Nekje proti sredini maja je Lena Dunham na Instagramu (@lenadunham) napovedala skorajšnji prihod svoje druge knjige Is it evil not to be sure? V dveh različicah: fizični, v 2000 izvodih in z avtoričinim podpisom, ter elektronski. Sedemnajstega maja se je opoldne po EST v spletni trgovini Lenine feministične spletne publikacije Lenny Letter začela prodaja fizične knjižice. Ker kar naprej visim na Instagramu, sem bila kljub najprej sesutemu sistemu plačevanja z mastercardom in nato pozabljenemu paypal geslu dovolj hitra. Moja knjižica s številko 1632/2000 je prispela 3. junija. Poleg petindvajsetih dolarjev, kolikor je stala knjiga (vsi prihodki od prodaje so namenjeni Girls Write Now, njujorški organizaciji, ki podpira mlade piske), sem plačala še sedemindvajset dolarjev za poštnino in dvanajst evrov (?!) za carino. Knjižica je umazano roza, drobcen format, ki še najbolj spominja na beležko (ima le triinpetdeset strani). V spodnjem desnem kotu prve strani je čačka (Lena) in srček (<3). Nekatere izvode je Lena po dolgem podpisovanju (na IG najdeš njeno fotko, kako omagana leži čez skladovnico podpisanih knjižic) počečkala, poflekala z od kulija umazanimi prsti ali kako drugače personalizirala. No, moj izvod ima samo podpis in srček. Na IG so se pod fotko knjige takoj po razgrabljeni izdaji (2000 izvodov je bilo razprodanih v dvajsetih minutah) vsuli komentarji srečnih (ali razočaranih) odjemalk: dobila sem jo, kako sem srečna, komaj čakam, da preberem, en izvod je že na poti v london, zakaj visa ne dela, paypal dela, luv u lena, moja številka naročila je 2301, ali bom dobila podpisano knjigo?, poštnina za španijo je predraga, sori lena, prebrala bom elektronsko verzijo, zamudila :(, podpiši jih še več, komaj čakam, da dobim paket.
<3!
V primeru publikacije, kot je Is it evil not to be sure?, so okoliščine vsaj enako pomembne kot vsebina: zunaj konteksta fenomena Lena Dunham in njenih dosedanjih kreativnih dosežkov bi bila knjižica približno enako relevantna kot marsičigavi random stari fejsbuk statusi. Is it evil not be to sure? namreč sestavlja leto deset let starih dnevniških zapisov (2005–2006), ki naj bi jih Lena pred kratkim odkrila na svojem računalniku, pisala pa v času, ko se je odselila od doma in se vpisala na kolidž Oberlin. V resnici ne gre za pravi dnevnik: kot pravi v uvodni besedi, je klasičen dnevnik v določenih obdobjih življenja in kot otrok sicer pisala, vendar ga je potem odprtega puščala na strateških mestih po hiši, kjer bi ga lahko našel in prebral kdo od družinskih članov – koncept pisanja brez naslovnika in občinstva (tega ni težko verjeti) namreč težko razume (»Če se punca cmeri v svoji sobi in zraven ni nikogar, ki bi to poslušal, ali se je sploh zares cmerila?«). Is it evil not to be sure? je torej zgoščen izbor (skoraj) dnevnih zapiskov, ki jih je Lena v omenjenem obdobju, v času pred twitterjem in fejsbukom, pisala pod naslovom Creative Snippets and Observations: to je bila serija wordovih dokumentov, v katerih se kolaž besednih in vizualnih skic, mimobežni prebliski, opažanja, beležke o bežečih čustvenih stanjih, pa tudi razmeroma intenzivna sporočila besa in bolečine, ki niso usmerjena v nikogar, razen v sam zapis, žanrsko gibljejo od povsem dokumentarnih zaznamkov do skoraj haikujevskih tekstkov z nekaj literarne ambicije. Kot piše v uvodni besedi, je bilo leto Ustvarjalnih koščkov in opažanj, gledano v retrospektivi, leto njenega odhoda od doma, izgubljene nedolžnosti (pred in za tem pa nenehnih seksualnih zavračanj), izgubljanja prijateljev po brezvezno dramatičnih prepirih, obsesivno-kompulzivne motnje, mononukleoze, v glavnem: poskusov nekakšne odraslosti. Ko jih je brala danes, pravi, je čutila zelo drugače kot ob branju svoje twenty-something poezije in drugih literarnih poskusov (dramatike!), ki jih je ustvarjala v približno istem obdobju. How relatable.
Če sama pomislim, da bi brala karkoli, kar sem pisala pred desetimi leti (en mesec sem starejša od Lene), mi je slabo. Zapiski bivšega jaza, zlasti iz občutljivih obdobij, kot so zgodnja dvajseta, so lahko samo sramotni. Danes moje nekdanje misli v večnem spominu ohranja fejsbuk timeline, bolj oddaljenih časov, ko družabnih omrežij še ni bilo, pa na srečo ni več. A jaz nisem Lena, malo ali nič zakrinkan ekshibicionizem je ključni element fenomena Lena Dunham, ta fenomen je ena sama avtobiografija. Če je Not That Kind Of Girl nabor (recimo, vsekakor pa to hočejo biti) reflektiranih zapisov, sicer polnih izmišljenih dodatkov, preoblikovanih, včasih tujih (Lena lastne spomine rada popravlja, dopolnjuje in predeluje, včasih celo iz tujih spominov), je Is it evil not to be sure? zbirka avtentičnih dokumentarnih zapisov: dovolj so zmedeni, da verjamem, da so res avtentični. Vsebinsko so dovolj nepretenciozni, lahkotni, ljubki, da izdajanje dnevnika, ki ni bil namenjen za tuje oči, ne deluje obupano. Ker so pristni dokumenti nekega časa, ni potrebe po refleksiji ali kakršnihkoli zaključkih. Žanr, namen, kontekst so nedefinirani. Nekatera osebna imena vpletenih so spremenjena, velike in male začetnice in druga slovnica dokumentarno hektični. Izkušnje, ki jih tekstiči opisujejo, so tuje, vendar dovolj zanesljivo osebne, da jih prepoznam. Skratka: koščki življenja, ki jih pišoča oseba Ustvarjalnih koščkov grabi v obdobju življenja, ki ga zapisuje, kažejo na fragilno mlado odraslost, v kateri ni nič definiranega, črnega ali belega, kot nakazujeta besedi evil in sure iz naslova: po vsebini in formi je vse razobličeno, spužvasto, odprto. Resničnost, ki jo opisuje Is it evil not to be sure?, je kot avtentična dopolnitev Leninih prejšnjih javnih avtobiografij: tiste reflektirane (Not That Kind Of Girl) in tiste, ki je za silo prefiltrirana v fikcijo (Girls), v umetniškem smislu pa je mogoče še najbolj obetavna. In, čeprav je še vedno vse »about her«, najmanj egocentrična!: »Fenomen ženske, ki se odloči, da je njeno življenje vredno beleženja, to se mi je od nekdaj zdelo radikalno.« Lena z Girls Write Now in Lenny Letter k takem beleženju spodbuja tudi druge punce.
Naslovnik ali ne, Is it evil not to be sure? so tviti iz prejšnjega življenja. Če so tvoji in nisi Lena, bi znalo biti bedno, če si stalker, pa so v vsakem primeru super.
<3
Eva
Lena Dunham: Is it evil not to be sure?
*To je samo dodatni dokaz, da se vse v mojem življenju vrti okoli mene
