Knjiga je ena tistih stvari, pri kateri pogosto pozabim na njeno čisto materialno plat. Ko brskam po knjigarni, jo previdno vzamem s police in približam obrazu, ujamem tisti vonj sveže tiskanega ali staranega papirja, ki naznanja črke, prelivajoče se v kmalu mi razodeto vsebino. Ko jo držim med prsti, torej vem, da držim vezane liste papirja, tiskane s črnilom, ki so na neki točki morali biti zapakirani, teoretično vem, da so opravili določeno pot, da so sploh prišli do mojih rok. Zavedam se, da gre v osnovi za predmet, produkt kot vsak drug, a vsebina ga ovija v takšno čarobnost, da to pozabim. Kljub svoji delni okoljski ozaveščenosti sem tako vztrajno spregledovala, da založništvo ni le približen ekvivalent ali vsaj prevozno sredstvo književnosti, pisane besede nasploh, temveč panoga (v svetovnem merilu) z ogljičnim in siceršnjim okoljskim odtisom kot vsaka druga.
Temu sem se prvič zares posvetila šele, ko je francoski založniški sindikat (SNE) pred glasgowsko COP26 konferenco objavil listino, v kateri se zavzema za okolje z opisi dobrih praks in seznamom prednostnih merilnih kazalnikov za bolj trajnostno naravnano založništvo – ti zadevajo predvsem porabo papirja, pretok knjig in ozaveščanje. Vendar pa se z eko založništvom že nekaj časa ukvarjajo tako majhne alternativne založbe kot tudi nekateri mednarodni velikani.
Rastoča celulozna in papirna industrija je namreč eden večjih onesnaževalcev planeta (zraka in vode, čeprav uporablja veliko manj kemikalij kot v preteklosti), tako zaradi energije in surovin – dreves in precejšnjih količin vode –, ki jih potrebuje za končni produkt, kot tudi odpadkov, ki jih ustvarja. Hkrati pa je njen produkt ena od surovin, ki se najlažje in največ reciklira. Tisk, četudi zraven prištejemo časopisne publikacije, sicer ni njen največji porabnik – več kot polovico naj bi po podatkih Environmental Paper Network predstavljalo pakiranje in embalaža. Pa vendar, po nekaterih izračunih naj bi samo v ZDA, kjer na leto natiskajo približno dva bilijona knjig, vsako leto zanje porabili 32 milijonov dreves – že samo izračun, koliko knjig lahko nastane iz papirja enega drevesa, seveda precej variira. Četudi te računice jemljemo kot približke in z distanco, moramo pomisliti na neznanske količine knjig, ki se na srečo vsako leto pojavijo na trgu in jih prevedemo v količine papirja. Po eni strani se tako vloga založb, kot je v svoji zavezi trajnostni politiki zapisal Penguin Random House, vsekakor kaže vsebinsko, »skozi knjige, ki jih objavljamo, in njihovo moč, da spremenijo mišljenje in vedenje«, hkrati pa nezanemarljivo tudi skozi konkretne inovacije in izboljšave za zmanjšanje vpliva lastnega delovanja na okolje. Kot si je francoski SNE zadal v svoji listini, je pri trajnostni naravnanosti treba »preizpraševati navade, odpreti polja znanja, opredeliti vzvode izboljšanja ter iskati tehnične in logistične rešitve«, za kar pa je bistveno tesno sodelovanje vseh akterjev produkcije.
Ko govorimo o trajnostnem založništvu, moramo namreč imeti v mislih ne le surovine, temveč celotno verigo produkcije od oblikovanja knjige, tiskanja do marketinga, skladiščenja, distribucije … in nenazadnje tudi zaključka cikla, ko knjigo zavržemo. Knjig v trdi vezavi načeloma že zaradi lepila ni mogoče v celoti reciklirati, vendar je spodbuden podatek iz Francije, da naj bi se vsaj papir iz prav vseh odstranjenih in uničenih knjig, ki se ne vrnejo v zalogo, recikliral. V okoljski odtis knjižne industrije in največje izzive pri njegovem zmanjšanju moramo všteti: neučinkovitosti v dobavni verigi, npr. prekomerno proizvodnjo, ki vodi do odpadkov, emisije toplogrednih plinov med transportom surovin in končnih izdelkov med proizvajalci, distributerji in potrošniki ter uporabo embalažnega materiala pri pošiljanju knjig.
Dobre in inovativne prakse se torej začnejo že pri oblikovanju knjige, izbiri formata, papirja, postavitve, naslovnice, črnila, lepila, vrste tiska … Trajnostno pa ne pomeni nujno dražje. V okviru katalonskega projekta Greening Books (financiranega s strani Evropske unije) iz leta 2013 so ugotovili, da je ekološko oblikovanje knjig tudi cenovno bolj učinkovito (enako v svoji letošnji listini opozarja tudi SNE). Kjer so založniki sprejeli njihov predlog eko dizajna, so se stroški namreč znatno znižali (od 29 do 60 odstotkov). Katalonske založbe imajo sicer na voljo dva certifikata: eko značko bDAP, ki je skupaj z orodjem za izračun okoljske učinkovitosti izdaj rezultat zgornjega projekta, in Llibre local za tiste, ki so zavezani produkciji knjig v Kataloniji. Lokalno tiskanje je še eden od predlogov, ki bi vsaj okoljski odtis globalne distribucije knjig zagotovo občutno zmanjšal. V Franciji so tako založniki zakonsko obvezani na vseh izdajah zapisati, kje so bile tiskane.
Po eni strani lahko torej poskusimo kar najbolje izkoristiti prostor na papirju, kolikor to pač omogoča berljivost, in s tem optimizirati njegovo količino. Uporaba tanjšega papirja po drugi strani prav tako zmanjša ne le osnovno surovino, ampak tudi velikost in težo knjige ter posledično manjši odtis pri pakiranju in transportu. Primer je podjetje Macmillan, kjer so za 11 odstotkov zmanjšali osnovno težo papirja, ki ga v večini uporabljajo za tisk svojih knjig, kar sicer pomeni malenkost večjo prozornost, a je za običajnega bralca razlika skorajda nevidna. Omenimo še izbiro črnila, kjer se nekateri odločajo za tista iz rastlinske osnove, saj naj bi bila biorazgradljiva, bolj energetsko učinkovita med proizvodnjo in manj škodljiva kot običajna črnila na osnovi nafte. Ključno pri porabi papirja pa je tudi upravljanje natisov. Medtem ko manjše naklade lahko ustvarijo višje stroške na enoto in daljše čakanje za kupce, se nemalo neodvisnih majhnih založb tako iz finančnih kot okoljskih razlogov odloča za omejene začetne naklade in tiskanje na zahtevo.
Ker brez papirja vseeno ne gre, je ključen nadzor njegovega izvora. Celuloza za papir večinoma prihaja iz za to namenjenih gozdov ali iz ostankov sečnje za druge namene. Marsikatera svetovna založba že ima enega od certifikatov, ki zagotavljajo, da je papir prišel iz trajnostno upravljanih gozdov, ali vsaj druge, ki skrbijo, da papir ni prišel iz ogroženih pragozdov. Leta 2018 je tako 95 odstotkov papirja (skok iz 88 odstotkovleta 2013), kupljenega od francoskih založnikov, ki jih je SNE vključil v raziskavo, certificiranega (PEFC ali FSC) ali pa recikliranega. Že po zakonski določbi pa morajo biti prav vse šolske knjige v Franciji (po)natisnjene iz recikliranega papirja ali papirja iz trajno upravljanih gozdov. (Poleg tega, po podatkih francoskega SNE, 74 odstotkov lesa, ki se uporablja za proizvodnjo celuloze, prihaja iz redčenja, potrebnega za vzdrževanje gozdov, 26 odstotkov pa iz padcev pri žagarski dejavnosti.) Podobno je delež FSC-certificiranega papirja pri produktih hiše Bloomsbury vsaj 90 odstotkov, medtem ko pri Penguin Random House že zagotavljajo, da je 100 odstotkov njihovega papirja in drugih osnovnih materialov pridobljenih etično in trajnostno, z besedami vodje nabave papirja Michaela Perere: »… vsi elementi proizvodnje papirja [bi morali] pomagati pri doseganju pozitivnih učinkov na gozdove, trge in ljudi. Pridobivanje papirja ne bi smelo prispevati k neetičnim dejavnostim v celulozni industriji, kot so nezakonita sečnja, zloraba pravic delavcev ali podnebne spremembe.« Prav tako se zavzemajo za »preglednost v dobavni verigi, od gozda do tiska knjige«, »v okviru strogih okoljskih standardov – standardov, ki se nenehno razvijajo«.
Ne le certificiran papir, ena od rešitev je tudi povečanje deleža recikliranega papirja, čeprav zaradi njegove kvalitete to ni mogoče pri vseh vrstah izdaj. Po rezultatih že omenjenega projekta Greening Books bi tako uporaba recikliranega papirja lahko zmanjšala okoljski odtis med 15 in 50 odstotki. V večini to pomeni manjše izpuste toplogrednih plinov, saj proizvodnja papirja predstavlja levji delež ogljičnega odtisa posameznih založb. Vendar je končni ogljični odtis odvisen tudi od vira energije posameznih papirnic (nemalo tovarn pridobiva elektriko iz kogeneracij), kot tudi poti, ki jo papir v celoti opravi. Eno od priporočljivih orodij za oceno ogljičnega odtisa papirja je Paper Profile. Kot pri vsaki ekološki odločitvi se mora v račun vzeti več dejavnikov.
Tiste založbe, ki so si resno zadale cilj zmanjšati okoljskega odtisa, v svojo okoljsko politiko pogosto vključujejo tudi vsakodnevno delovanje podjetja in spodbujajo trajnostne odločitve svojih zaposlenih, od pisarniških potrebščin do ukinjanja službenih potovanj in drugih pobud. Predvsem Penguin Random House se je, sodeč po njihovi spletni strani, tega lotil precej celostno. Podjetje je že podnebno nevtralno v svoji neposredni dejavnosti, do leta 2030 pa si želi biti podnebno nevtralno tudi globalno. Od leta 2018 so tako zmanjšali neposredne toplogredne emisije za 65 %, vključno s prehodom na 100-odstotno obnovljivo energijo v vseh pisarnah in skladiščih. Precej inovacij pa je založniška hiša naredila tudi v boju proti plastiki za enkratno uporabo v svojem pakiranju in distribuciji. Že pred pandemijo so dosegli 46 % zmanjšanje v uporabi ovojne plastike ter odstranili vso plastiko iz svojih kartonskih škatel za pošiljanje knjig. Drug primer je Bloomsbury, ki se je zavezal, da do leta 2030 zmanjša svoje neposredne emisije za 46 % in 20 % v svoji celotni dobavni verigi do 2035. Obe omenjeni založniški hiši sta tudi članici pobude Publishing Declares, kjer se skupaj s trenutno 81 drugimi podpisniki iz panoge (na primer Harper Collins UK, Oxford University Press, Hachette UK, Scholastic, itd.), zavezujeta k sodelovanju celotne industrije na področju podnebnih ukrepov.
Ali je trajnostna alternativa v založništvu lahko e-branje? S perspektive zmanjšanja osnovnih surovin, papirja in vode, kot tudi ukinitve fizične distribucije knjig, zagotovo. Vendar e-bralne naprave prav tako niso okoljsko nevtralne, niti to ne velja za njihovo proizvodnjo niti uporabo ter celoten sistem strežnikov, ki prav tako zahteva ogromne količine energije. Računi, koliko knjig bi morali prebrati v e-obliki oziroma koliko let bi morali napravo uporabljati, da bi izravnali njen okoljski vpliv, se zopet precej razlikujejo, predvsem glede na aspekt okolja, s katerega to ocenjujemo. Po besedah članka v New York Times How Green Is My iPad? (sicer še iz leta 2010): »Kar zadeva fosilna goriva, porabo vode in porabo mineralov, je učinek povračila enega e-bralnika približno 40 do 50 knjig. A ko gre za globalno segrevanje, je to 100 knjig. Pri posledicah za zdravje ljudi pa je številka nekje vmes.« SNE pa ocenjuje, da se mora v povprečju prebrati najmanj 25 knjig na isti napravi, da se odtis e-knjige izravna s tistim tiskane (za primerjavo: povprečje števila prebranih knjig na osebo v Franciji je nižje od 10).
Materiali, tj. predvsem kovine, ki so potrebne za sestavo elektronskih naprav, se težko pridobijo ter se za razliko od papirja tudi težko (in drago) reciklirajo. Velik okoljski izziv se torej pojavi, ko jih nehamo uporabljati, čeprav bi se še tako trudili čim bolj podaljšati njihovo življenjsko dobo. Še vedno se jih namreč ne razstavi in zavrže na varen način, temveč večinoma pristanejo na odlagališčih oziroma, kot toliko drugih odpadkov, v državah tretjega sveta, kjer naprej onesnažujejo zemljo in vodo ter posledično skupnosti izpostavljajo izredno škodljivim snovem. Odločitev za tiskano ali elektronsko knjigo glede na okolje je tako odvisna od več dejavnikov in navad posameznega bralca. Ne moremo enostavno reči, da je eno bolj ekološko od drugega. V vsakem primeru pa je pri obeh ključna preglednost ter sledljivost surovin in celotne produkcije.
Za razmislek o dolgotrajnih in učinkovitih ukrepih, ki bi konkretno naslovili vpliv panoge na okolje, je poleg posameznih iniciativ ključen skupen trud celotne industrije. Nenazadnje so tako odločitve, osnovane na trajnosti, tudi ekonomsko bolj vzdržljive. Začetek je že zavedanje in ocenjevanje okoljskega odtisa založništva. Mnogi opozarjajo, da se morajo na prvo mesto postaviti različne rešitve, ki ga resnično zmanjšajo, šele nato t. i. izravnalne, kot so donacije, sajenje dreves ipd., za nevtraliziranje neizogibnega dela njenega vpliva na okolje. Okoljska politika in njena transparentnost pa je morda tudi strateška marketinška poteza, saj je vedno večji del potrošnikov pozoren na trajnostno naravnanost podjetij. Na dolgi (in nenazadnje tudi krajši) rok pa dobre prakse ne prinašajo le manj negativnega učinka na okolje, ampak tudi družbene koristi.
Kaj pa lahko naredimo strastni bralci in kupci knjig? Morda še večkrat zavijemo v našo lokalno knjižnico …
