Kljub enostranskosti njegovega nauka je ta pravljični človek neskončno mnogostranski.
Maksim Gorki o Levu Tolstoju
Max Frisch o Bertoltu Brechtu
Isaiah Berlin si v enem od svojih esejev za primerjavo različnih tipov avtorjev kot izhodišče izbere verz grškega pesnika Arhiloha, ki pravi: »Lisica ve veliko stvari, jež pa eno pomembno.« Razlikuje med tistimi avtorji, ki vse podrejajo eni viziji, enemu in edinemu univerzalnemu načelu, po zaslugi katerega vse, kar izrazijo, dobi svoj pomen, in onimi, ki zasledujejo več med seboj različnih ali celo nasprotujočih si ciljev. Če prvi tip intelektualne in umetniške osebnosti pripade ježem, drugi pa lisicam, lahko Danteja, Hegla, Ibsena in Prousta označimo za ježe, Aristotela, Goetheja, Puškina in Balzaca pa za lisice. A vendar pri vseh avtorjih ne gre tako zlahka. Esej Jež in lisica se ukvarja z enim od njih – Levom Nikolajevičem Tolstojem – ter skuša pokazati, da je bil ruski realist po naravi lisica, a je sam o sebi menil, da je jež. Enake besede bi lahko namenil tudi Bertoltu Brechtu.
Če parabolo Dobri človek iz Sečuana pripišemo avtorju ježu, se zdi njena poanta jasna. Dobra prostitutka Šen Te je trem bogovom, ki so obiskali Zemljo, da bi se prepričali, ali na njej še živijo dobri ljudje, nudila skromno prenočišče in si s tem prislužila denar, s katerim je lahko začela boljše življenje. Kupila si je trafiko, ki pa je ni zmogla voditi, saj je bila preveč dobra in je, namesto da bi poskrbela zase in za svoj dobiček, raje pomagala revežem sečuanskega predmestja. Da bi v teh okoliščinah sploh lahko preživela, se je začela preoblačiti v odločnejšega in kapitalistično neobzirnega bratranca Šuj Taja. Sprva je to storila le, ko je bilo nujno, pozneje pa maske sploh ni več snela in je skromno trafiko spremenila v tobačno tovarno ter se iz »angela predmestij« povzdignila v »tobačnega kralja«. Poanta ježa Brechta bi bila jasna: kapitalizem dobrim ljudem onemogoča preživetje; da ga lahko prenesejo, se morajo spremeniti, postati zlobni, brezčutni in izkoriščevalski kot sistem sam. Da bi dobre ljudi lahko ohranili, moramo spremeniti sistem, ob čemer tisti, ki bežno poznajo ježev nauk, vedo, da ima v mislih komunizem. V tem sistemu bi dobri ljudje lahko ostali dobri, z zlobnimi pa bi opravili kako drugače.
A stvar postane bistveno bolj zapletena, ko se Brecht spremeni v lisjaka.
Če verjamemo Maxu Frischu, je Brecht ženske, s katerimi je občeval, delil v dve skupini: tovarišice in gosi. Na podoben način je razlikoval tudi svoje dramske like. Prvo glavno vlogo je kot gos dobila Sveta Johanna, ki je s svojo vero, moraliziranjem in nesmiselno krepostjo poskrbela za pogrom delavske stavke (in lastno uničenje). Čeprav so bili njeni nameni dobri, je družbi naredila več škode kot koristi in Brecht zanjo nima niti trohice sočutja ali razumevanja. Johannin lik nato nasledijo še Kattrin (hči Matere Korajže), Grusche (Kavkaški krog s kredo) in seveda Šen Te, protagonistka Dobrega človeka. Četudi skuša vedno vsem pomagati, njena pomoč nikdar ni tovariška – kako bi tudi lahko bila, če se je iz prostitutke čez noč prelevila v lastnico trafike, ali drugače, iz lumpenproletariata je skočila med lumpenkapitaliste. Šen Te je od začetka do konca brez trohice razredne zavesti, torej nikakor ne more predstavljati dobrega človeka, kakršnega bi potreboval komunizem. Med drugim tudi zato, ker nikoli ni ničesar delala, denar, ki ji je omogočil soudeležbo v proizvodnih odnosih, pa je dobila od bogov, tako rekoč iz same nevidne roke trga.
Na kakšen način je Šen Te torej dobra? In ali njena dobrota sploh komu koristi? Kdo sploh je Šen Te? Šen Te je poosebitev malomeščanskega vrednostnega sistema, v katerem niti ni pomembno, kaj kdo naredi, marveč se govori le o tem, kako je to naredil. Ko ni pomembno, kako resničnost vpliva na življenje ljudi, marveč kako je resničnost videti ali, natančneje, kako so v njej videti tisti, ki jo ustvarjajo. Kar koli Šen Te počne, je videti dobro: včasih komu nudi streho nad glavo, spet drugič od skoraj obubožanih kupi kakšen kozarec vode ali šal, ob jutrih pa lačnim deli riž (ob čemer je, to je večkrat poudarjeno, videti silno ljubka). Vedno, ko od nje pričakujejo dobra dela, ki bi imela večji pomen (da bi pričala za Vanga, ki je ostal brez roke, vrnila denar prijaznima starcema, ki morata zaradi nje zapreti trgovino), na pomoč pokliče brezobzirnega bratranca Šuj Taja, ki zmore prezreti stisko drugih. Skratka: Šen Te dela dobro le, dokler je njena dobrodelnost fotogenična.
Dobrota je ena zveličavnih maksim malomeščanskega sveta in nekaj, s čimer se lahko postavljaš (»Vedno ljudje pač radi pokažejo, kar znajo, in kako bi to lahko bolje pokazali kot s tem, da so prijazni?«) S prijaznostjo se v resnici samopotrjuje in morda bi lahko celo trdili, da se v bratranca Šuj Taja spremeni, ker je nečimrna, ker ne bi prenesla, da bi jo ljudje videli slabo, hkrati pa ve, da bo imela resnična dobrota zanjo posledice, ki se jim mora na vsak način izogniti.
Njena dobrota je povezana še z drugim klišejem malomeščanskega okolja: romantično ljubeznijo. Za ljubljenega Suna, ki je v resnici prepotenten lenuh (»Da bi Jang Sun, pilot, stal za prodajnim pultom /…/!? To ni biznis za Jang Sune, ne v tem stoletju.«), je pripravljena tvegati vse in oškodovati tudi tiste, ki so zanjo naredili največ dobrega. Za povrh je celo njej jasno, da je Jang Sun slab človek, a je prepričana, da ga lahko spremeni v dobrega, da ga lahko (od)reši, če se bo zanj dovolj žrtvovala. Podoben motiv se pojavlja tudi v večkrat ponovljenem prepričanju, ki ga med drugim zagovarjajo bogovi – da trpljenje vodi k odrešitvi, kar je temeljna misel ideje, izhajajoče iz združitve neobzirnega kapitalizma in moralističnega pobožnjakarstva, ki narekujeta tempo (malo)meščanskemu okolju.
Do največjega zasuka v Šen Tejini naravi pride, ko ugotovi, da je noseča. Takrat jasno pove, da bo postala tigrica, da bo naredila vse, ne glede na žrtve, da bo otroka obvarovala pred svetom. Materinstvo je v malomeščanskem okolju povzdignjeno v poslanstvo, ki ženski dovoljuje, da v imenu nadaljevanja vrste ovrže milino in dobroto, s katerima se je uveljavljala prej, ter postane bojevita. Od tega trenutka dalje do samega konca Šen Te nastopa le še kot Šuj Ta: materinsko poslanstvo je tako veliko, tako vsemogočno, da so dovoljena vsa sredstva. Prijaznost je v borbi za preživetje (otroka) povsem odveč. Brecht je ne bi mogel narediti bolj drugačne od prave proletarske matere, tovarišice, Pelageje Vlasove, ki se nauči, da je treba obče vedno postaviti pred partikularno in da je edino resnično poslanstvo lahko le revolucija. O tem, kako tuja je Brechtu v času pisanja ideja o partikularnem, zasebnem, priča tudi to, da je pred Dobrim človekom napisal Ukrep, nad katerim so se zaradi radikalnosti posebej zgražali zmerni levičarski intelektualci.
Dobri človek iz Sečuana ne obračunava s kapitalizmom kot sistemom, ki ljudem onemogoča, da bi bili dobri in bi delovali v skladu s svojo vestjo. Ne prizadeva si odgovoriti na vprašanje, ali so v kapitalističnih pogojih dobri ljudje sploh mogoči, marveč se sprašuje, kdo kapitalizem vzdržuje pri življenju, kdo ga (so)ustvarja. Največja spretnost dela je, da kapitalizma ne zreducira na črno-beli/kapitalistično-proletarski pol produkcijskih odnosov. Razen Šuj Taja (ki v resnici ne obstaja!) se v drami namreč ne pojavi niti en kapitalist, delavci pa so prisotni le v pogovoru, pasivno, nimajo pa nikakršne aktivne vloge. Kdo nam torej ostane? Nekdanja prostitutka in lastnica trafike, brezposelni pilot, lastnica nepremičnin, osemčlanska družina, prevarantski prodajalec vode, budistični menih, mizar (ki ostane brez dela), mati in starejši trgovski par. Nihče od njih ne premore razredne zavesti. Kaj nam to pove o kapitalizmu? Da tisti, ki mislijo, da se jih kapitalizem ne tiče, temu sistemu pravzaprav omogočajo preživetje – nič drugače kot tisti, ki se ne udeležijo volitev, vplivajo na njihove izide.
Šen Te torej nikakor ni dobri človek, ni nikakršen zgled za bodočega človeka komunizma. Ne predstavlja tovariškega boja proti kapitalizmu, ampak prikazuje, da se kapitalizem hrani z ljudmi, kakršna je ona. Lahko bi celo trdili, da Brecht z naslovom karikira njeno slabost. Verjeti, da Šen Te predstavlja pravo dobroto zavedne marksistke, ker ji je Brecht namenil na videz laskave lastnosti in zveneč naslov, je vsaj tako zmotno, kot trditi, da je nekdo komunist zato, ker je oblečen v prado, Miuccia Prada pa je bila nekoč članica komunistične partije Italije.
* Marksistka v Pradi, prevzeto po filmu Hudičevka v Pradi (The Devil Wears Prada, režiser D. Frankel, 2006) z Meryl Streep v glavni vlogi.
V petek, 17. 4., bo na velikem odru MGL premiere Brechtovega dela Dobri človek iz Sečuana (režija Aleksandar Popovski, dramaturgija Eva Mahkovic). Pričujoče besedilo je bilo prvotno objavljeno v gledališkem listu.