Ena dobrih strani bivanja v majhnem mestu je najbrž tudi ta, da nikoli ne veš, kdaj boš naključno naletel na znanca ali celo sovražnika. Če gre za sovražnika, pride prav občutek za improvizacijo, morda celo eleganco, stari znanec zna precej turoben dan spremeniti v nekaj svetlejšega. Fatima, ki sem jo tistega dne v Miklošičevem parku spoznala preko stare znanke, ni bila ne eno ne drugo. V mojo realnost (oziroma jaz v njeno) je vstopila po naključju. Prihaja iz Konga, v Sloveniji živi že skoraj osem let, vendar je v zadnjem času začela razmišljati, da bi se preselila drugam. V Anglijo, Nemčijo, Belgijo. Ni mi bilo treba vprašati, zakaj. Odgovor je skorajda s cirkuško lahkotnostjo stresel krošnjo starodavnega drevesa in pristal na betonskih tleh: v Sloveniji se skupaj z enajstmesečnim otrokom komaj prebije iz meseca v mesec, vedno na robu, vedno v pomanjkanju. Stara znanka, ki mi je Fatimo predstavila, je z dobršno mero vehemence pripomnila: »Ja, ampak ali nismo vsi mi, še posebno v tem trenutku, na robu?«
Fatima je v Slovenijo prišla kot begunka; vsaj tako je pojasnila evropskim uradnim oblastem. Povedala jim je, da se je skušala rešiti kaosa vojne; iz Konga je odšla v želji najti zeleno, prijetno, predvsem pa zmerno deželo, v kateri bi lahko zaslužila za življenje. Po bivanju v več evropskih državah se je naselila v Sloveniji, čeprav spet le začasno. Pri tem pa se začasnost ne navezuje toliko na barvo njene kože (»ljudje strmijo vame, kot da sem padla z drevesa, in nikoli se ne morem privaditi njihovim bolj ali manj odkritim pogledom,« je dejala), še manj na spol in vero, temveč na to, da v slovenski prestolnici ni našla varnosti, o kateri je sanjarila, ko se je podala na mukotrpno pot s čolnom. Svoje sanje je torej in navkljub soočenju z evropsko realnostjo nadgradila s tem, da je začela razmišljati o deželah severneje od nas, kjer so možnosti za življenjsko lagodje številnejše in lažje dosegljive, kar je med drugim tudi posledica in rezultat dolgotrajnejše integracijske politike oziroma senzibilizacije, kar se tiče migrantov.
Hirajoči voajerizem
Sodeč po Fatimini zgodbi naj bi torej imeli kolumnisti, novinarji, poznavalci oziroma komentatorji migrantske situacije, ki zadnje čase napihujejo dnevno časopisje, po svoje prav. Če imamo na eni strani Afričane, ki s pomočjo zarjavelih ladij, splavov, starih bojlerjev, napihljivih čolnov in podobne šare ter v zameno za nekaj tisoč evrskih prihrankov oblegajo evropske obale, imamo na drugi panično Evropo, ki ne ve niti tega, kam z lastno izobraženo, ambiciozno in predvsem bledolično mladino, kaj šele, da bi bila zmožna zagotoviti mesto afriškim mladcem in mladenkam (in otrokom), ki preskakujejo ograje v mestih, kot sta na primer Nador Rabat in Oujda na severovzhodu Maroka (gre za najbližjo vstopno točko v Evropo). Skratka, podobe utapljajočih se temnopoltih migrantov, ki stegujejo roke proti zamaskiranim evropskim rešiteljem, v zadnjih mesecih s povečano frekventnostjo gledamo zato, ker naj bi bila Evropa bogata, Afrika pa revna, ali drugače: zaznamovana z vojno, lakoto in podobnim. – Dejansko pa gre za to, da se je, vsaj z libijske strani, začela uresničevati Gadaffijeva napoved, ki jo je izrekel tik pred »padcem«, in sicer, da bodo Evropo preplavili migrantje, ki jih je Evropska unija poprej držala stran od lastnih obal z različnimi sporazumi, ki sta jih sklenili Libija in Italija.
Tovrstna dihotomija je seveda ujeta v esencializem, zavrtana v preživete obrazce. Predvsem pa služi natančno določenim interesom: gre za svojevrstno industrijo. In ker večina afriških držav posebno v zadnjem desetletju, zahvaljujoč številnim neevropskim investitorjem, bolj ali manj uspešno zvišuje življenjski standard svojih državljanov, s čimer se izmika humanitarni podobi Afrike, kakršne smo vsaj na Zahodu vajeni, lahko zavzeto poročanje o dehidriranih in obupanih Afričanih v Sredozemskem morju beremo kot kompenzacijo za naš hirajoči voajerizem. V ozadju večine novinarskih poročil, reportaž, komentarjev satelitskih posnetkov v morju izgubljenih čolnov ali celo potapljajočih se trupel, ki jih kažejo na televiziji, je še vedno čutiti stari dobri hehet navznoter, sočuten smehljaj, namrščeno čelo, včasih tudi prikrit prezir, da ne rečem težnjo po tem, kdo bo produciral čim bolj pristen in presunljiv cinéma vérité.Toda naš užitek, ki ga črpamo iz motrenja tuje in oddaljene bolečine, je zmanjšan spričo dejstva, da migrante naplavlja na naše in ne na kakšne druge obale. Po drugi strani postaja jasno, da bližajoča se bolečina v podobi Afričanov na čolnih ni in ne more biti več večinska podoba kontinenta; ta se je, tudi ali predvsem zaradi zgodb o naraščajoči se gospodarski rasti in s tem o porajajočem se srednjem razredu Afričanov, začel izmikati ustaljeni percepciji.
Dihotomična razdelitev sveta s popravki ali varni in nevarni svet
Pa vendarle, dihotomična razdelitev tudi ni čisto za na odpad. Dodati ji je treba le manjši popravek in besedišče recimo očistiti navlake. Spomladi letos je bilo na primer na Al Jaazirinem spletnem časopisu mogoče prebrati prispevek o tem, kako je angleško govoreči migrant na prepolnem čolnu, ki je izplul iz Libije in se približeval turški obali, navkljub bližajoči se nevihti zavrnil pomoč. V telefonskem pogovoru z obalnim policistom je vztrajal, da želijo sotrpini na vsak način pristati na italijanski obali in ne v Turčiji. Ko ga je uradnik še naprej prepričeval, da je spričo vremenskih razmer zanje varneje, da pristanejo na kopnem, se je telefonska zveza prekinila. Vsaj tistemu potniku, ki je predstavljal glas večine, je bilo očitno jasno, da Turčija uveljavlja bolj represivno migrantsko politiko od Italije in da je njihova nadaljna usoda odvisna od vstopne države.
Zastavlja se vprašanje, kaj takšno vedenje pomeni? Na prvi pogled bi se dalo reči, da poleg visoke mere preživetvenih lastnosti migrantov tudi zmožnost načrtovanja, lobiranja, ne vem, če tudi sprejemanja odgovornosti, toda na vsak način človečnosti na strani tistih, ki so se, podobno kot Fatima, odločili zapustiti kaotične razmere doma, navkljub temu, da se jih večino časa predstavlja kot barbare, ki oblegajo evropske okope.
Drugi in prav tako pomemben popravek, ki se tiče dihotomije, je najlepše podala pisateljica Zadie Smith v romanu Beli zobje (Beletrina, 2004). Pisateljica preko svoje junakinje Alsane nakaže resda variabilno, pa vendarle do dočelene mere resnično razdelitev sveta: po Alsaninem mnenju bi se dalo celotno človeštvo razdeliti na dva izrazito ločena tabora preprosto tako, da bi se ga naprosilo, naj izpolni zelo preprost vprašalnik, podoben tistim, ki jih najdete v ženskih revijah. Eno izmed vprašanj gre približno takole: »Ali je verjetno, da se bo nebo, pod katerim spite, odprlo in ostalo odprto več tednov?« Če je odgovor na to vprašanje da, potem je življenje, ki ga živite, zapiše Smithova, »polnočno življenje, vedno le za las oddaljeno od ure strahov … lahko se ga da izgubiti kot obesek za ključe ali lasnico«.
Gre za življenje, ki ga je živela Fatima v Kongu, pa tudi za življenje, ki ga je živel znanec Ahmadou v Burkini Faso. Doma se je zapletel v ilegalni posel, zaradi česar mu je grozila zaporna kazen. Družina se je na zato odločila, da ga pošlje v Evropo. Uradnikom v Evropi in tudi novinarjem pripoveduje različne zgodbe o svoji preteklosti, vedno pa se kot rdeča nit ponavlja krizna situacija v domači državi, na katero še vedno padamo Evropejci. Izhod iz situacije in ureditev statusa vidi v formalni združitvi z belgijsko državljanko. Za poroko potrebuje deset tisočakov, tri jurje vnaprej, ostalo po – kreditnem sistemu – kasneje. Glede na to, da prihaja iz premožnejše družine, da se je izobraževal v zasebnih šolah, imel osebnega šoferja in podobno, denar, poslan od doma, ne bi smel biti problem. Ob vprašanju, ali ne bi bilo bolj smiselno denar, če že obstaja, prikazati na bančnem računu, začeti s poslom ter si tako urediti življenje v Evropi, se je Ahmadou cinično nasmehnil, češ, ali »ne poznaš lastnih ljudi, in predvsem – ali ne veš, da svoboda vsem ljudem, in izključno glede na njihovo poreklo ter barvo kože, ni dosegljiva na enak način«.
Zadie Smith v že omenjenem romanu trdi, da resnična razlika med ljudmi ni barva kože, niti pripadnost spolu ali veri, še manj »sposobnost odpreti pest in razkriti prgišč zlatih novcev«, temveč da je razlika bolj temeljna. Prihaja iz tistega občutka. Občutka, da nekdo živi »na trdnih tleh, pod varnim nebom« in drugi »pod nevidnim prstom naključne katastrofe, poplave ali ciklona, orkana ali zemeljskega plazu.« Dejstva katastrof naj bi bila dejstva »njihovega« življenja; naučeni naj bi bili, da se življenja ne oklepajo. Na podoben način in le z rahlo niansiranim odstopanjem je o polzenju življenja iz rok pisala tudi blogerka Catherine Wambui-Soi. Spomladi letos je na Al-Jaazirini spletni strani objavila prispevek, v katerem išče vzroke za migracijo etiopskih mladeničev in mladenk. Avtorica jasno začrta okvire svoje zgodbe: v Afriki zagotovo obstajajo pozitivne zgodbe, toda njen namen je pregled negativnih aspektov. Verjetno je ravno tovrstno kontekstualiziranje in predvsem avtoričino »afriško« poreklo razlog, da se ob omembah »nevarnega morja«, »puščavskih poti«, »plačevanja tisočev dolarjev tihotapcem« prebije do ključnega. Revščina, pomanjkanje delovnih mest in priložnosti doma, predvsem pa represija so res razlog, da se etiopska mladina ozira proti Evropi, toda glede na to, da se večina med njimi zaveda težavnosti in celo smrtne nevarnosti poti, na katero se podajajo, da so nekaterim med njimi tihotapci pokradli denar in da so se morali vrniti v domači kraj, ali pa so slišali zgodbe o umorih svojih kolegov na poti, je očitno, da gre tu za veliko več kot zgolj za revščino. Ko je blogerka enega izmed svojih intervjuvancev vprašala, zakaj odditi, ji je ta odgovoril, da mu Etiopija ne zadostuje več. Tisto, kar je dvajsetletni mladenič, ki očitno nima ničesar izgubiti – razen svojega življenja –, zamolčal, je, da gre pri tem za sanje, za hrepenenje: da se je drugod lažje uresničiti kot doma.
Stoječ pod tistimi starodavnimi drevesi v Miklošičevem parku bi stari znanki torej lahko odgovorila, da se nas trenutno večina res nahaja na preživetvenem robu, toda občutek, ki me (nas) loči od Fatime, je občutek varnosti, zagotovilo, da se lahko – v najhujšem – oprem(o) na družinsko mrežo ali pa vsaj na mrežo prijateljev, medtem ko Fatima, odtegnjena svojim domačim, svojemu jeziku, pa tudi zemlji, milo rečeno, visi v zraku.
Sram glede migrantov na afriški strani
Ne glede na to, da strahu pred kvarnim vplivom tujcev, pred morebitnim rasnim križanjem, torej tako imenovane nacionalistične pozicije, ki je prevladujoča pozicija zahodnih medijev do migrantskega vprašanja, ne gre podcenjevati, je veliko zanimiveje pogledati izgubo na afriški stran. Kar nekajkrat sem od afriških prijateljev slišala, da je »najprej treba uspeti doma, preden lahko uspeš v tujini.« Zakaj bi namreč nekomu, ki je doma ždel na cesti in lajal v mimoidoče turiste in predvsem turistke, nenadoma uspelo drugod, recimo z igranjem na bobne, s čimer se seveda reproducira stereotipne predstave o Afriki in afriškem? Če je ob tem mogoče čutiti užaljenost zaradi nenadnega razrednega razvrednotenja, do katerega pride v Evropi (hierarhija, ki je delovala doma, se razruši, v Evropi vsi postanejo samo še »črni«), je resnejše vprašanje o resničnosti tistega, kar Afričani v Evropi prodajajo kot svojo identiteto. Njihove strategije preživetja vedno na novo osupljajo. Pogosto se na primer dogaja, da bolj kot o njihovi preteklosti ali dejanskih okoliščinah, iz katerih prihajajo, govorijo o evropskem horizontu pričakovanja. Evropa in njene humanitarne organizacije migrante iz Afrike večno reducirajo na vojne begunce, reveže, potrebne pomoči, politične azilante, le redko pa o njih razmišlja kot o ljudeh, ki prihajajo iz na primer afriškega srednjega razreda, ki imajo določene veščine ter znanje, in si zgolj želijo drugačnih življenjskih priložnosti. Da jih niso mogli uresničiti z vizo in skokom na letalo, je stvar nesrečnih okoliščin ali, kot je predvidel Ahmadou, evropskega rasizma, ki zato, da lahko utemeljejuje svojo superiornost, vztraja pri zgodbi o družbeno, politično in ekonomsko deprivilegiranih Afričanih.
Bolj ko torej vzklikamo in se v imenu humanitarnosti trkamo po prsih ter s tem priklicujemo specifičen tip ljudi iz afriškega kontinenta, bolj kažemo dvom v njihovo človečnost in humanost. Toda namesto da skozi okno mečemo milijonske zneske za begunske centre, ki spominjajo na pozabljene živalske vrtove v nekaterih afriških državah, bi si lahko in morali priznali, da so migrantje ljudje, ki bi morali imeti možnost izbire, in sicer na identičen način kot imam jaz kot evropska državljanka možnost, da v katerem koli trenutku sedem na letalo in odpotujem v katerokoli afriško državo.
Verjetno je ravno prilagajanje na evropski horizont pričakovanj tisto, kar v mnogih Afričanih, ki recimo prihajajo iz srednjega razreda, poraja svojevrstno mešanico sramu in zadržanosti do tako imenovanih »ljudi s čolnov«. Kot da so ti »drugi«, na primer najstniki, neizobraženi na lovu za avanturo. Nekateri afriški prijatelji so mi celo dejali, da ne smem pozabiti na širšo sliko; v Afriki živi okroglih sedemsto milijonov ljudi, in to, kar priteče v Evropo, naj bi bila malenkost. Afričani na primer bolj množično kot v Evropo potujejo znotraj kontinenta. Ibojski trgovci potujejo v pristanišča sosednjih držav, kot so Togo, Benin, Gana; Malijci in Burkinofasci odhajajo v Abidjan, ki podobno kot sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja doživlja nov gospodarski boom; Senegalci in predvsem Senegalke pa odpirajo svoje restavracije po celotni Afriki. Predpostavka Aijaza Ahmada, marksističnega literarnega teoretika in političnega komentatorja, da povprečni Nigerijec ve več o Združenih državah kot pa na primer o sosednji Gani, že zdavnaj ne drži več (če je sploh kdaj). Na novo porajajoči se srednji razred Afričanov v zadnjem desetletju verjetno bolj množično kot kdajkoli prej potuje v Dubaj, Kitajsko, Vietnam, Indijo. Res pa je tudi, da gre v tem primeru za drugačen tip migracij in migrantov, ki ne računajo na človekoljubno pomoč dežele, v katero vstopajo, temveč se tja odpravljajo predvsem z namenom trgovinskih izmenjav.
Afričani si v tem trenutku želijo slišati zgodbe o gospodarski rasti, o razvijajočem se bančništvu, telekomunikacijah, novogradnjah, kar pomeni izstop iz troedinega zemljevida, kot je to poimenoval kenijski pisatelj Binyavanga Wainaina, avtor sarkastičnega eseja Kako pisati o Afriki? Če imamo na eni strani male grozote, v katere lahko uvrstimo Mugabeja, nedemokratičnost, vojno, Somalijo, Kongo ter bolj globalizirano temo migrantov, imamo na drugi mala čudesa, kot so Mandela, svetovno nogometno prvenstvo, safari, posvojitve afriških otrok; v tretjo skupino sodijo različne organizacije, ki so jih ustanovili predstavniki Evropske unije in Afričane še vedno dojemajo kot nekoga, ki čaka na pomoč od zunaj (to je tudi prevladujoča podoba poročanja o z virusom ebole okuženih Afričanih). Toda zgodovino je nenadoma začelo naplavljati na obale sedanjosti, zapiše Wainaina. Njegovo metaforo lahko razumemo v smislu odpiranja neevropskim investitorjem, ki jim Afričani segajo v roke kot enakovredni partnerji in ne kot prosilci pomoči, hkrati pa tudi v smislu, da Evropa z migranti dobiva natančno tisto, kar je iskala.
