorja jezno streljata v t. i. medijski kapitalizem, ki naj bi nastal iz krize finančnega kapitala, poosebljajo pa ga podivjane menjave denarja in dolgov, prevedene v na videz logično zveneče katastrofične  zgodbe o najrazličnejših krizah, škandalih, nesrečah.

Kapitalizem kot spektakel bralca zmede, ker na prvi pogled deluje, kot da ni ne tič ne miš. Za resno teoretsko delo je tekst preveč površen, brez jasnih zaključkov in rdeče niti. Ne prinaša novih prelomnih izhodišč ali nastavkov ne o kapitalizmu ne o sodobnih spektakelskih kulturnih formah.

Kontekst: popularna kultura in politično

Besedilu namreč manjka kontekst, ki ga v spremni besedi sijajno poda Janez Pipan. Markusa Metza in Georga Seeßlena predstavi kot samosvoja nemška teoretika, intelektualca, ki s svojim pisanjem in neposrednostjo tudi v domovini dvigata prah. Seeßlen je na primer eden najbolj plodovitih nemških filmskih kritikov in cinefilov z afiniteto do žanrskega filma. Film kot umetniški izraz razume kot nekakšno zbirko metafor in semiotični šifrirni stroj za konkretna družbena razmerja. Oba avtorja področje popularne kulture, različnih oblik zabave, raznih medijskih fenomenov in drugih »oblik performativnega naslavljanja posameznika« vedno razumeta politično. Zabava in razvedrilo vselej nastopata v kontekstu discipliniranja in depolitizacije množic.

Pipan piše, da poetiko Metza in Seeßlena sestavljajo intrigantne zgodovinske sondaže, manične deskripcije družbene dejanskosti, natančna opažanja, briljantne analize, navdušujoči aforizmi, čudaški humor, a tudi nepregledna poglavja brez pravih poant, v katerih se avtorja izgubljata v podrobnostih. Tako tudi ne pišeta čiste teorije, temveč eseje, pamflete, bloge, kritike oziroma nekakšno »literaturo vsakdanjosti« in se pri tem tako ali drugače navezujeta na vrsto različnih filozofskih, ekonomskih, socioloških, literarnih, zgodovinskih ipd. kanonskih besedil. Zato branje obeh mislecev ni mogoče brez predhodnega poznavanja del vrste avtorjev kritične teorije, kot so na primer Roland Barthes, Guy Debord, pa Marx, Weber, Adorno, Horkheimer, Foucault, Althusser, Habermas, Deleuze, McLuhan, Guattari, Susan Sontag, Slavoj Žižek, Joseph Vogel, Erika Fischer-Lichte … Posamezne odlomke in fragmente iz del različnih teoretikov, omenja Pipan, avtorja po svoje pregneteta in obdelata ter v nekakšnem laboratoriju idej na novo opredelita hitro spreminjajoče se družbene procese, diskurze in besedne zveze.

Njuno temeljno delo je obsežno, 780 strani dolgo besedilo Blödmaschinen. Die Fabrikation der Stupidität (2011), v katerem definirata svoje orodje kritičnega diskurza oziroma koncept t. i. strojev za poneumljanje – Blödmaschinen. Gre za niz različnih načinov za proizvodnjo norosti, shizofrenije, simulakrov, s katerimi mehanizmi medijskega in finančnega kapitalizma, poenostavljeno povedano, proizvajajo in distribuirajo neumnost v javni prostor. Pri tem je ključen performativni značaj neumnosti, saj se v celoti manifestira prav pred določenim občinstvom. Gre za sredstva discipliniranja, ki jih danes namesto ideoloških aparatov države – prosto po Louisu Althusserju – upravljajo finančni trgi, pri tem pa jim sekundirajo množični mediji, priljubljena tarča Metza in Seeßlena. Pri snovanju svojih študij družbene stvarnosti avtorja vselej analizirata vrsto najrazličnejših časopisov, knjig, revij, reklamnih katalogov, oglasnih sporočil in prospektov, filmov in najrazličnejših televizijskih vsebin. Zanima ju, kot piše Pipan, tudi nekakšen zgodovinski pregled beleženja in refleksije človeške neumnosti – od filozofskih tekstov, satiričnih romanov do različnih literarnih upodobitev in parodij.  

V besedilu Kapitalizem kot spektakel tako Nemca, omenja pisec spremne besede, nadaljujeta z uporabo koncepta strojev za poneumljanje, da bi razkrinkala, kako se poizkuša kapitalizem iz najrazličnejših kriz, zlomov, razbitin socialne države in uničenih družb dvigniti kot feniks, izumiti novo zgodbo ter si povrniti sijaj in sugestivnost, ki ugaja in zapeljuje. To pa želi narediti z uporabo proizvodov industrije zabave in množične kulture, ki so povsem izrinili vse oblike refleksije in razmisleka.

Kratek esej Metza in Seeßlena ne glede na omenjene pomanjkljivosti predstavlja doživeto, provokativno in vratolomnih ovinkov polno popotovanje na eno od zanimivejših polj sodobne evropske kritične misli. Z lucidno Pipanovo kontekstualizacijo njunega dela postanejo njuna poetika, teoretski prebliski, tematske diskontinuitete, jezikovne akrobacije, široki vpogledi, jezni ton pisanja itn. bolj smiselni, povedni in uporabni za nadaljnje razmišljanje o tem, kaj za vraga pride po kapitalizmu.

 

Markus Metz, Georg Seeßlen: Kapitalizem kot spektakel. Stroji za poneumljanje in econotainment. Prevedla Mojca Dobinkar. Ljubljana: Studia humanitatis, zbirka Varia, 2015, 117 str., 14,00 €.