Jezero je fenomen. Nacionalna RTV mu je namenila ogromno medijskega pompa in ga umestila v najbolj gledani termin ob osmih v nedeljo zvečer. Nadaljevanka temelji na znani knjigi Tadeja Goloba in se trudi postati alpska različica v trendu nordijske noir kriminalke. In veste kaj? Nadaljevanka, ki se je pravkar zaključila je – v redu. Morda zveni, da jo želim odpraviti z bledo pohvalo, vendar si tole reč poglejmo bolj od blizu.
Brez medijskega pompa nadaljevanka ne bi pristala pod tako natančnim drobnogledom. Namenjeno ji je bilo, da postane prelomni televizijski dogodek. V čem je torej dobra? Čudovito je posneta. Scenografija je privlačna in elegantna. Po drugi strani pa bi se ustvarjalci morali zelo potruditi, da tako fotogenična lokacija, kot je Bohinjsko jezero, ne bi izpadla čudovito.
V nadaljevanki se pojavljajo klišeji iz žanra nordijskih noir policijskih kriminalk, vendar si to samo po sebi ne zasluži očitka, saj je po televizijskih nadaljevankah očitno, da so ti klišeji vedno znova učinkoviti. Gledalci jih pričakujejo, formulaična narava teh klišejev pa jih ne moti. Osnove policijskih kriminalk so ponavljajoče, prav tako nordijski noir žanr – podrobnosti so tiste, ki se razlikujejo in so izvirne. Policijske kriminalke, še posebej nordijske različice, so danes že prenaseljene z zamorjenimi, mrmrajočimi, modno čednimi robatimi detektivi s težavami pod domačo streho in težavno dinamiko s svojimi otroki. Kot veleva trend, se v njihovih omarah skriva kakšen okostnjak, po duši pa brazgotine. Taras Birsa, glavni junak Jezera, ima pokljukana vsa ta okenca. Navadno je zraven še mlajša pomočnica, ki z raskavim in depresivnim detektivom konča med rjuhami. Tina Lanc, Birsova kolegica, lepo stopi v te čevlje. Potrebujemo še surovo, mrzlo in razpoloženjsko nabito lokacijo ter truplo, po možnosti žrtev kakšnega eksotičnega načina usmrtitve. Vse to imamo pokrito: Jezero se prične s truplom ženske, odkritim ob Bohinjskem jezeru. Glava manjka.
Vse te elemente smo lahko predvideli, kar znotraj tega žanra ni nič slabega, vendar hkrati ni na voljo ničesar novega ali razburljivega ali s kakšnim posebnim zapletom. Zapomniti si moramo, da je ob tovrstni filmski ali literarni fikciji občinstvo razočarano, če ne pride do kakšnega zapleta, še posebej na koncu zgodbe. Jezero ne premore kakšnih zapletov – najbolj presenetljiva stvar se zgodi, ko jutro po izpolnitvi flirtanja med obema glavnima osebama Tina zbode Tarasa, ker mu je bilo zaradi skoka v posteljo nerodno. »Daj no, Taras, saj je bil samo seks.« To je bilo osvežilno in prva stvar v celi nadaljevanki, ki me je presenetila in je bila drugačna, celo presegla je moja pričakovanja.
Razkritje morilca prav tako ni premoglo »wow« faktorja. Ti problemi so sprva malenkostni, vendar vodijo k večjemu, ki je bolj slovenski po naravi in ki na koncu nadaljevanki ne dovoli seči tako daleč, kot bi lahko.
Na začetku velja omeniti opazne težave z zvokom ali pa z interpretacijo Sebastjana Cavazze (v vlogi Birse). Zakrožila je celo šala, da nihče ne more razbrati njegovih besed, ampak nikomur niti ni mar, saj je tip tako seksi. Videti je bilo, da bi nam vsem podnapisi prišli kar prav. Ker sem Američan z nepopolnim razumevanjem slovenščine, sem mislil, da je težava v meni, saj sem težko sledil Cavazzovim besedam. Izpadlo je, da se šala dotika tudi naravnih govorcev. Nekje sem slišal, da je šlo za tehnične probleme pri snemanju zvoka. Cavazza ima tako lep, bobneč in globok glas, ki ga je užitek poslušati, vendar je tako nizek in grlen, da povozi posamične besede. Obenem je bilo težko slišati telefonske pogovore, prav tako nekatere druge igralce. Ne glede na vzdušje, ki ga nadaljevanka želi ustvariti, mora občinstvo jasno slišati vse dialoge.
Nato nas pričaka popolno umanjkanje kemije med Tarasom in Tino Lanc, ki jo igra Nika Rozman. Morda je stvar v tem, da je Cavazza znan po svojem seksapilu, Nika Rozman pa je bolj siva miška. Težko nam je verjeti, da se bo zagledal vanjo, tisti trenutki, ki bi nam morali prenašati nerodno spolno napetost, pa so pogrnili na celi črti – kemije ni bilo. Njun počasen ples v posteljo se je tako zdel le kot sledenje naučenim gibom. Šlo je le za to, koliko prizorov moramo videti do padca v posteljo, ampak gledalec je bil popolnoma ravnodušen, ko je sledil prizorom in se spraševal, kdaj bodo oblačila zdrsnila na tla. Šlo je le za vprašanje časa in končno le za »dajmo, opravita že«.
Sledi precej nelaskava primerjava s HBO nadaljevanko Pravi detektiv. Uvodna špica Jezera je očitni poklon špici Pravega detektiva (predvidevam, da gre za poklon in ne golo kopijo), če gledamo od scenografije do glasbe in estetike. Saj bi to lahko bil prav lušten poklon, vendar si nadaljevanki ne bi mogli biti bolj različni. Pravi detektiv je bila tour-de-force nadaljevanka, totalno genialna, prevzemajoča in silovita ter napeta kot struna od začetka do konca. Jezero je … v redu. Ustvarjalci Jezera bi si lahko naredili uslugo in s špico ne iskali neposredne primerjave. Jezero žal pač ni slovenski Pravi detektiv.
Pisanje scenarijev, ne glede na žanr, pozna splošno pravilo, ki pravi: nikoli naj ne bo prizora, ki je zgolj tam brez namena. Vsak prizor naj ali pelje zgodbo naprej ali poglablja naše razumevanje likov – ali oboje. V tej nadaljevanki je bilo moč opaziti prizore, za katere se je zdelo, da ne počnejo ničesar od naštetega. Če za primer vzamem finale, ko sem upal, da se bo dogajanje prestavilo v višjo prestavo in s pedalom do konca zdirjalo vse do zaključka, se je epizoda začela s šestimi minutami, ko se ni zgodilo pravzaprav nič. To vključuje nekajminutni prizor, ko Birsova sodelavca prejmeta težko pričakovane rezultate DNK analize in sta deležna razlage s strani forenzičnega strokovnjaka Goloba, ki prične s številom kromosomov pri ljudeh in številom verig … Še vedno mi ni jasno, kaj je bil namen tega prizora. Bi moral biti smešen? Ni bil. Je poglobil moje razumevanje katerega od likov? Morda Golobovega, da je didaktičen, vendar je njegov lik le pomožen in nepomemben. Je morda šlo za to, da Birsova sodelavca nista med najbolj bistrimi? To niti ni tako zelo pomembno za samo nadaljevanko, saj nas zanimata le Taras in Tina. Tudi zaplet se ni premaknil naprej … Konec koncev se je prizor zdel kot norčevanje na račun počasnosti nadaljevanke. Celo forenziku specialistu se ni zdelo vredno zadeve malce pospešiti, saj je mapo z DNK rezultati kar prelagal po rokah in je ni takoj posredoval Birsi.
Z nekaj hitrimi potezami lahko likom vdahnemo več življenjskosti, jih napravimo bolj tridimenzionalne in gledalcu prikupne, da mu postane mar zanje in njihov uspeh, da navija zanje. Te hitre poteze pomenijo, da jih napravimo za čudne, jim damo kaprice, nenavadnosti. Birsa jih gotovo ima nekaj: veliko teče in je alergičen na alkohol. Vendar se po tem scenariju in s Cavazzovo interpretacijo scenarija te nenavadnosti zdijo kar nalepljene nanj in nam ga nič ne prikupijo. Lik z najbolje izpeljanimi nenavadnostmi in kapricami v Jezeru je utelesil Gregor Čušin. Vedno ga spremlja pes, tudi v forenzični laboratorij ga je pripeljal, ki ga hrani s koščki sendviča; ta lik kadi, se šali in poseduje šarm, ki Birsu povsem manjka. Na koncu koncev postane lik, ki ga imamo najbolj »radi«, kar je okej, se pa opazi naša ravnodušnost do glavnih likov.
Tukaj pridemo pa do glavne težave. Celotna nadaljevanka ostaja brez napetosti in vznemirjenja, pa gre za žanr, ki je narejen za to, da je napet in vznemirja. Ob policijskih kriminalkah in detektivkah naj bi zadrževali dih ob pričakovanju, kaj sledi. Kaj takega se v tej nadaljevanki ni zgodilo niti enkrat, niti v kratkih izbruhih kakšne akcije (preganjanje džankija, krotitev našmrkanega najstnika). Imam občutek, kot da gre za načrtno zaroto, da nadaljevanka ostane, kot je le mogoče, brez-vznemirljiva.
Slovenski film in televizija sta že dolgo vpeta v kliše, da je dogajanje počasno in umetniško, kjer veliko ljudi kadi cigarete in strmi skozi okna. Na neki točki se morajo pojaviti še razgaljene ženske prsi. Gre za klišeje, ampak so resnični ter vsi prisotni v tej nadaljevanki. Pred leti sem za Film International napisal članek, v katerem sem se pohecal, da v slovenskih filmih nisem nikogar videl teči (trimčkanje ne šteje). To je bilo res, dokler se ni pojavila srhljivka Idila (ta pa tako ali tako ne šteje, saj je šlo za namerno pretiravanje, ki je prikazovalo le ljudi, ki tečejo ali pa jih umorijo na vznemirljiv način). Slovenski film v svoji zgodovini pozna le malo trenutkov visoke napetosti. Zanimivo se mi zdi, da se ta trend nadaljuje, še posebej sedaj, ko mednarodno priljubljeni filmi zvečine temeljijo na napetem dogajanju, pa najsi gre za trilerje ali kak drug žanr. Pomanjkanje napetosti je bilo v Jezeru najbolj očitno v predzadnjem prizoru končne epizode, ko se Birsa znajde pred morilcem, ki vanj uperi pištolo. In potem … se ne zgodi nič. Sedita v čolnu sredi jezera, mi pa smo deležni nekajminutnega razlaganja. Nikoli nismo podvomili v to, da se bo Birsa izvlekel, prav tako pa ni bilo občutiti niti kančka nevarnosti. Glasbena podlaga je vzdrževala mirno vzdušje prav tam, ko bi lahko napela strune. Edino vprašanje, ki je viselo v zraku, se je vrtelo o tem, kako »čudežno« bo Birsa ubežal smrti. In koliko minut razlage nas še ločuje do tega trenutka.
Pri svojih urah pisanja opazujem in svetujem, kako se napetost umešča v besedilo, enak poduk pa velja za pisanje scenarijev. Napetost nastane, ko se pojavi vprašanje, odgovor nanj pa zaostaja. V policijski kriminalki, kot je Jezero, je vseskozi prisotno vprašanje, ki poganja celotno nadaljevanko. Kdo je morilec? Zraven se pojavljajo vprašanja, kot je identiteta ženskega trupla brez glave, ki so ga odkrili v uvodni epizodi. Prisotna so tudi manjša vprašanja, kot je recimo, ali bo Birsa poškodoval nesramnega zadetega najstnika, ali če bosta Birsova sodelavca ujela preprodajalca drog, ki beži pred njima. Tem vprašanjem v določenih intervalih sledijo odgovori, včasih so takojšnji, včasih mora preteči nekaj minut ali cela epizoda; pri tem je razkritje negativca, morilca, prihranjeno za konec. Druga vprašanja se vrtijo okoli tega, če in kdaj bosta Taras in Tina pristala med rjuhami (čeprav v tem primeru vemo, da je šlo le za vprašanje, kdaj bosta).
Vznemirljive zgodbe vsebujejo različna kratkoročna vprašanja in odgovore, tako se ne zanašajo samo na glavno vprašanje, da gledalca popelje do konca. Na primer, če je nekdo zaklenjen v sobo, se vprašanje glasi, ali bo prišel ven. Če avto drvi proti nič hudega slutečemu pešcu, se vprašamo, ali ga bo zadel ali se bo pešec ognil. Trilerji in policijske kriminalke so najboljše takrat, ko so posejane s takimi trenutki visoke napetosti.
Pomanjkanje takih trenutkov je v Jezeru preveč očitno. Gre za policijsko zgodbo v dobesednem pomenu: to se je zgodilo, potem tisto in nato je sledilo ono. Vendar zgolj zato ker gre za policijsko zgodbo, še ni treba, da se nadaljevanka odvija po tako očitni formuli. Saj je res, da se v resničnem življenju policijske preiskave res odvijajo po formuli, preiskovalci niso v neki nevarnosti. Resnična preiskava je precej dolgočasna stvar. Morda se pa nadaljevanka tako prikloni realizmu.
Jezero mi ni bilo zoprno. Bilo mi je v redu, kot sem napisal. Ker pa se je o njem toliko slišalo, sem nadaljevanko pogledal. Bil sem radoveden in z dovolj vzbujenega zanimanja, da sem želel videti, kaj so filmski ustvarjalci dali na plan. Sem pa nadaljevanko gledal bolj kot sociološko zanimivost, kot pa me je zanimala zgodba ali njeni liki. Videl sem že toliko slovenskih filmov in televizijskih serij ter od drugih gledalcev in kritikov slišal podobne sklepe, da sem prišel do tega: ali tukajšnji filmski ustvarjalci ne znajo ustvariti razburljivega in napetega filma s hitrim tempom ali pa si tega ne želijo. Slovenija ima preveč talentiranih ustvarjalcev svetovnega kalibra, da bi prva trditev lahko držala. Tako moram predvidevati, da je resnična druga. Napet izdelek torej ni v interesu filmskih ustvarjalcev ali njihovih profesorjev na akademiji ali pa v interesu naročnikov filmov na RTV in Filmskega centra. Če je to njihova odločitev, prav. Sam pa si želim videti te iste megatalente, da se preizkusijo v nečem, kar bi imelo možnost mednarodnega uspeha.