AirBeletrina - Ti, kaj pa tale mašina počne? Ah, nič takega, boga proizvaja
Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney Ilustracija: Hanna Juta Kozar / Midjourney
Kritika 25. 1. 2024
Čas branja
Čas branja: 7 min

Ti, kaj pa tale mašina počne? Ah, nič takega, boga proizvaja

Češki pisatelj Karel Čapek je literarno najbolj znan po znanstvenofantastičnih delih, kot sta roman Vojna z močeradi (1936) in drama R. U. R. (1920), svetovno pa po izumu besede robot, ki naj bi si jo sicer izmislil njegov brat Josef Čapek, sam pa jo je prvi uporabil v omenjeni drami. V slovenščini ga lahko prebiramo že slabih sto let, zato še bolj preseneča, da doslej nismo imeli prevoda Tovarne Absolutnega, ki spada med njegove znamenitejše žanrske romane. Prvotno je izhajal v obliki feljtonov v dnevniku Lidové noviny, zato so mu takratni kritiki očitali neenotnost dogajanja in razdrobljenost, skratka, da »to ni noben pravi roman«. Zato je Čapek v drugo izdajo leta 1926 dodal predgovor oziroma hudomušen zagovor, da ga je zgodba med samim pisanjem presenetila in se kar sama razbohotila čez veliko več feljtonov, kot je bilo najprej mišljeno, zato jo je označil za feljtonsko nadaljevanko. Sodobni bralki se seveda vse to ne zdi nič kritičnega, res gre za zgodbo, ki malo skače sem in tja, a je ravno zato bolj razgibana in na samo dogajanje gleda veliko bolj na široko, kot bi kak bolj osredotočen roman.

Zvrstno Tovarna Absolutnega spada med distopične oziroma antiutopične romane. Formalno pa posnema kroniko oziroma z njo zavestno koketira, saj se nekje sredi knjige pojavi poglavje Kronistovo opravičilo; kesa se, da mu ni uspelo vseh dogodkov opisati tako kot zgodovinar, ki bi jih opisal in razložil »pragmatično, razvojno, idejno, sintetično«, temveč so mu posamezni (v širšem dogajanju nepomembni) primeri pač prirasli k srcu, zato se bo pri njih ustavil in se jim posvetil. Kronist nas tako ne zapusti do konca romana, ampak ves čas podaja svoje uvide in komentarje. Ni naključje, da je Čapek izbral ravno kroniko, saj ima ta na Češkem dolgo tradicijo in veljavo, med najbolj znamenita srednjeveška dela tistega območja spada namreč ravno Kronika Čehov (češ. Kosmova kronika), ki jo je napisal Kozma Praški v letih 1119–1125 in popisuje zgodovinske dogodke na Češkem od antičnih časov do svojega nastanka. Največja vrlina romana pa je zagotovo njegova vizionarskost, saj je Čapek predvidel razvoj nekaterih inovacij in izumov, ki takrat še niso obstajali ali so bili še zelo v povojih. Avtorjev odlični občutek za tehnologijo in odzive družbe je tako tisti, ki roman povzdiguje in ga ohranja klasiko več kot sto let po nastanku.

Seveda se postavi vprašanje etičnosti znanosti, ki lahko ima uničujoče posledice, kar nas z današnje perspektive takoj spomni na Oppenheimerja in njegovo: »Postal sem smrt, uničevalec svetov.«

Roman se začne, ko inženir Marek izumi prav poseben stroj, ki naj bi pripomogel k blaginji, a prinese samo nesrečo in kaos. Izum, ki ga poimenuje Karburator, snov sežiga brez ostankov, torej popolnoma, »razbije jo, razprši, razgradi v elektrone, konzumira, zmelje, ne vem, kako naj temu rečem; skratka, porabi jo do konca«. Vse lepo in prav, a obenem se iz te snovi sprošča še nekaj drugega, Bog oziroma Absolutno, ki biva v vsaki snovi, ali kot razloži Marek: »Sežgeš en atom in imaš naenkrat klet polno Absolutnega.« Ta neverjetni stranski produkt pa ne zmede trgovca H. G. Bondyja, ki takoj zavoha priložnost za dobiček in začne Karburatorje množično proizvajati in tržiti. Najprej se to začne poznati pri absurdno prekomerni proizvodnji, kar vodi v obilje, potem pa seveda še pri ljudeh, ki začnejo doživljati čudeže, spreobrnjenja in izlive verskih čustev, saj iz strojev silovito uhaja božansko oziroma Absolutno. Vse skupaj se razraste v konflikt neslutenih razsežnosti. Na tem mestu je treba poudariti, da so prvo znano cepitev atomskega jedra urana zabeležili šele leta 1938, torej šestnajst let po izidu romana, kar pomeni, da je Čapek odlično prepoznal smer, v katero se bo raziskovanje razvijalo, prav tako pa je prepričljivo predstavil znanstveni vidik Karburatorja, ker ga Marek, čeprav čisto iz sebe in razrvano, zelo jasno in obenem kompleksno razloži.

Ob sami zasnovi se seveda takoj postavi vprašanje etičnosti znanosti, ki lahko ima uničujoče posledice, kar nas z današnje perspektive takoj spomni na Oppenheimerja in njegovo »Postal sem smrt, uničevalec svetov«, ki v bistvu izhaja ravno iz te raziskovalne veje. Kot na nekem mestu v romanu Bondyja opozori eden izmed članov sveta: »To ni izum, to je prevrat.« Odnos med inženirjem in trgovcem pa seveda spomni na slavno rivalstvo med Nikolo Teslo in Thomasom Edisonom. Bondy je pravi poslovnež, prav nič ga ne vrže iz tira, vedno zna pristati na nogah, celo po srečanju z Absolutnim je kmalu kot nov, saj je osredotočen na storilnost in dobiček. Po drugi strani pa je Marek kot prototip izumitelja razmišljujoč in previden, a obenem izgubljen v resničnem svetu. Njuna dinamika se skozi roman vsake toliko rahlo razvije, a ostaja pretežno na teh začetnih temeljih. Pohvalno je tudi, da nista karikirana nasprotnika, ampak polnokrvna človeka, ki sta se zapletla v nekaj, kar je veliko večje od njiju. Tudi gospodarstvo ima v vsem dogajanju svojo besedo, saj drži roko nad znanostjo in jo izkorišča, avtor pa kritiko takega delovanja spretno vpleta med vrstice raznih sestankov, skupščin, pogovorov med vpletenimi in podobno.

Čapek je izvrsten opazovalec in poznavalec družbe, zdi se, da vse, kar sledi, jasno vidi pred seboj kot gosto tkano preprogo.

Poleg znanosti je tu tudi vprašanje religije, ki je v bolj klišejskih delih vztrajno postavljeno na nasprotna pola (tako misli tudi inženir Marek), vendar sta nasprotji v resnici močno zvezani, česar se avtor zaveda. Se pa vsega tega loti z veliko mero humorja, kar roman močno zaznamuje in ga obenem dela privlačnega, odprtega, pa tudi izzivalnega. Neki docent primerjalne religiologije, recimo, ob pisanju svojega novega članka razmišlja, kako mora bog z verniki začeti od začetka, s primitivnimi kultnimi oblikami, in da se mu konec koncev morajo vsi pokoriti, kar pa v akademskih krogih ne povzroči nobenega razburjenja, le zgražanje nekega docenta filozofije, kako lahko o religiji strokovno govori človek, ki sam verjame v boga. Ubogi novinar katoliškega časnika pa je okregan, ker še vedno piše članke proti Absolutnemu, saj se je veter obrnil, vernike pa bodo poskušali ponovno pridobiti ravno s postavljanjem Karburatorjev v cerkve, zgodil se bo celo postopek kanonizacije in položen je temeljni kamen za velecerkev Atomskega boga. V uredništvu Lidovih novin pa se poskušajo na vsak način spomniti novice, ki ne bi bila povezana s čudežem, a si ne znajo izmisliti več nič naravnega. Skozi takšne prizore Čapek razgalja hipokrizijo, brezvestnost medijev, okoriščanje na račun drugih in še kaj, vsake toliko pa si radostno privošči samo kako hudomušno bodico: »Revolucijo se lahko greš, kjer hočeš, samo v uradih ne; tudi če naj bi bil konec sveta, je treba najprej uničiti vesolje in šele potem urade.« Konec koncev je že sam koncept romana z uhajanjem boga nalašč prismuknjen.

Čapek je izvrsten opazovalec in poznavalec družbe, zdi se, da vse, kar sledi, jasno vidi pred seboj kot gosto tkano preprogo. Uhajanje Absolutnega postopoma stopnjuje do demonstracij, izgredov in končno do vojnih žarišč po vsem svetu, ki postanejo t. i. Največja vojna. Ne glede na količino humorja je namreč Tovarna Absolutnega tudi tragična knjiga, sploh z današnje perspektive; po prvi svetovni vojni, ironično imenovani za »vojno, ki bo končala vse vojne«, in po kateri je bil napisan tale roman, je namreč prišla še druga, za njo pa še več novih. Čapek proti koncu romana cinično ugotavlja, da hoče človek vedno le več in več, vedno le superlative, pa četudi gre za vojno. Tovarno Absolutnega lahko tako beremo kot izjemen distopični roman, pa tudi kot trpko svarilo, v času oziranja proti drugačnim načinom pridobivanja energije – kjer se je (ironično) jedrska energija kar naenkrat oklicala za najbolj čisto in nasploh čudovito – pa tudi kot zagotovilo, da človeškega pohlepa ne moremo preprosto izklopiti kot kakega zarjavelega stroja. Bog gor ali dol.

Karel Čapek: Tovarna Absolutnega (KUD Police Dubove, 2023, prevod Nives Vidrih)