Literarno delo Mire Furlan (1955, Zagreb – 2021, Los Angeles), ene najuspešnejših gledaliških in filmskih igralk s prostora nekdanje skupne države, smo Slovenci prvič spoznali jeseni leta 2023, ko je Mladinska knjiga v prevodu Tanje Bulajić izdala njeno posthumno objavljeno avtobiografijo Imej me rajši od vsega na svetu. V Konzorciju jo je predstavil njen soprog, režiser Goran Gajić. Dobrih 700 strani obsežno delo je ikona jugoslovanskega gledališča in filma napisala v angleščini in je bilo še pred posthumno izdajo v izvirniku (Gajić & Furlan Enterprises, Inc., 2022) prevedeno in izdano v hrvaščini (Zagreb: Fraktura, 2021, prevedla Iva Karabaić). Kot pismo je posvečeno njunemu sinu Marku. Da bo bolje poznal in razumel svet, v katerem sta živela starša, preden sta v politično naelektrenem letu 1991, ko je bilo jasno, da njuno med Zagrebom in Beogradom razpeto življenje v duhu jugoslovanstva ne obstaja več, emigrirala v Ameriko.
V času vsesplošne težnje po izbrisu spomina na skupno preteklost, z namenom ustvarjanja novih, etnično čistih prostorov, je bila namreč Mira Furlan priročna tarča: zaradi ustvarjanja tako v zagrebškem kakor v beograjskem nacionalnem gledališču, še bolj pa zaradi neomajnega prepričanja, da je naloga umetnosti med drugim dvigniti se nad vsakršne nacionalistične, ideološke oziroma politične dimenzije, da umetnost združuje in ne razdvaja. In seveda je bila priročna tarča kot povsem nezaščitena, kot igralka in ženska. Pogubna propaganda je sprožila pogrom, se nanjo usula v vsej svoji »balkanski« neprizanesljivosti.
V času vsesplošne težnje po izbrisu spomina na skupno preteklost, z namenom ustvarjanja novih, etnično čistih prostorov, je bila namreč Mira Furlan priročna tarča.
Med literarnimi deli Mire Furlan, ob katerih ne gre spregledati številnih blogov, ki jih je po odhodu v Ameriko redno objavljala na svoji spletni strani, je treba omeniti tudi dramski prvenec Dok nas smrt ne razdvoji (Dokler naju smrt ne loči), ki ga je leta 2013 srbski igralec in režiser Miki Manojlović postavil na oder. V avtobiografsko obarvanem besedilu, postavljenem v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja v Zagreb, je v ospredju odraščanje mladenke, ki se sprašuje o smislu in minevanju življenja, razpadanju telesa, nevarnosti zaslepljenih učinkov ideologije in še čem.
Pravkar smo v slovenskem prevodu dobili njeno zbirko kolumn Totalna razprodaja. Delo, posvečeno Marku in Goranu, pa tudi vsem nekdanjim, po svetu razseljenim Jugoslovanom, je prvič izšlo leta 2010 (Novi Beograd: Samizdat B92), leta 2022 pa še pri zagrebški Frakturi. V rokah imamo izbor kolumn, ki jih je avtorica med letoma 2004 in 2006 tedensko objavljala v svojem najljubšem hrvaškem časniku Feral Tribune pod naslovom Pisma iz Amerike. Nekaj zapisom je leta 2010, med pripravo za izdajo v knjigi, pripisala komentar. Skupaj dvainpetdeset kolumn je razdeljenih v pet poglavij, ki razkrivajo tako tematiko kot slog ubesedovanja: Povsem običajen dan, Dobre zgodbe, Slabe zgodbe, Razglednice in »Politik Kills«.
Zapisi so prepoznavno osebni in iskreni, značilni za vsakokratno pisavo te legendarne hrvaško-ameriške igralke, ki je zaradi izjemnega talenta in neomajnih prepričanj v dobro in prav človeka postala simbol (umetniške) svobode in neodvisnosti ne le na ozemlju nekdanje skupne države. V kolumnah je problematizirala številne teme, ki so jo zadevale: zakaj je za svoj novi dom izbrala ZDA, kako se počuti v Los Angelesu, kaj meni o Hollywoodu, kako vidi svojo in druge emigrantske izkušnje in kako doživlja svojo ter mlajše generacije, kako razmišlja o kulturi, politiki, ekologiji, o težavah novinarskega poklica, ki se lahko kljub najvišjim priznanjem v trenutku sesuje zaradi »politično nekorektnega« pisanja, pa tudi o povsem vsakdanjem življenju, pri čemer zaobjema najširši diapazon ljudi, od lastnih sosedov do najvišjih politikov, od teroristov v Londonu do mehiških emigrantov v Kaliforniji.
Ljudje pa umirajo. In poskušajo, znova in znova in znova. Število tistih, ki vstopijo, še vedno vsak dan narašča. Ni sile, ki bi ustavila človeka v njegovi manični potrebi po sreči. Pa jo bodo našli, to srečo, ko enkrat končno prispejo? Ali bodo za vedno ostali nekje vmes, ne aquí ne allá, ne tukaj ne tam, nekje na pol poti, odšli bodo, a nikoli prispeli, brez občutka pripadnosti, vedno na obrobju, brez prave priložnosti, za vedno drugorazredni državljani, izčrpani od težkega in slabo plačanega dela, za vedno tujci – v svoji majhni mehiški vasi ali v velikem ameriškem mestu – nesrečni, izgubljeni, za vedno ranjeni.
V letih življenja in igranja v Los Angelesu se ji je, kot je zapisala in povedala na več mestih, ponavljala izkušnja nepripadanja, tujstva, zavrnitev in izdajstva, medtem ko je v Ameriki opažala vzporednice z družbenimi razmerami, zaradi katerih je zapustila matično državo.
Zakaj je za svoj novi dom izbrala ZDA, kako se počuti v Los Angelesu, kaj meni o Hollywoodu, kako vidi svojo in druge emigrantske izkušnje in kako doživlja svojo ter mlajše generacije, kako razmišlja o kulturi, politiki, ekologiji …
Predvsem pa je bila ob družinskem življenju in povezavi z naravo kot edinima viroma sreče ves čas v ospredju borba za preživetje, za sledenje svoji umetnosti v svetu, kjer se uspeh meri po številki na bančnem računu in kjer je »biti ter obstati igralka« najbrž mnogo bolj izmuzljiva kategorija kot kjerkoli drugje. Borba, kako preživeti v sodobnem svetu pohlepa, norosti, manipulacij in zla, kako in koliko se prilagajati, sprejemati kompromise ter pri tem ohraniti sebe in zdrav razum. Vse to je Mira Furlan izpričevala tako rekoč v vseh svojih pisnih in ustnih izpovedih, tudi v izbranih kolumnah. Podrobno, neusmiljeno, surovo, skozi smeh in solze, nostalgično in melanholično, pri tem pa mehkobno, empatično, srčno, inteligentno in modro. Njeno pisanje je bilo vselej subtilno dejanje upora, nekonformizma, aktivizma pogumne ženske ter neustavljive borke za pravičnost, strpnost, sožitje in nenasilje. Pri tem ni ponujala odgovorov, še manj je skušala prepričevati. Razkrivala je in razčlenjevala, odgovore pa vselej prepuščala bralcu.
Ob družinskem življenju in povezavi z naravo kot edinima viroma sreče je bila ves čas v ospredju borba za preživetje.
Kot je zapisala v opombi ob koncu knjižne izdaje, zbirka kolumn predstavlja dokument o tem, kaj je bila, kaj je mislila in čutila v določenem obdobju življenja. Poudarila je pomembnost pisanja o Ameriki v Ameriki. Pri tem ni zanemarjala terapevtske potrebe po intenzivnejšem premišljevanju o lastnih občutkih, ki ji je pomagalo ohranjati stabilno duševno stanje v deželi, ki še naprej ostaja strašljiva in osupljiva, očarljiva in odbijajoča, z eno besedo nedoumljiva. Verjetno je v tem njen čar in njena neustavljiva privlačnost.
