AirBeletrina - Tri ženske, dve časovni obdobji, ena zgodba
Kritika 16. 11. 2019

Tri ženske, dve časovni obdobji, ena zgodba

Fotografija: Pexels

»Če mi decembra ne bi pisal ljubljanski nepremičninski agent in rekel, da ima za primorsko stanovanje resnega kupca, kmalu zatem ne bi našla tiste fotografije in se mi ne bi razkrila zgodba, ki jo je skrivala slika in jo je skrival čas,« so uvodne besede, s katerimi nas Veronika Simoniti, avtorica številnih nagrajenih kratkih zgodb in romana Kameno seme, ki je bil leta 2015 nominiran za kresnika, uvede v Ivano pred morjem ter na ta način že takoj poskrbi za suspenz, ki ga bolj ali manj spretno vzdržuje vse do konca romana.

Na omenjeni fotografiji, posneti v času druge svetovne vojne, je pripovedovalkina babica Ivana, ki pod eno roko drži njeno mamo Pino, drugo pa ima položeno na nosečniški trebuh. Ker pripovedovalka zgodbe ne ve nič o babičini drugi nosečnosti ali tem, da bi imela kje še kakšno teto, porumenela fotografija v njej sproži plaz ugibanj in že takoj postane gonilo celotnega dogajanja; to je v romanu razdeljeno na dve časovni perspektivi. Prva, sedanja, se odvija na Primorskem, v prej omenjeni hiši, v katero se pripovedovalka iz Pariza po več letih vrne, zato da bi jo očistila in končno prodala, pri tem pa naleti na pisma, ki sta si jih Ivana in njen Jadran, pripovedovalkin dedek, pošiljala, ko sta se spoznala, pa tudi še veliko kasneje, ko sta morala zaradi vojne več let živeti ločeno. Ta pisma oz. okruški iz le-teh predstavljajo t. i. drugo časovno perspektivo, ki se s prvo ves čas prepleta, nas prestavlja v čas pred, med in po drugi svetovni vojni, hkrati pa razpleta najbolj bistveno – odgovor na vprašanje, kaj se je zgodilo z otrokom v trebuhu.

Bralec to izve šele na zadnjih straneh nekaj manj kot dvesto strani dolgega romana, pred tem pa lahko opazuje predvsem zanimiv razvoj Ivaninega lika. Iz prvih pisem jo spoznamo kot odločno, trmasto in drzno dekle, ki vedno vse dela po svoje in drugače od množic, kar dobro opiše njena sošolka, ki pravi: »A če pogledam Ivano, me miče svet.« A dostojanstvena in na Jadranova dvorjenja preko pisem sprva nekoliko zadržana in ohola Ivana čez celoten roman doživi precejšen karakterni razvoj; iz zaljubljene in trmaste mlade ženske, ki ji na njenem prvem delovnem mestu v ozkoglednih Škalah, kjer dela kot učiteljica, ne pridejo do živega niti osorni pogledi niti šikaniranja, se počasi spreminja v drugačno osebo. Z majhno hčerko mora čas med vojno preživeti sama; njenega upornega duha počasi (z)lomi čakanje na to, da je že končno konec tega nelepega časa, da se Jadran vrne domov. Ker temu čakanju ni videti konca, ker Ivana želi bližino, takšno, kakršno ji pisma ne morejo dati, v njeno zgodbo vstopi partizan Vitalij, ki je še en pomemben moški v njenem življenju, zaslužen za spremembo njenega uporniškega značaja – zadnji izmed njih je nekdanji škalski šolski upravitelj, kasneje pod nemško oblastjo pa kriminalinspektor Kummer, ki Ivani prizadane največ zla.

»Vojna kljub temu, kar se je Ivani zgodilo tam v gozdu, postane normalnost, in včasih se vpraša, ali bo zmogla nekoč, ko jo bo konec, spet zaživeti v prejšnjem in hkrati novem svetu. S strahom se zave, ne samo, kako zelo se je navadila na Jadranovo odsotnost, ampak tudi, da ji je tak položaj neskočno udoben – zave se tudi bojazni, da bi se to spremenilo; predvojni časi, čeprav so bili tudi zelo grenki, se gotovo ne bojo več ponovili in ona bo starejša, postaral je ne bo samo čas, ampak jo bodo spremenile tudi izkušnje, njo pa je strah življenja, ko strahu enkrat ne bo več.« Ko je vojne konec in se Jadran vrne domov, Ivana ni več enaka kot prej. Želi pozabiti, želi živeti, želi nadzorovati svojo odraščajočo hčerko Pino, biti vpletena v njeno življenje, jo zavarovati pred življenjem, hkrati pa hoditi v fine ljubljanske kroge, kamor je ne vlečejo le vino in cigareti, ampak tudi pogledi, ki si jih z Vitalijem pošiljata čez mizo. Kakor je razvidno že iz njegovega imena (vitalnost, akcija), predstavlja protipol nekoliko pasivnemu Ivaninemu Jadranu; ta njunih pogledov, kot da ne opazi, čeprav sluti, da se nekaj dogaja, da se je nekaj zgodilo. Prosi jo, naj se vrne domov, in ves čas predano ter zvesto skrbi zanjo. Potem ko doseže, da jo zaradi njenih zasanjanih pogledov predčasno upokojijo, se z njo – sedaj od družbe popolnoma izolirano, otopelo in kot da popolnoma v drugem svetu – brez vprašanj vsak dan sprehaja, saj ve, da je to največ, kar od nje še lahko dobi.

Proti koncu življenja, ko Ivana piše pisma pripovedovalkini materi Pini, se zdi, kot da doživi načrtno samopozabo, kot da vse spomine izbriše: »Brez spominov nas ni in kdo ve, koliko jih je proti koncu življenja še imela babica Ivana in kakšni so bili. Je zapadla v načrtno samopozabo? Se je zanjo zavestno odločila ali jo je samo odplavilo? Je verjela, da sta bila Ivana in Vitalij iz časa pred vojno res neka druga človeka?« Ivana na koncu nič več ne verjame, da so spomini »kot punčke, s katerimi se igrajo deklice; iz tovarne jih sicer dobimo v podobi prisrčnih malih bitij, potem pa jih sami oblečemo po svojem okusu /…/«. Tiste najbolj neprijetne pozabi in se umakne v popolnoma svoj svet, iz katerega jo občasno zbudi le Pinina bolezen. Ta v romanu predstavlja drugo generacijo, pripovedovalka pa tretjo – čeprav je ta obravnavana najbolj razlagalno in le kot nekakšen okvir najpomembnejši, Ivanini zgodbi, se preko začetnega motiva fotografije vse tri res povežejo v »lep roman o nelepih časih«, kakor piše na zadnji platnici knjige, med prebiranjem le-tega pa se dostikrat nisem mogla znebiti občutka, kot da je zgodba v drugem planu; pomembnejši od te je jezik, ki je poetičen, mehak, nostalgičen, poln simbolov in podtonov. Jezik, ki je poseben in ki zgodbo razpleta na subtilen in počasen način. Jezik, ki govori z veliko besedami in na kompleksne načine – ali je to pozitivno, je seveda odvisno od preferenc vsakega posameznega bralca. Sama sem imela na trenutke občutek, da je nekoliko pretenciozen, da me pri branju romana včasih moti in mojo pozornost speljuje stran od samega dogajanja, stran od vsebine. Le kaj bi zapisala o njej, če bi bila ta spisana v bolj preprostem, neposrednem slogu?

Veronika Simoniti, Ivana pred morjem. Cankarjeva založba: Ljubljana, 2019.