Takoj po noči čarovnic, še enem »prazniku«, ki smo ga prilagojenega za potrošnike uvozili iz Amerike že v začetku novembra, božični filmi prevzamejo primat nad vsemi on demand pretočnimi platformami z videovsebino. Na radijskih postajah se v naša ušesa hočeš nočeš počasi usidrajo različni božični hiti, ki nas v nakupovalnih središčih nagovarjajo s klišejskimi oznakami, ki v 21. stoletju pritičejo praznikom: »treba je biti srečen z družino, božično dekoracijo je treba izobesiti že v novembru, darila pa najbolje, da naročimo že kar avgusta, da bodo prišla pravočasno«. Predvsem pa: »prazniki so čas ljubezni«. Če je bilo zaradi imperativa sreče to obdobje, ki se je v zadnjih letih tudi pri nas iz nekaj tednov prelevilo v dva meseca, za marsikoga psihološko zahtevno že prej, se je po dveh pandemičnih letih, ko je naš vsakdan krojilo navodilo, da je priporočeno biti daleč stran, daleč vsaksebi, da smo dobro, vse skupaj še poslabšalo, ugotavlja psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik. Božič, simbol časa, ko naj bi bili eno z družino in najbližjimi, je za številne namreč povsem nasproten čas. Čas, ko se v samotnosti spominjajo vseh izgub, tistih, ki bi morali krojiti ta praznični portret obilja, pa jih v njihovih življenjih ni več. Ob tem ne gre zanemariti okoljskih dejavnikov, za številne, tudi pri nas, so prazniki del obdobja, ko je noč daljša od dneva, večkrat se zgodi, da dom zapustimo, preden se dan dodobra zariše na obzorju, ob povratku pa znova srečamo le temo. Pomanjkanje izpostavljenosti dnevni svetlobi po številnih raziskavah vpliva ne le na imunsko odpornost, temveč tudi na razpoloženje. Zakaj je za nekatere najbolj bleščeči in čaroben mesec v letu, kot nam ga prodajajo trgovci in filmski giganti, najzahtevnejše obdobje v letu, ko se stiske in tesnobe še poglobijo in kako se postaviti po robu zahtevam družbe, smo se pogovarjali s psihologom dr. Kristijanom Muskom Lešnikom.
Teror praznične »sreče«
