Oj, junaki, le dajte, prodrite,
v naša mesta iz temnih gozdov.
Vse, ki bijejo nas, pohodite
in spodite iz naših domov.
Tako je napisal v zadnji kitici pesmi V mraku gozda leta 1922 rojeni Karel Destovnik – Kajuh, pesnik, čigar ime kaj hitro povežemo z vojno, partizanstvom, junaštvom. In letos maja, ob sedemdesetletnici zmage nad fašizmom, je izšla zbirka njegovih zbranih pesmi, ki jih je izdala Knjižnica Velenje. V njenem uvodu je Vlado Vrbič, ki je napisal opombe in knjigo tudi uredil, zapisal: »Knjiga je torej v bistvu pesmarica, zbir Kajuhovih pesmi – sodba o pesniku in njegovi poeziji pa je seveda prepuščena bralcem.« S tem izhodiščem se je treba lotiti branja – pesmi so tukaj, zdaj pa jih pretresajte, berite in sodite. Pri tem moramo nujno izhajati iz konteksta časa in prostora, v katerem je pesnik deloval in ustvarjal. To, da je bil vržen med izredno napeti časovni struni prve svetovne vojne, katere posledice so se ob njegovem rojstvu komaj polegle, in druge, ki je predstavljala poseben preizkus v človeški zgodovini, je pomembno zaznamovalo končno tonaliteto pesniške zbirke. Ta je razdeljena na tri večje enote: Od leta 1938 do aprila 1941, Od aprila 1941 do avgusta 1943 in Od avgusta 1943 do februarja 1944. Zajema torej burne trenutke pred in med drugo svetovno vojno, vse do tragičnega padca tega heroja, ki je bil ubit 22. februarja 1944.
A ti trije časovni sklopi niso ostro zamejeni – ne po tematiki ne po pesniškem pristopu. Temeljna ideja je vseskozi enaka: človek je bitje absurda, nepojmljivega nasilja, je kaotična struktura iz mesa in krvi, neko deformirano bitje, katerega edina popolnost je nenehen občutek praznine. Prostor te praznine je nato zapolnjen s človeškim trpljenjem, surovimi medvojnimi scenami, izgubami in duhovnimi malverzacijami (Povsod tema na potih lega, / a človek se skoznjo rine, / tava, hodi, dokler / v nesreče brezno ne zablodi). Celo čez ljubezen teče krvava reka, celo po njej kaplja vseprisotna groza tedanjega časa: »Bosa pojdiva, dekle, obsorej, / bosa pojdiva med bele cvetove, / v krilo nalomiva češnjevih vej, / da jih poneseš na talcev grobove.« Rešitve ni praktično nikjer; navidezni eskapizem je morda v spominu na čas, ko je bilo življenje znosnejše (Zdaj čakaš za rešetkami vsak dan, / kdaj v tvojo denem svojo dlan, / kot takrat, ko je cvel jasmin, / le brez strahu in bolečin.). A stanje takega hipnega »miru« presekajo surove pesniške vrstice, npr. v pesmi Pesem matere treh partizanov (Sini moji, sini moji zlati, / vas bom še gladila po laseh?) ali v pesmi Dekle v zaporu (Umrla bi … / A jaz živim, živim / in naj rodim otroka njim, / ki naju so ubili / otroka njim, / ki materam otroke so morili?), ali pa celo nadvse groteskne prispodobe o narodu, ki je (bo) mrtev (Matere, matere, / žene noseče, / lačne in blede, / grozno trpeče, / nosijo v sebi mrtvake, mrtvake).
Pesmi je tako mogoče brati kot (r)evolucijo enega ali vseh. Individuum se polagoma razbije in stopí z drugimi, dokler ne preide v kolektivizem – ali vsaj približek le-tega; odmiki so le v občasnih senzibilnih trenutkih občutenja pesniškega. Takrat, ko se subjekt zave, da je tu s posebno nalogo in da svet doživlja še bolj ranljivo ter občutljivo kot ostali (K vragu pojdite, / vi niste poeti!), ali pa takrat, ko je problem občutenja domovine zožen na enega samega človeka, četudi skozi oči vseh drugih (Moje oči plameneče poglejte, tovariši / in mi povejte: / še vidite v njih domovino?).
Uredniku gre priznati, da je spretno zastavil sosledje pesmi, da taka, glede na čas zasnovana delitev v tri sklope, ustreza in prinaša slikovit ter obenem celovit pogled na Kajuhovo pesništvo. Če bi pa zanemarili tako časovno tridelno delitev pesmi, bi jih lahko seveda združevali še po kaki drugi, npr. motivno-tematski kompoziciji. V prvo skupino bi lahko umestili pesmi, v katerih subjekt (pesnik) obračunava s preteklimi pesniškimi in literarnimi glasovi. Ti mu običajno predstavljajo duhovno materijo miru in modrosti, nekakšen protipol barbarstvu in zverinskosti, ki je med vojno planila iz človeka (Da bomo z barbarskimi klici hiteli preko zemlje, / da bomo pobijali vse, razrušili vse, / mi, ki čitamo Byrona, Gorkega, Bloka, Puškina). Včasih se zgodi, da pri tem izvaja pesniško »meditacijo«, da nagovarja takšen pretekli glas in z njim razčiščuje dogodke svojega časa in prostora (Še to bi, Cankar, Ti v tolažbo rekel: / Da ni še nas razkrojil časa strup, / da vriskanja beseda še živi.). Ali pa v nekaterih tovrstnih primerih z imperativom skrite umetniške groze kot glasnik pesništva kliče h glasni, prekipevajoči pesmi, kot se to zgodi npr. v pesmi Poetom:»Ne peti, / rjoveti / bi morali / v teh dneh, / poeti. / Kajti pesmi tihe / več ne ranijo srca.«
V drugem sklopu bi lahko bile tiste pesmi, ki obravnavajo bolj vsakdanje stvari in dogodke, ki pretresajo eksistenco slovenskega človeka. A tudi tu ne zmanjka grenkih (pod)tonov in trpkih vsebinskih primesi. V pesmi Norec npr. obravnava človeka, ki se je »le smejal, smejal, smejal«, pa so ga zatem vklenili in odpeljali; objavljene so tudi pesmi, napisane ob raznih dogodkih, npr. Vseh mrtvih dan 1938 ali pa Novoletni sonet. A v teh primerih nikakor ne gre zgolj za obeležje dogodka ali kakšno bežno impresijo napihnjenega veselja, kakor se to rado pripeti, pač pa je v ozadju zmeraj premislek, odpiranje hudih eksistencialnih ran, poglabljanje v lastno in narodovo bit: »In spet sem sam v tem belem svetu. / Vprašanje mučno je z menoj: / »Kaj se s teboj, s teboj bo, narod moj?«
V tretjem sklopu bi lahko bile pesmi slutnje, tesnobe, bližine smrti in nekega strupenega časa (Že čas čutim, ki ga ni še, / čutim ga, kako on diše). Dan je enak dnevu, noč je enaka noči, bistvene spremembe ni. Iz teh pesmi se čuti zatohlost družbenega ozračja, vendar tudi slutnjo nečesa velikega, kar bo prišlo zatem (Vsi dnevi so kot en sam dan, / neskončno dolg in pust). Na eni strani je torej čas prinašalec premočrtne groze, na drugi strani pa se vsaj v kakšni od pesmi (Kdaj, ah kdaj) skriva tudi zametek upanja, morebitni prinašalec miru, razrešitve, povojne katarze; ki pa se le redko pojavi brez dvoma, če že ne v uresničitev, pa v to, kdaj bo ta uresničitev možna: »Kdaj, ah kdaj, prišel bo čas, / ko ne bo več vojn pri nas, / ko drugačen bo sveta obraz?
Največji, četrti sklop, pa gotovo predstavljajo pesmi z vojnimi motivi. Te pesnik pretresa in razpostavlja s svojstvenim stilnim konceptom, surovo figuraliko, predvsem pa subtilno zasnovano in poglobljeno psihosocialno sliko posameznika, ki se znajde v grotesknem stroju klanja, orožja in trpljenja. Človek je docela razčlovečen, dostojanstvo je umrlo, tli le še malo upanja. Tisto, kar Kajuhovo pesništvo dela presežno, se pravzaprav skriva v dimenziji prešernovske strukture, namreč: Kajuh ne pozabi na slovenskega človeka, na jezik in besedo, ne pozabi na hrbtenico domovine in mišice naroda. Četudi iz mnogih pesmi zeva globoka rana, pot ni docela zlomljena – to »sporočilo« prinašajo pljuski kratkih, zgoščenih pesmi čisto na koncu te pesniške knjige. S kako preprostim podobjem je na primer pesnik napovedal mladost, novo energijo, nadaljevanje življenja, zlom vojne: »V požgani vasi, med zidovi / pojo ob ognju fantje mladi.« Včasih pa ob tem tudi direktno nagovarja in motivira: »Ni več daleč tisti dan, / ko okupator bo pregnan, / takrat se bo vrnil še tvoj partizan, / junak bo, nič več tlačan.«
In potem ko se bralec sprehodi skozi vse te pesniške pokrajine, ki se kot razbiti fragmenti povežejo v eno samo, pljusknejo vanj mnoga vprašanja in razmisleki. Že res, da so te pesmi nastajale v posebnih okoliščinah, da je vojna stanje kaosa in da danes živimo »v miru«, a koliko človeškega je še v nas in kakšni »uporniki« smo danes? Kaj bi imel o tem povedati Kajuh? Da smo mi tisti, ki predstavljamo »kri novih, / srečnejših / ljudi«, ni dvoma. Vprašanje pa je, ali smo vse napore Kajuha in njegovih sodobnikov zares uspeli ustrezno unovčiti.
Karel Destovnik – Kajuh: Zbrane pesmi. Velenje: Knjižnica Velenje, 2015. 179 strani. 8,50 €.
