V petek se je na Ptuju začel 13. festival sodobne umetnosti Art Stays, ki bo trajal vse do 1. septembra 2015. Letos se imenuje Wunderkammer. Razstavo spremlja tudi knjižica The Grand Tour, Anonymous 1983, v kateri je serija kratkih zgodb Nataše Kramberger. Nekaj jih objavljamo skupaj s fotografijami umetniških del, ki so avtorico navdahnila. Eno od petdesetih knjižic, ki so oštevilčene in opremljene z avtoričinim podpisom, lahko dobite v info pisarni festivala na Ptuju, še posebej pa ob festivalski ceremoniji, ki se bo zgodila 18. 7. ob 21. uri v Fürstovi hiši. Upamo, da vas spodbudijo k obisku Ptuja, če ne že takoj, pa vsaj ob koncu avgusta, ko se začnejo tudi Dnevi poezije in vina.
Lahko bi bila pav in pavica, krt in krtica, lisjak in lisica, ki sta šla na to pot. Lahko bi bila tudi vladar in vladarica, a še verjetneje: klatež in pastirica. Najdi mi, bralec, besedo, žival, ki poimenuje razliko med dvema, ki sta šla, in dvema, ki sta se vrnila. Kdo je ta, ki je potoval, in kdo, ki je pripovedoval, in, ah, kdo zapisal? Kabinet čudes, kabinet čudes.
Obstaja zvezek zgodb, to je gotovost. In obstajajo barve v oblikah in oblike v inštalacijah, nametane po Ptuju kot zemljevid fantastičnega potovanja. A kakor se ne ve, kako je z jajcem in kuro, tako ne moremo, res ne moremo, ni nam dano, povedati, kaj se je zgodilo prej: pot, umetnost, čudeži?
Glej, bralec, takole imaš. Bila sta dva, ki sta rekla, da gresta na pot, kajti hotela sta nove slike. V rokah sta držala sveženj zapisov z neverjetnimi avanturami in bajnimi kraji, kakor da bi bil popotniški dnevnik, opremljen s čudno, komaj razumljivo avtokarto. Kdo je to napisal? Kdo doživel? Ni besede, ni živali, ki bi lahko poimenovala … Dva, ki sta šla, sta skušala voziti po pravih ovinkih in točnih dolinah ter poiskati prav te bajne kraje in točno tiste neverjetne avanture, kajti napotki so za to, da jim sledimo, malo pa, da jih ignoriramo. Nekaj sta jih našla, nekaj sta si jih izmislila, od povsod pa sta prinesla s seboj spominke, umetnosti. Strpala sta jih v svoje vesolje, kabinet čudes, da bi jima bilo tam lažje. Kajti težko, če ne nemogoče, je preživeti brez tega, bralec, brez čudes: človek se iztroši.
A bolj kot sta gledala, bolj kot sta brala, bolj sta se spraševala: »Čakte, čakte, kako je zdaj s tem? Sma bla najprej midva, ki sma šla na pot po slike, al je bil najprej zemljevid z zgodbo, še prej pa slikar? Je bil najprej dnevnik, al je bil še prej dan?« Kajti nihče ne ve, nihče ne ve, kje ima ta ocean začetek, nihče ne ve, nihče ne ve, kje ima konec, tisoče koncev, tisoče začetkov: nihče ne ve, kdo ve.
Najdi mi, bralec, besedo, žival, ki poimenuje razliko med dvema, ki sta šla, in dvema, ki sta se vrnila. Kdo je ta, ki je potoval, in kdo, ki je pripovedoval, in, ah, kdo zapisal? Kabinet čudes, kabinet čudes.
I.
(Jordi Alcaraz, El Bufador)
Bil je slap povsod nad nami. Vode so padale, strašno padale, pršile, in izpod maha so silile divje zvončnice, da je cingljalo. Nekaj dreves sem poznal, morale so biti smreke, črne smreke, črne praproti in jelenji jeziki; bile so krošnje, vse je pršelo in šumelo; bilo je tudi sinje nebo, odzgoraj, daleč odzgoraj, in beli oblaki, v vodi. Skale so bile sive, spolzke in strme, tako zelo sive, tako zelo spolzke in tako zelo strme, da sem se zbal za pravo mero. Skalna polica, naš kraj, je bila ena, nevidna in ozka, bila je gola in okrogla. »Leči moraš,« so rekli; in takoj zatem: »Zaspati moraš. Počakati na sanje moraš. Prebuditi se moraš.«
Pomislil sem, koliko vsega moram, moro moram, sem pomislil, kajti to sem poznal, že sem zagledal vsa svoja polulana ležišča. »Otrok sem,« sem rekel. »Ne morete me dajati spat, da bi sanjal sanje, ki bi me prebudile. To je brezsrčno.«
A oni so bili srčni, pokimali so: »Sanjati moraš. Prebuditi se moraš.«
Ko sem legel, je začelo še bolj šumeti. Krošnje in vode in nebo so postali sivi, spolzki in strmi, tako zelo sivi, tako zelo spolzki in tako zelo strmi, da sem se zbal zanje in zase; zbal sem se in v trenutku zaspal, moral sem biti kot klada.
Nato sem sanjal. Ne morem povedati.
A ko sem se prebudil, je nad menoj lebdela množica. V zraku je lebdela, povsod, in slap je izginil. Bili so tisoči, sami zase, vsak zase, bili so milijoni. Bili so iz kamna in brez obrazov, lebdeli so nad menoj in pihali besede: okamnele. In tudi besede so lebdele, obvisele so v zraku.
Segel sem po njih, a niso hoteli. Moledoval sem, rotil, kričal in prepeval: »Bliže morate! Sanjati morate! Prebuditi se morate!« Zrli so vame; iz kamna; z razdalje; in nič. Moledoval, rotil, kričal in prepeval sem do onemoglosti.
Nato sem skočil.
II.
(Aquaura, Bodies #2)
Kmalu sem moral čez tisto provinco.
Nog kakor da nisem imel, pomislil sem, da bi se lahko kobacal, da bi se plazil, a tako bi uničil vso favno; bolelo me je srce. Dežela je bila drobcena kakor drobižek, a brezkrajna kot noč; nisem si znal odgovoriti.
V višini mojih oči so lebdele modre misli, skorajda bele in sinje in kanček puhaste, to sem najprej zagledal: mehke misli. Kakor sateliti so lebdele na dosegu mojih rok in krožile okoli razraslih stebel z veličastnimi nočnimi cvetovi. Nočni zrak je nočne cvetove odpiral v osupljajoče rožne pašnike, mehke misli pa je ovijal v krhke lišaje, modre lunice.
Bilo je pravljično, zato sem zajokal.
Zdaj sem že vedel, da so najbolj trdni tisti svetovi, ki si jih ustvarimo v svoji glavi, a kljub temu sem se moral čuditi, s kakšno samoumevno zavzetostjo, lahko bi rekel celo aroganco, so tista stebla in tisti cvetovi puščali svoje nočne satelite ali umreti ali oditi; še bolj sem zajokal. Modre lunice s krhkimi lišaji so vso noč, vse dokler je nočni zrak spreminjal to provinco v pesem, krožile in krožile okoli svojih rož, nato pa, ob prvi slutnji jutranjega svita, brez pozdrava, brez enega samega poslovilnega vzdiha, zaplule po svodu navzgor v nebo.
A moral sem čez tisto provinco, moral sem. Nog kakor da nisem imel; pomislil sem, da bi moral lebdeti.
III.
(Hans Beckers, Eggcutterorchestra)
Prišel sem do pašnika.
Kmet mi je zažugal, da je v žici električni tok, ki me bo stresel, kakor strese njegove krave, če se mu bom približal. »Nič bat,« sem pomahal, »te zvijače poznam.« Skočil sem čez žico, kmet pa je prišel bliže, da bi mi prižgal cigaret. »Ne kadim,« me je stisnilo, a to se ne bi spodobilo, zato sem zavzeto potegnil: kmalu bi se zadavil. Nalil mi je kozarec, ki je smrdel po gnilih slivah, spil sem in še v istem trenutku izbruhal: zdelo se mi je, da bom izvrgel pol jeter. Bil sem poparjen: spremeniti bom moral pristop.
A kmet je postal žarke volje, gledal me je v oči, me trepljal po ramenih, nato pa mi je segel v hlače. Odskočil sem. Nekaterih praks res nisem odobraval. Bil sem premlad, da bi znal pošteno zakleti, a v takšnih trenutkih človek odraste, res pa je, da je namesto mene zaklel kmet: »Jebela!«
Zdelo se mi je, da mi bo odtrgal ušesa, tako me je stresel zanje: »Jajca imaš!«
Skušal sem se spomniti kakšnega ustreznega komentarja, a bil sem izpraznjen in pijan, verjel sem, da mi je cigaret naredil halucinacije. Kmet me je za ušesa divje vlekel med krave, in šele ko sva bila globoko v njihovih vimenih, je šepetajoče zakričal: »Izgini s tega pašnika! Kakor si prišel, tako se poberi!«
Leta kasneje mi je sopotnik z vlaka med gromkim smehom razložil, da sem moral zaiti v Strahopetni kraj. Neki tamkajšnji bojazljivi župan, predsednik, je (dolgo nazaj) vaški orkester spremenil v plehbando za propagando, ki je poleg polk in valčkov rezala tudi človeške organe. Veljalo je, da bo orkester vsakemu, ki ne bo plesal po zaukazani glasbi, s svojim osrednjim inštrumentom, ki so mu rekli eggcutter, odrezal pogum.
Legenda je vztrajala tako dolgo, da je prerasla samo sebe. Odslej so v Strahopetnem kraju vsi moški, kakor tudi vse ženske in krave, brez poguma že ob rojstvu. Rezalnica iz orkestra – tako se je nasmihal človek z vlaka – pa je vmes že tako stara, betežna in topa, da so pred njenim rezilom varna še mehkokuhana prepeličja jajčka.
IV.
(Janet Belotto, Nile Blue)
Ali je res že čas, da vam povem o brodolomu? Ah, da: padli smo v vihar.
»Vesolje!« me je prešinilo, okoli nas pa črnina. Ocean je bil edina svetla točka. Še naprej sem brcal, opletal, odrival vodo s svojih prstov, s svojih stegen, z golega trebuha, vso tisto blatno sivo vodo, ki je bila polna dežja in morskega neurja in ki nas po samem čudežu še zmeraj ni zalila. Lovil sem sapo in poskakoval, nato pa: kot da bi se znašli v jušni zajemalki. Tp. Tišina.
Spomnil sem se majhnega roževinastega kolesa, ki sem ga pred leti videl v kletki s hrčki in belimi miškami – bolj ko so hrčki tekli, bolj se je vrtelo kolo, vrtelo, vrtelo, vrtelo kot školjka, v kateri smo se znašli.
»Kako pa veste, da je školjka?« me je spraševal deček. »Školjke pa res ne žrejo ljudi!«
Imel je prav, a raje sem se zanašal na lastni občutek; v školjki smo bili. Doletelo nas je novo potovanje, ne da bi vedeli, kako mu je ime in koliko časa bo trajalo. Povsod so bili mehkužci, razumete, tako grozljivo spolzko je bilo. Plezali smo, padali, brisali vodo s svojih prstov, s svojih stegen, spotikali smo se čeznjo, čez kaplje in luže, ki so naše korake delale težke, nesmiselne in krotke. Od biserovine na stenah je zamolklo kapljalo in bilo nam je, kakor da so se nam v srednjem ušesu naselile želve; izgubili smo ravnotežje.
Razumete, da sem se v nekem hipu strašansko razburil. »Ven hočem!« sem zatulil in školjka se je nevarno zamajala. Slutil sem smer, iz katere je prihajalo sveže deževje, slutil sem jasni svod. Slišal sem ptice, ki so v razpršeni jati letele v svobodno vesolje, in med tekom proti njim me je dušilo: koliko je spirala, koliko je krog?
V.
(Mario Ciaramella, Fertile Icarus)
Večkrat se sprašujem, kje natančno sem ostal gol. To je bila sreča zame, saj je imelo tisto mesto neznane krivulje, ki so se zares izrisale šele, ko si pred njimi obstal popolnoma slečen. Gol sem bil in krivulje: ah.
Zdelo se mi je, da mesto nima ulic, pač pa travnike, in da nima vogalov, pač pa boke. Namesto oken je imelo nasmehe in namesto vrat: ljubice. Od ene kamre do druge so tekli visoki mostovi, ki so spominjali na ženske pasove. Bili so vitki in leni, mični in debeli, mehki kot sanje in trdni kot ponos. V tem mestu ni bilo avtomobilov, ampak radostne solze, ki so se zbirale v velike pisane kaplje ter tu in tam obležale na prostem kot steklena posoda. Med oljčnimi drevesi so letali šarmi in vzdihi ter bežni dotiki, ki so naredili, da je človek poletel kakor lastovke. Vse v tem mestu se je rimalo na sodo in liho, na glasno in tiho, na ubranost in navzkrižje ter na skrivno leganje v travo, iz katerega so se rodili mnogi otroci.
To, vam pravim, je bilo srečno mesto, a ljudje smo nagnjeni k temu, da se oblačimo v obleke. Nekega dne me je premamil bel smoking v krojačevi izložbi, »To sem jaz!« sem zavzdihnil. Bil mi je kot ulit, bil je narejen zame. A v hipu ko sem si okoli vratu zavezal metuljček in na glavo poveznil klobuk, sem zagledal,
– Ah! –
kako se je srečno mesto, mesto, ki sem ga ljubil,
– Paf! –
razblinilo v ogledalu, kakor da bi ga stopilo sonce.
VI.
(Vanni Cuoghi, Bilocale 2)
Zdaj vam torej lahko povem o njej.
Nisem mogel nehati: »Ta jazbina te bo zadušila!«
Bil sem obupan. Obljubljal sem ji marmornato kuhinjo in položne stopnice, gondole in kolovrate, lestence in sveče, sonce in sence. Obljubil sem ji oblak in srebrne kozarce, šepet, dihljaj in vrtnice plezalke; glasbe, uhane in ure nihalke. Prisegel sem in v to sem bil prepričan, da bova hodila počasi, vozila hitreje in letela vznak; trmoglavil sem in brcal v žimnico na podu: »Še ježev hrbet je udobnejši od tega!« A kopal sem si jamo, kot si jo skoplje uplenjena lisica, in bevskal sem, kot bevska ranjena žival: »Pridi. Odidi. Umrla boš v tej luknji.«
Brez velike drame – takšna je bila: čudovita – me je objela, pojoč:
»Ljubi, ljubi, prišel je čas.
Prva nitka z jazbečevega trebuha,
druga nitka ježev pas,
tretja nitka z lisičjega repa,
četrta nitka moj črni las.«
…
Preden bi utegnil razumeti, mi je v dlaneh ostal klopčič biserne preje.
Nikoli več nisem našel do njenega sveta.
