Obsežen roman Antonia Scuratija M. Sin stoletja (M. il figlio del secolo, 2018) ni le zgodovinsko delo, pač pa delo čuječega spomina, ki ponuja kritično identifikacijo. Pisateljeva gesta, ki v prvem od štirih romanov, ki sestavljajo kvartet o italijanskem fašističnem diktatorju Benitu Mussoliniju, začenši z letom 1919, ko je bila ustanovljena fašistična stranka Italije, in z zaključkom leta 1925, ko je imel Mussolini sloviti govor v parlamentu in se je razglasil za diktatorja Italije, odpira vprašanje – najprej pisateljeve drže.
Prevajalka Tea Štoka je zapisala, da se roman »opira na zgodovinska dejstva, avtor z odličnim ter podrobnim poznavanjem takratnega časa, družbenih silnic, ljudi in dogodkov ustvari pretresljivo ‘fresko’ fašističnega gibanja z mrežo številnih protagonistov«. Scurati, ki se je potopil v nepredelan del italijanske preteklosti, panoramo šestih let, kolikor obsega prva knjiga v seriji štirih, zaokrožuje v posamezna poglavja z odlomki in izseki iz tedanjih časopisnih člankov, govorov, pisem in izjav. Samo predstavljamo si, koliko dokumentacije je bilo izbrisane, izgubljene, toda Scurati se funkcije obujanja spomina loti perfidno; faktična dejstva resda prekinjajo tok pripovedi, kot je zapisala Kristina Jurkovič (MMC, 2023), toda hkrati so tudi tista, ki dajejo dodatno gradivo, »nekakšno varovalo, da si ni ničesar izmislil, in ki ga varuje pred morebitnim očitkom poveličevanja ali obujanja nostalgije«.
Potek zgodovine med letoma 1919 in 1925, ko nas Scurati podrobno seznanja z zapleteno prepletenostjo mikro in makro dogodkov v Italiji, dezorientiranostjo po koncu prve svetovne vojne, strahom množic pred prihodnostjo in njihovim gnevom nad samozadostno politično kasto, nenazadnje se v takšni klimi spopadejo socialisti in fašisti, je v prvem delu knjige predočen natančno, pri čemer imamo v mislih vprašanje, ali je funkcija obujanja spomina na italijansko fašistično preteklost lahko tudi v funkciji odrešitve.
Besedilo, na trenutke že kar grozljivo, ravno zaradi kirurško natančnega razkrivanja notranjih vidikov in vzrokov Mussolinijevega vzpona na oblast, išče vzporednice s sedanjostjo. Ne gre le za opozarjanje na možnost ponovitve napak, še posebej v času, ko se krepijo populizem in radikalna gibanja, neorasizem in raznorazne oblike fobij, pač pa, da Scurati sugerira – v dejanju fašističnega nasilja se skriva nekaj dionizičnega – veliki narcistični izliv. Pojav osebnosti, kot je bil Benito Mussolini, je mešanica naslade, razbrzdanosti in okrutnosti, omame in sanj. Je ena od strukturnih dimenzij fašističnega podjetja. Odgovornost ali pa recimo kolektivno odgovornost je mogoče razumeti le v odnosu do te oblike uročenosti, ki je hkrati nemir in besnenje.
Ko Mussolini 3. januarja 1925 v parlamentu kraljevine, po umoru socialističnega politika Giacoma Matteottija, v slovitem govoru izreče, da neoporekanje govori v prid njegove nedolžnosti, zaslutimo zlo, ki je neustavljivo; in tudi ne gre za strahopetnost opozicijskih poslancev. Scurati celo zapiše, da so to pogumni možje: »Njihov vsakdan je že več let okop, doživljajo nenehne grožnje, nekatere med njimi so že večkrat pretepli.« Dovolj bi bil eden med njimi, da bi vstal, se postavil po robu obtožbi, prekršil strankarsko disciplino, obroč nasilja, ali kot je to naredil umorjeni Matteotti, ko se je z moralno silo vzpostavil fizični; Scurati zapiše, da se je »odzval klicu prihodnosti, se usmrtil v sedanjosti, da bi ga maščevali potomci, se utopil v življenju, da bi se ohranil v zgodovini«. Namreč: »Le en človek /je/ potreben, da zastrupi vse, kar bi ‘On’ še imel povedati, zapisano v nekaj improviziranih zapiskih na letakih.«
Toda nihče ne vstane, le fašistični dvorjani se dvignejo na noge, da bi zaploskali svojemu Dučeju. Ta potem podivja: »Če si nihče v dvorani ne upa vstati in izreči ene same obtožbe, bo on, Benito Mussolini, izrekel obtožbo proti sebi.«
Katastrofalni atentat na Matteottija, ki ga je naročil sam Mussolini, se izkaže za vrhunec romana. Matteottijev zločin je, da je v knjigi, ki nosi naslov Proti fašizmu. Leto fašistične prevlade, natančno popisal nasilje, ki so ga izvajali ljudje režima, zlorabe in zločine, ki so jih zagrešili skvadristi, medtem ko se je Mussolini v Rimu izdajal za očeta domovine. »Pretepi, požigi, umori so našteti drug za drugim, na desetine jih je, na stotine, na tisoče. Ob vsakem so navedeni kraj, ime, datum, kot na nagrobnikih.«
Zdi se celo, da Scurati na novo piše knjigo Giacoma Matteottija, ki je bila tik po izidu že zastarela, saj je bil takoj, ko je zapustila tiskarno, storjen nov zločin: v Reggii Emilii so ubili socialističnega kandidata Antonia Piccininija, ki je bil po poklicu tiskar. »Obesili so ga na mesarski kavelj.« Matteottijeva vrlina je med drugim vztrajnost; ni dokumentiral le posamičnih zločinov, temveč se je lotil tudi gospodarskih zlorab. Pripravil je dokumentacijo, ki je dokazala, da je uravnoteženje proračuna, ki ga je Mussolinijeva vlada predložila kralju, ponaredek. Matteotti je uredil sezname poneverb v škodo države: zasebni interesi pri preobrazbi industrijskega aparata, milijarde, ki so jih davčne oblasti namerno izgubile, ker niso obdavčile vojnih presežkov, privatizacija celotnih javnih sektorjev, kot je telefonija, goljufiva sanacija bank, finančne špekulacije in prevare v škodo državne blagajne. Scurati ne pozabi omeniti niti razkritij tajnih sporazumih italijanske vlade z ameriškim podjetjem Sinclair Oil, ki si skuša zagotoviti monopol nad iskanjem naftnih virov na velikem delu italijanskih tal. »Gre za več kot petinsedemdeset tisoč kvadratnih kilometrov, četrtino italijanskega ozemlja.«
Matteotti je tisti mož, ki se bori proti vsemu svetu, in čeprav je izid že znan, beremo dalje ter se navdušujemo nad tem, kako bo pisatelj strukturiral podlago teksta, ki jo gradi kot fikcijo. Tekstu podeli strukturirajočo moč na način, da Matteotti, posebej v pismih ženi, zveni melanholično, kot da bi se že vnaprej zavedal tragičnega konca. Mussolini je prezentiran kot politična žival, ki se ves čas preobraža in trdi, da se države ohranjajo z meči, ne z besedami. Njegova ljubica Margherita Sarfatti, hči judovskega trgovca Amedea Grassinija, ustanovitelja prvega podjetja s parniki, umetnostna kritičarka, pa deluje zapuščeno, pozabljeno v hotelski sobi, kot da bi se zavedala, da kot edina ženska v kulturnem svetu, kjer prevladujejo moški, lahko obstaja le na način, da poveliča Mussolinija. Ravno zato, ker je večno nezaupljivi Mussolini le redko koga pustil blizu, so ti utrinki ali pa recimo uvidi glede njegove osebnosti toliko bolj dragoceni. Scurati se torej ne usmerja k apologetiki, ampak k prepoznavanju, česa vsega je bil zmožen Mussolini kot človek, ki se mu je v nekem trenutku podredila celotna Italija, pa tudi določen del sveta. Prepoznanje »svečenice fašistične umetnosti«, kot Scurati imenuje Margherito Sarfatti, je tako njeno kot pisateljevo: »Ta človek je vedno potoval po dveh tirih, tako v politiki kot v ljubezni: trg in palača; skvadristi in ministri; ljubica in žena.«
Jasno je, da se fašizem brez širšega konsenza tedanje družbe ne bi mogel vzpostaviti, in da je bil njegov vlečni konj vendarle M. iz naslova – človek, ki je najbolje poznal »svoje« ljudi, znal njihov strah preoblikovati v upanje. Za nacionalno listo fašističnega režima je na volitvah aprila leta 1924 glasovalo nekaj več kot štiri milijone in pol ljudi, torej dva od treh Italijanov. Vlada Benita Mussolinija je lahko računala na oceansko večino 374 izvoljenih poslancev v parlamentu. Kar fascinira Scuratija, posebej v zadnjem delu prvega dela, je, da so se Mussoliniju podredili tudi najtrdovratnejši nasprotniki, ali kot zapišejo v časniku La rivoluzione liberale po volitvah: »Praksa neupiranja zlu je bolezen, nič manj resna od politikanstva naše dežele …« Toda potem se zgodi tisti zgodovinski trenutek, ko se osamljen človek, skoraj zapuščen, kot Scurati opiše Giacoma Matteottija, dvigne iz klopi levice. Razumljen je kot nadloga, zoprnija, zamera. Toda kljub razdraženosti 370 fašističnih poslancev kljubuje viharju in začne s seznamom kršitev fašistov. Navaja dejstva in jih trmasto ponavlja. »Vi, ki imate danes v rokah oblast in moč, ki se bahate s svojo zmogljivostjo, bi morali bolj kot kdorkoli drug spoštovati zakon,« izreče Matteotti pred dvignjenimi pestmi, glasnimi vzkliki in vpitjem občinstva na tribunah.
Ne le da je zagrizeni protifašist zadovoljen s svojim govorom, ko se usede, preglašen s tuljenjem, svojemu tovarišu v klopi reče: »Povedal sem svoj govor. Zdaj pa mi vi pripravite pogrebnega.«
Kamera se nato usmeri na Mussolinija, ki je ves ta čas dolgega govora molčal v klopi predsedstva. Navzven je kazal brezbrižnost in z granitno konico svinčnika trkal po lesu klopi. Toda Mussolinijeve maščevalnosti ne gre podcenjevati. Roman se od tu dalje odvrti v tempu groze in hkrati manipulativnosti in celo zapeljivosti Dučejeve osebnosti.
Jasno je, da se je Scurati namesto instrumentalističnega branja preteklosti odločil za zasledovanje spomina, spominske sledi in da se je zgodovinskega dogajanja lotil na način psihičnih podob. V tej obliki se spomin o fašistični preteklosti pojavlja ne samo v političnem, pač pa tudi v simbolnem polju, kar je med drugim razvidno tudi iz odziva pisatelja na očitke, češ da roman vsebuje napake pri podajanju zgodovinskih dejstev: v kolumni, objavljeni v Corriere della Sera, je Scurati zapisal, da današnji čas zahteva »sodelovanje med točnostjo zgodovinske točnosti in umetnostjo romana«. Z brisanjem meja med zgodovino in fikcijo je ustvaril vtis, da se bralci spremenimo v priče in gledalce zgodovinskih dogodkov, ki se dogajajo tu in zdaj. Ne glede na to, da roman pripoveduje vsevedni tretjeosebni pripovedovalec, ki se občasno spremeni v prvoosebnega, se resnica sproducira skozi igro junakov in njihovo kroženje, razmike, laži, težave pri izražanju, neznatnih spodletelih dejanjih in lapsusih. Spomin in spominska sled se spremenijo v kompleksne moči predstavljanja in postanejo simptomatična ali kot premišljuje pripovedovalec: »Kadar sta dva elementa v konfliktu in sta neuklonljiva, je rešitev moč. Druge rešitve v zgodovini ni bilo in je nikoli ne bo.«
V pisanju o lastni preteklosti se Scurati občutljive teme o vzponu fašizma pred stotimi leti ni lotil kot »prascene«, pač pa nam je nastavil zrcalo. Poglavitna matrica fašizma kot tehnika dominacije je vojna. Z drugimi besedami, fašizem je spremenil izvorni odnos moči in je prvotni odnos spopada spremenil v stalno družbeno razmerje in neizbrisno ozadje vseh institucij, še najbolj pa parlamenta. Scuratijev roman, ki je bil v Italiji prodan v več kot 600.000 izvodih in za katerega je prejel prestižno nagrado strega, danes pa je preveden v več kot 46 jezikov in se po njem snema tudi film, nam kot v počasnem prizoru podaja fenomenologijo nasilja; fašizem je bil odvisen od ohranjanja nasilja. Ta se v romanu kaže na več ravneh, kot nasilje posameznikov, pa tudi kot nasilje do preteklosti in žalitev do prihodnosti, saj se je fašizem predstavljal kot nekaj, kar mora biti večno, čeprav je bilo dejansko fašistično nasilje presečišče mnogoterih, raznolikih, ponovljenih, dodajajočih se nasilij, ki so ga doživljali tako na ravni duha, telesa in seveda zakonodaje. Scurati je tu neusmiljen: »Še naprej se bodo borili, na eni in drugi strani, ne vedoč, da že živijo v hiši mrtvih. Naši, fašisti v črnih srajcah z belimi izvezenimi lobanjami, jo naseljujejo že od nekdaj, medtem ko je ostali, stoletja vzgajani v spoštovanju človeškega bistva, še ne poznajo. Trepetaje tipajo naokoli v noči neizmerne ravnine, ne da bi sploh mogli slediti svojemu instinktu za boj.«
Verjetno bi bil svojevrsten redukcionizem tako kompleksen roman, kot je M. Sin stoletja, opredeliti kot delo o umiranju demokracije, toda sredi trpljenja, krikov, ki zbujajo empatijo, mestoma pa tudi gnus, in posebej v razponu med zdravljenjem in zadajanjem ran nam Scurati navrže rokavico in opomin, iz česa je pravzaprav zrastel duh današnje Evrope.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.