AirBeletrina - The Flesh Failures*
Kritika 23. 9. 2020

The Flesh Failures*

Fotografija: Pexels

Opus Davorina Lenka se že vse od s kresnikom nagrajenega prvenca Telesa v temi (2013) gradi okrog telesnosti, ki je deviantna, fascinantna in ponuja brezmejne možnosti za obdelavo. Čeprav je nazadnje izdal zajeten roman Bela pritlikavka (2017), se je vrnil h kratki prozi, katere smernice je začrtal že s knjigo Postopoma zapuščati Misantropolis (2016), ki pa je bila v primerjavi z najnovejšim Psihopornom formalno precej konvencionalna. Psihoporn, ki nosi banalno neposreden, v resnici pa precej zavajajoč naslov – k čemur se še vrnem –, je zbirka kratkih in kratkih kratkih zgodb, v resnici pa tudi prvi del trilogije Ženska, podnaslovljen Rezilo. Rezilo lahko razumemo na več načinov, glede na skrajne situacije in sekljanje tabujev na prafaktorje lahko dobesedno, lahko pa tudi kot simbol za neusmiljeno rezanje odvečnega, da bi prišli do tistega bistvenega, najbolj pristnega in prvinskega.

Vse zgodbe so zapisane izključno v obliki premega govora, nobena ne premore niti kančka opisa, vse, kar se v knjigi zgodi, se zgodi med narekovaji. Zgodbe so tekoče, nabite z energijo, prepričljive in eksplozivne. Večinoma jih gradijo dialogi, v katerih se sogovornika znajdeta na konici noža (še eno rezilo!) in se skušata samo s pomočjo golih besed usrediščiti in izraziti svoje bistvo in svoje telo. Tudi za vsa dejanja likov izvemo samo prek njihovih besed, a vseeno živo zaživijo pred nami, ne gre le za prazne besede, ki bi lebdele v medprostoru. Večina zgodb je narejena na način izpraševanja oziroma zasliševanja, poslušalec je introspektiven in zainteresiran, v pogovoru je vedno dejaven in ga žene naprej. Čeprav prav ta zastavlja največ vprašanj in se navidezno skriva za njimi, se ravno o njem oziroma njej pogosto razkrije več, saj se na povedano odziva na lasten način, pa naj gre za šok, radovednost, obsojanje, iskreno zanimanje ali iskanje še bolj bizarne zgodbe. Sami pogovori so organski in jim je lahko verjeti, edino, kar zmoti, je recitiranje verzov iz komadov, kar je sicer res avtorjev podpis, a v govoru hitro izpade umetno: »˝Poznate pesem The Pentagram od Aleistra Crowleyja?˝ “Ne, ne poznam.˝ ˝Izredno lepa pesem. Govori o tem, kako je človek zagospodaril nad štirimi elementi. Potem pa še nad duhom. ´Arise, O Man, in thy strength! / the kingdom is thine to inherit […]´«. Če bi bil vsaj jezik obojega enak, bi lahko izpadlo bolj naravno, tako pa le zmoti.

V zgodbah se gradi močna napetost, saj so dialogi kot hudourniška reka, po kateri se ne pluje s tokom, ampak te vmes zajamejo vrtinci, obtolčejo skale in presenetijo slapovi. Divja plovba po telesnih užitkih, seksualnih tabujih in nasploh mesenih prigodah pa je še toliko bolj nagrajujoča, ker se nekatere zgodbe med seboj dopolnjujejo oziroma si predstavljajo antipod. Zato bo zagotovo še več jasno, ko bo izšla celotna trilogija, ki bo iz zgodb verjetno naredila jasnejšo celoto. Iz Psihoporna kot enotnega dela pa najbolj izpadajo kratke kratke zgodbe, ki zavzemajo šestino knjige. Gre dejansko za zgodbe v nekaj stavkih oziroma izjavah in replikah, ki sredi daljših, bolj intenzivnih in vsebinsko bogatejših zgodb delujejo izgubljeno. Njihova ideja je banaliziranje in s tem poglabljanje že prebranih daljših zgodb, kar na nek način deluje, a ta postopek je veliko učinkovitejši v daljši zgodbi Literarni genij, v kateri govorec razpreda o zametkih za svojo knjigo, pri tem pa seveda ponudi kar nekaj podobnih ali istih zapletov, razpletov in poant, kot jih najdemo prav v Psihopornu. Tu se najlepše kaže Lenkova ljubezen do postmodernizma, ki se je od prvenca dalje pretopila v veliko bolj subtilne prijeme.

Vsebinsko najbolj izstopa monumentalna zgodba OKM, ki se zgodi v spovednici. V divjem dialogu med vernico in duhovnikom se mešajo erotika in krščanstvo, erotika in vera nasploh, erotika in okultizem, bolestna želja po odrešenju, po pokori, in jo lahko razumemo kot krovno zgodbo prve knjige, saj vsebuje vse, kar najdemo razdrobljeno po vseh ostalih, pa naj gre za razgovore za igralke v pornografskih filmih ali začinjen pogovor med zakoncema. Vernica je v svojem prizadevanju za »razodetje« neumorna, radikalna, odprtih misli in duha: »Ampak ravno to je problem Cerkve. Vseskozi pridiga o dobesednosti Nauka, a ko nekaj ne štima, je pa na to treba gledati simbolno. Odločite se. Pozabili ste na meso. Jaz pa v svoji veri hočem tudi meso.« Tudi ostali liki v zgodbah so polni udarnih ugotovitev, kontradiktornih misli, mejnih izjav, ravno zato jih je tak užitek brati, saj dajejo mnogo prostora za razmislek in s svojo neposrednostjo in odklonskostjo (pri čemer je nujno izpostaviti, da Lenko zagrize v samo inštitucijo odklonskosti kot v nekaj vsiljenega, zaradi česar so liki nenehno v boju s samimi s seboj in okolico). Četudi na osebni ravni obsojamo katerega izmed likov, pa niti ni nujno, da ga, nam dajejo ogromno iztočnic – vsakič, ko si mislimo, da smo zagrabili bistvo določenega lika, nam vržejo poleno pod noge, da se temelji zatresejo in zrušijo. Lenko ne popušča, v svojem iskanju »mesa« je fanatičen in imeniten. Nenehno nas vrača k istim vprašanjem, se zapleta v iste dileme, ki pa se vsakič iztečejo nekje drugje, saj nas do tja vsakič popelje nek drug lik, za kar je format kratke zgodbe res najbolj ustrezen.

Čeprav knjiga deluje izjemno erotično in seksualno, pa se liki (zavedno ali nezavedno) sprašujejo o ljubezni, bližini, intimi, stiku. Seveda je vse to neizbežno povezano s seksom, a srčika se skriva nekje drugje, in ravno zato je naslov knjige, kot sem povedala na začetku, zavajajoč. Vse, kar se dogaja med besedami, je namreč le zapis vsega, kar se dogaja v kompleksnih človeških bitjih, usodno sestavljenih iz duše in telesa, razpetih med uničujoče vzorce, ki jih družba sprejema kot moralne in nemoralne. Bitij, ki so se začela zavedati, kako tanka je v resnici meja (ki je lahko tudi rezilo) med obojim in tega ne morejo več pozabiti. Psihoporn se tako izkaže kot dopolnitev in nadgraditev opusa, ki je v slovensko literaturo vnesel kar nekaj prepotrebne strasti in, seveda, mesenosti.

Davorin Lenko: Psihoporn, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2020. 307 str.

*Naslov pesmi iz mjuzikla Hair (1979), The Flesh Failures (Let the Sunshine In), Galt MacDermot.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.