AirBeletrina - The Times They Are A-Changin
Montaža 23. 11. 2018

The Times They Are A-Changin

Tomaž Rode in Luka Benedičič sta pred začetkom Liffa pripravila seznam filmov, ki si jih bosta ogledala; po koncu pa sta poskušala povleči rdeči niti skozi festivalska dogajanja in predvajanja. Lukovo refleksijo lahko preberete tu.

 

Prizor iz filma Vrhunec

Na letošnjem Liffu sem se večkrat spomnil na Dylanove verze – »There’s a battle outside and it is ragin’ / It’ll soon shake your windows and rattle your walls.« Nekaj je pred vrati, čemur se ne moremo umakniti. Civilna gibanja v šestdesetih letih sicer umeščajo nastanek »protestne« glasbene uspešnice v časovni kontekst, ki je povsem drugačen od današnjega, a slutnja, da smo priča pomembnemu duhovnemu in kulturnemu prelomu, velja tudi danes. S tega vidika ni presenetljivo, da se zelo veliko število filmov povsem neposredno ukvarja z aktualnimi družbenimi vprašanji, kakor tudi ne, da so režiserje zaposlovale raznovrstne problematike – od okoljevarstva (Bojevnica – r. Benedikt Erlingsson) do boja proti korupciji (Oni – r. Paolo Sorrentino). Nekaj filmov gradi na občutju, da je nekaj bistvenega narobe z razmerami v svetu, in poskuša najti načine, kako te napake zgladiti.

Knjiga slik (r. Jean-Luc Godard) je v svoji družbeni kritiki morda eden najprodornejših filmov letošnjega festivala. Številčno zapuščanje dvorane na njegovih projekcijah je predvsem posledica tehnike lepljenja filmskih, zvočnih in besedilnih fragmentov, ki je do gledalca povsem brezobzirna. Pogosto je zelo težko razvozlati, kako posnetek sovpada s pripadajočim besedilom, posebej zahteven pa je ogled s podnapisi, saj onemogoča, da bi se zares osredotočili na povezave med sliko in zvokom, ter izniči razliko med govorjenim besedilom in tekstom. V pripovednem smislu je Knjiga slik povsem nekoherentna, a jo odlikuje izvrstna idejna enotnost – svet, v katerem ni prostora za delovanje duha, je obsojen na propad.

V uvodu srečamo eno osrednjih misli filma, da človek razmišlja »z rokami«, ki vzpostavlja, da je razkol med področjem človekovega mišljenja in področjem človekovega delovanja umeten. Grozote, ki jih je povzročilo in jih še povzroča človeštvo, zato niso posledica neljubih zapletov in nesrečnih okoliščin, ampak neposredni učinek moralne in duhovne izpraznjenosti sodelujočih. V številnih vojnih prizorih, ki potekajo v različnih zgodovinskih obdobjih, se človekova sla po uničevanju kaže kot prekletstvo, ki se mu ne moremo odreči, saj posamezniku omogoča enostavno uresničitev želje žrtvovanja za smisel, ki presega njegovo individualno zgodbo. Film se zaključi z odkritim pozivom k revoluciji, ki se mora v kontekstu filma, kjer je družbeno tesno povezano z duhovnim, najprej zgoditi pri posamezniku v obliki spreobrnjenja.

Svoj pogled ponudi tudi Vrhunec (r. Gaspar Noé) v svojem srhljivem prikazu anarhije, ki prevlada na poslovilni zabavi plesne skupine pred odhodom na turnejo v ZDA. Pekel, ki se iz nje rodi, je tesnoben, brezizhoden in ima usodne posledice za vse vpletene. Podobno kot Godard pa si tudi Noé ne zatiska oči pred privlakom, ki ga čutimo do situacij razpada, in velik del filma posveti raziskovanju vznikle estetike bolečine. Kritično ost Noé usmeri v okolje, kjer posameznika stalno potrjevanje lastne svobode vodi v popolni egoizem in v obsedenost plesalcev z izkušnjo in užitkom, saj v zaključku filma opozori, da se s stopnjevanjem te ideje tudi smrt spremeni v »edinstveno doživetje«. Ker je čutiti, da te lastnosti pripisuje sodobnemu stanju duha, deluje Vrhunec kot močno svarilo pred posledicami, ki jih ima lahko vztrajanje na začrtani poti.

Po družbenih spremembah kliče tudi Kafarnaum (r. Nadine Labaki), pripoved o dvanajstletnem dečku, ki toži svoje starše, ker sta mu dala življenje. Če je bila pri Vrhuncu svoboda v svoji skrajni obliki problematična, je v Kafarnaumu ena bistvenih vrednot. Njeno pomanjkanje, ki je posledica revščine, Zainu in njegovi družini onemogoča uresničitev življenjskih stremljenj. V nekaterih pogledih je film Nadine Labaki bolj eksplicitno vpet v socialni okvir od preostalih dveh, saj z obravnavo konkretne stiske opozori na posamezna protislovja v obravnavanih sistemih. Eno takih protislovij je vidno v sodnem postopku, kjer sodnik išče odgovornega za otrokovo trpljenje, saj kmalu postane jasno, da ne bo mogel najti posameznega krivca. Rešitev se pojavi v obliki televizijske oddaje, ki se odloči opozoriti na Zainovo zgodbo, kar privede do poprave nekaterih storjenih krivic. Z razpletom film jasno predstavi svoje poslanstvo – da izpostavi problematiko javnosti.

Ne glede na ambicije posameznih režiserjev, je vpliv filma na družbo vprašljiv, kar pa ne pomeni, da je občuteno obravnavanje aktualnih tematik v umetnosti nepomembno. V času, ko radi govorimo o polarizaciji mnenj, je umetnost pomemben komunikacijski kanal, ki nas – v nasprotju z logično argumentacijo – s svojo odprtostjo za protislovja in različne perspektive vabi iz ponotranjenih ideoloških pozicij. Liffe je bil tako tudi prostor dialoga. Dialog pa prinaša upanje, da se časi lahko spremenijo.