Pogled skozi okno v enem precej cenenih beograjskih hotelov. Notranje dvorišče je bilo videti zaprto, ukleščeno med stavbe. Verjetno je obstajal izhod, tlakovana, ozka pasaža, tik ob obkrušeni fasadi enega od blokov, sicer notranje dvorišče ne bi imelo smisla. Vem, da se na jugu večeri kasneje, toda zdelo se mi je, najbrž zaradi temno rdečih, do tal segajočih zaves, ki so obrobljale okno in ki jih je čistilka v času moje odsotnosti vsakič na na novo zagrnila, da se je tema na vse tiste odkrušene balkonske ograje spustila prej. Nekateri stanovalci so imeli na balkonih razobešeno perilo, drugi razpostavljeno raznorazno šaro. Stavbe so nosile nezgrešljivi nadih socializma, in kot da se upirajo vsakršni renovaciji. Toda če so sivkasto prebarvane fasade na vsa usta razgrinjale ustavljenost v času, so balkoni vehementno, kot da imajo lastno življenje, odlepljeni od realnosti, strmeli proti oblačnemu nebu. Šele četrti dan sem na dvorišču zagledala moškega, ki je z gobico v roki čistil balkonska tla in pomislila sem, da je to notranje dvorišče, odražajoč nekakšno betonsko pompoznost vis-à-vis tišini, metafora ne toliko pozabe kot zamolka, nečesa neizgovorjenega.
Teden dni kasneje: londonska scenarija
Po zaključku prezentacije v angleški jezik prevedenega mojega tretjega romana me je pesnik, sicer tudi urednik na majhni angleški založbi, vprašal, od kod tolikšen suspenz v moji knjigi. On je poznal romaneskno štorijo, velika večina obiskovalcev le v obrisih, zato ne bi bilo korektno razkrivati temeljnega konflikta v romanu. Lahko bi mu sicer odgovorila, da literatura, vsaj tiste vrste, ki je meni pri srcu, vedno govori o zamolčanem. Toda to kot pesnik verjetno ve bolje od mene. Zato sem se raje navezala na slovensko tipiko, ki bi jo v skrajnem primeru lahko imenovala nepripravljenost na sprejemanje odgovornosti, v globalnem pa zanikanje. Pretvarjanje, da je torej vse v redu. Da se nam ne spodmikajo tla pod nogami. Da še vedno živimo v najboljšem izmed možnih svetov. Primer? Sprenevedanje je te dni doseglo vrhunec v izjavi slovenskih politikov, da se žičnato oviro na slovensko-hrvaški meji postavlja z namenom boljšega nadzora nad begunci ter varnosti. Če bi tisti pesnik ali kdorkoli drug na nas – v tem trenutku – pogledal iz zraka, bi si zaradi vseh oboroženih vojakov, ki obkrožajo anonimne množice migrantov, in redkih pripadnikov civilnih organizacij ter prostovoljcev mislil, da smo država v vojni.
Ograjevanje pred begunci je najbolj tiha, neslišna vojna vseh vojn. Na spletni strani pristojnega ministrstva je zavedeno, da je Slovenijo od oktobra do sredine novembra prešlo 171.130 ljudi, ki bežijo pred vojno ali revščino in mednarodno skupnost prosijo za pomoč. Verjetno je odveč ponavljati, da je bilo nekaj deset tistih, ki so prosili za priznanje mednarodne zaščite, zavrnjenih. Humanitarnost so požrle nezainteresiranost, zmeda, birokracija. Begunci vseh dežel, dobrodošli v deželi volkov, je zapisal slovenski kolumnist. In imel je prav. Ker že več kot deset let živim s partnerjem, ki ni državljan Slovenije, povrhu pa še musliman, že v kosteh čutim, kar bi v normalnih okoliščinah ostalo zatajeno, zdaj pa prihaja na plano v ne več tako redkih trenutkih izbruha; pa ne gre samo za primere sovražnega govora na spletnih omrežjih in vznik skupin, kot so Slovenska milica ali Radikalna Ljubljana na Facebooku, ki so se pojavile ob prihodu beguncev v Slovenijo, ali za hujskanje slovenskih državnikov, da migrantje predstavljajo »grožnjo nacionalni varnosti«, pri čemer ti igrajo na strune populizma, temveč za neprikrito ksenofobijo, sovraštvo, nestrpnost, neutemeljen strah, ki se širi med ljudmi.
Vzorec zanikanja, zvezan s strahom pred tujim in drugačnim
Nenavaden je občutek, da v lastni državi postajaš tujec, toda na račun rasističnih opazk, ki sem jih deležna na ulici, ko imam ob sebi otroke (zanimivo je, da večina molči, ko je prisoten še njihov oče), mi je že dolgo jasno, da imamo Slovenci nizko razvito stopnjo tolerance do ljudi, ki prihajajo iz drugih rasnih in religioznih okolij. Utopično je torej pričakovati, da bomo v času vsesplošne krize ravnali v nasprotju z vzpostavljenimi vzorci. Če že prej nismo imeli integracijske politike, ki naj bi se začela s spoštovanjem drugih kultur, oziroma če država že lep čas odreka finančno pomoč različnim nevladnim organizacijam, ki organizirajo akcije proti oblikam nestrpnosti, zakaj to pričakovati zdaj? Ko sem na letališču eno od sodržavljank, ki je meni nič tebi nič zašla z roko v lase petmesečnega dojenčka, opomnila, da njej najbrž tudi ne bi bilo prijetno, če bi enako gesto ponovila jaz, mi je kislo odvrnila, da ni problema – je odprte narave. Problem naj torej ne bi bila ona, temveč moja preobčutljivost. Ker so odprli check point, se nisem odzvala; v nasprotnem primeru bi ji pojasnila, da ne gre odprtost ali neodprtost, temveč za neprimerno gesto, ki je posledica pomankljive senzibilizacije. Po svoje so mi na ta način ljubši, čeprav me pri tem priznanju obliva kurja polt, naciji, ki mi nož zaderejo direktno med oči, kot pa sprenevedajoči liberalisti. In v tej luči je treba brati tudi ravnanje trenutne slovenske vlade.
Vzorec, ki se ponavlja tudi v dani situaciji, je premišljen. Podobno, kot so bila kriminalizirana vstajniška gibanja ali pa zadnja gladovna stavka enega od kulturnikov, so kriminalizirani tudi begunci. Čeprav mi do danes še ni uspelo razvozlati, v čem je njihova krivda. Najbrž to, da sploh obstajajo. Da prihajajo od drugod in da so drugačne veroizpovedi. Musliči, kot jih je poimenoval eden nestrpnih komentatorjev na portalu Reporter.
Srbski pesnik, na katerega sem naletela v zatemnjenem in zakajenem beograjskem kafiču, mi je pojasnil, da mu je bila Ljubljana všeč samo prvi dan; drugi dan je začel že hrepeneti po Beogradu, tretji dan pa je spakiral kovčke in odšel. »Zakaj? Zato, ker ste bolj evropski od Evropejcev.« Evropska tehnokratska in plenilska buržoazija, ki se ograjuje od ljudi, kot je v enem izmed svojih člankov zapisala Mojca Pajnik z Mirovnega inštituta, je doživela svojo eskalacijo v slovenskih politikih. Zanikanje, zavračanje vseh morebitnih pritožb, ugovorov, prošenj, moledovanj s strani državljanov, kot ustaljena praksa, se je zdaj zvezalo še s strahom pred tujim in drugačnim.
Verjetno bo treba še nekaj časa počakati, da bomo dobili podatke, koliko bo Slovenija z dodajanjem kamna v mozaik »trdnjave Evrope« zaslužila, oziroma koliko denarja bomo za bivanje na drugi strani žičnate ograje potrošili državljani, na vsak način pa je jasno, na čigavi strani so naši politiki. Obravnavanje migrantov kot varnostnega in ne humanitarnega vprašanja, zapiranje v ograde, registriranje ljudi na osnovi njihovega porekla pomeni zapolnjevanje vloge, ki nam jo je določila donatorka Evropa. Po drugi strani verjetno določeno vlogo pri ločevanju Neslovencev od Slovencev, nekatolikov od katolikov in podobno poteka tudi v imenu pridobivanja nacionalističnih volilnih glasov, čeprav je to v tem trenutku zanemarljivo; ključna so sredstva EU.
Kdo so resnični zaslužkarji v tej neslišni vojni?
Mladenič iz Malija, eden izmed tistih, ki so prečkali mejo v Ceuti, mi je pred meseci v Gibraltarju pojasnil krogotok denarja. Na vsakih štirinajst dni so maroški policisti odprli žičnato mejo, da so migrantje iz podsaharske Afrike, ne več kot dvajset moških, prešli na špansko stran. Za to uslugo so policisti zahtevali denar. Nekaj sto evrov. Malijec, ki je samo do maroške meje potrošil osem tisoč evrov, kasneje pa je mesece dolgo preživel ob ostankih iz smetnjakov, si je zahtevano vsoto sposodil od svojega sonarodnjaka. Vrnil mu je, ko je v Španiji pridobil dovoljenje za začasno bivanje in delovno dovoljenje. Trenutno prevaža stare avtomobile iz Evrope v Afriko in razmišlja, da bi se vrnil v Mali. Na vprašanje, ali mu ni žal, da so vsi njegovi prihranki izginili v rokah tihotapcev, večinoma so to v Zahodni Afriki Tuaregi ali pripadniki drugih nomadskih etničnih skupin, ki v eno smer tihotapijo cigarete in bencin, v drugo pa ljudi (familiarna, prijateljska tihotapska veriga, torej), je samo skomignil z rameni.
Njegov skomig je bil precej poveden, med drugim je sugeriral, da resnični zaslužkarji v tej tihi vojni niso tihotapci, temveč zasebna podjetja in korporacije, katerih raziskovalne in razvojne programe s subvencijami financira EU. Tuesday Reitano v prispevku, ki nosi naslov A perilus but profitable crossing (2015) navaja, da je med letoma 2004 in 2013 Evropska unija namenila več kot milijardo evrov za več kot 400 z migracijami povezanih projektov. Države južnega Mediterana so od teh projektov najbolj beneficirale. V praksi to pomeni, da se znotraj schengenskega območja resda zaščiti prosti tok (govorance nekaterih slovenskih političnih akterjev iz preteklosti, češ, da primerjava z berlinskim zidom ne vzdrži, saj je berlinski zid omejeval prosti pretok ljudi znotraj Evrope, so brez vsebine in niti ne na mestu), nadzor pa se je s tem poostril na zunanji meji EU-skupnosti. Nekatere države so projekt »trdnjave Evrope« vzele resno, med njimi »mala podalpska dežela«, kot so na začetku množičnega prihajanja migrantov v Slovenijo zapisali v francoskem časniku Le Figaro.
Slovenija, država evropske periferije, ki je s postavljanjem žičnate pregrade potrdila svojo perifernost
Tisto, kar ostaja zamolčano v populističnem govoru evropskih voditeljev, je, da so migracije industrija, vendar ne samo na strani tihotapcev, temveč predvsem na strani evropskih vlad. Vsi skupaj si zatiskamo oči pred tistim, za kar tu resnično gre – vojaško varnostno industrijo, vpleteno v postavljanje zidov in nadzor meja. Pri Mirovnem inštitutu so zapisali, da celoten sistem odziva, ki ga je vzpostavila vlada, izhaja iz ocene, »da so begunke in begunci skrajno resna varnostna grožnja in ne ljudje, ki potrebujejo pomoč.« Torej smo branitelji najbolj južne schengenske meje – s postavljanjem bodiče žice, z navajanjem napačnega (dobesedno: previsokega) števila beguncev in z vojsko – naredili to, česar si niso upali naši sosedje Hrvatje. Zatajevano in potlačeno je bruhnilo na plano v obliki žičnate ograje. Ob tem že slišim glasne ugovore, češ, da so migrantje prišli za Slovenijo ob najbolj nepravem času, toda za takšno krizo najbrž noben čas ni pravšnji; med vsemi možnostmi bi na koncu koncev lahko izbrali manjše zlo; namesto bumeranga bi spričo geostrateške pozicije naše države lahko sprožili kontraevropski diskurz o pomoči migrantom. (Na ta način seveda ne bi dobili evropskih sredstev, kot jih na primer ne bodo dobili Hrvatje – ali pa vsaj ne v takšnem obsegu kot poslušni Slovenci).
Vedno sem se spraševala, kako je biti del nacije s fačistično preteklostjo. No, zdaj, ujeta v fašistično sedanjost, vem. Pisateljski kolega, ki mi je še pred dvema mesecema pojasnjeval, da bi Slovenija zlahka preživela od sedem do petnajst milijonov ljudi, mi je potem, ko je obiskal »hot spot«, kot se temu zdaj menda reče, v Gornji Radgoni, in po moji vrnitvi iz Beograda, napisal, da si ni nikoli mislil, da bo naša generacija morala migrirati. Sentimentalka, kakršna sem, navezana na to krajino, predvsem pa na njen jezik, sem v odgovor dahnila le: »Ja, to je zdaj najbrž res to.«
Ta teden je pri Beletrini izšel roman Gabriele Babnik Intimno.
