Vélika vojna se je za zdravnika Mehmeda Graha začela tedaj, ko je ni pravzaprav niti slutil, v trenutku, ko je slišal, da bodo po hudi junijski pripeki v mrtvašnico dostavili »pomembni trupli«. Toda za dr. Graha, zgrbljenega, a še čilega starca plešaste glave z izrazito visokim in ravnim temenom, pomembnih trupel v resnici ni bilo. Vsi mrliči, ki so prihajali pod njegov nož, so bili voščeno bledi, imeli so mrtvaško odprta usta, njihove oči, ki jih ni nihče utegnil zapreti oziroma tega ni smel storiti, pa so izbuljeno bolščale nekam vstran, ko so z zenicami, v katerih ni bilo več življenja, še zadnjič poskušale ujeti žarek sonca.
Vendar ga to ni vznemirjalo. Že od leta 1874 si je na nos natikal okrogla očala, oblačil bel plašč, na roke vlačil bele rokavice in začenjal z delom v sarajevski mrtvašnici, kjer je izpod polomljenih reber, na katerih je bilo mogoče občutiti sledi policijskega mučenja, vlekel srca iz neder pokojnikov ter v njihovih želodcih najdeval pogoltnjene ribje koščice in sledi zadnjega obeda.
Zdaj sta bili na poti »pomembni trupli«, a patolog še ni slišal, kaj se je zgodilo na ulicah. Ne, ni vedel, da je nadvojvodov avtomobil počasi izginil v Ulico Franca Jožefa, da je tam iz gneče na vogalu pri poslopju Zavarovalniške družbe Croatia neki fantič v prestolonaslednika in vojvodinjo Hohenberško sprožil tri revolverske strele, da so v spremstvu sprva mislili, da prinčevskemu paru ni nič, da je bilo videti, kot da se je vojvoda samo obrnil in uprl pogled nekam na drugo stran, v množico zbranih, da je vojvodinja spominjala na lutko v izložbi dunajske trgovine, da je trenutek pozneje iz plemkinjinih prsi brizgnila kri, potem pa so se tudi usta Franca Ferdinanda napolnila s krvjo, ki mu je stekla po desni strani urejenih počrnjenih brkov, da je bilo šele pozneje potrjeno, da sta bila pomembna gosta ustreljena, po petnajstih minutah, da je eden od pomembnih gostov postal »pomembno truplo«, in še pol ure pozneje, da se niti pomembna gostja ni zbudila iz nezavesti ter da je bila v hladu vladne palače, kamor so jo položili, tudi ona razglašena za »pomembno truplo«.
Zdaj sta ti pomembni trupli prišli k dr. Grahu, vendar mu ni nihče povedal, kdo sta. Toda po uniformi moškega mrliča s kopico odlikovanj in po svilenih zavihkih na dolgi svečani obleki ženskega trupla je takoj vedel, kdo mu je prišel pod skalpel. Ko ju je slekel in jima izmil rane, so mu rekli, da iz trupel ne sme izvleči niti krogel, temveč mora samo zmešati mavec in narediti posmrtna odlitka njunih obrazov. Zato verjetno ni opazil, da ima nadvojvoda v ustni votlini majhen maligen tumor in da je bilo z visoko gostjo ubito tudi nekaj, kar bi lahko bilo zarodek v njenem trebuhu.
Samo nanesti mavec na obraza in vzeti maski … Tako je tudi storil, medtem pa so se vzkliki pred mrtvašnico mešali s toplim poletnim vetrom z Miljacke in oddaljenim ihtenjem. Samo malo naprej, na ulici, je množica krenila linčat atentatorje. Pod Latinskim mostom je bilo najdeno odvrženo orožje. Ovaduhi so v paniki širili najrazličnejše govorice, pomešane s številnimi hudobijami in lažmi, dr. Graho pa je v pločevinasti posodi mešal mavčni prah in vodo ter se trudil, da se zmes ne bi strdila, preden bi jo nanesel na obraza.
Najprej je premazal plemkinjino zaobljeno čelo z gubo po sredi in nekoliko top nos s širokimi nosnicami. Dobro je zapolnil nosni votlini, nanesel mavec med trepalnice in pozorno kot kak umetnik oblikoval obrvi, skoraj z ljubeznijo nanašajoč zmes na vsako dlako. Tako se je temeljito pripravil za nadvojvodovo obličje in njegove črne brke, ki so morali ostati natančno ohranjeni za prihodnje rodove in mnoge bronaste odlitke; ti bodo – tako si je mislil – še desetletja krasili vsako ustanovo dvojne monarhije. Ga je bilo kaj strah? Je imel tremo? Se je morda počutil malce demiurga, ko je izdeloval posmrtno podobo še do pred pol ure bodočega najmočnejšega človeka Avstro-Ogrske? Nič od tega. Dr. Graho ni bil človek, ki bi se mu misli kar tako motale po glavi. Ni sanjaril. Niso ga tlačile nočne more. Ko je zvečer potonil v sen, ga niso obiskali duhovi mrtvecev prejšnjega delovnega dne. Če bi bilo drugače, ne bi mogel biti že od leta 1874 glavni sarajevski patolog niti ne bi pod njegov nož dan na dan prihajali pokojni Turki in mrtvi vseh treh veroizpovedi.
Roka mu ni zadrhtela niti zdaj. Oblikoval je mavec pod prestolonaslednikovo spodnjo ustnico, skrbno potegnil čez jamico na lepo obriti bradi, mu premazal veke in se pozorno posvetil brkom. Z njih je najprej odstranil pomado, s katero so bili namazani, potem pa se je potrudil, da je vsaka črna dlaka dobila mavčni nanos. Ko je končal, sta pod njegovimi rokami ležali popolnoma goli mlahavi trupli z belima maskama na obrazu. Moral bi samo počakati, a zgodilo se je nekaj nenavadnega.
Najprej ena beseda, pa še ena.
Je morda kdo vstopil v mrtvašnico? Pomočnik ali kak policaj? Obrnil se je, a ob njem ni bilo nikogar, besede pa so že prehajale v šepet. V katerem jeziku je govorica, ki se sliši? Najprej je pomislil, da gre za mešanico več jezikov: turškega, srbskega, nemškega in madžarskega, ki jih je poznal, a še nekaterih, zdelo se mu je, da azijskih, afriških, pa tudi izginulih, kot sta aramejski in hazarski. Vendar ne, to je bila samo prevara. Zdravnik, ki se mu ni nikoli sanjalo, je kratko malo sedel na stol in ni bilo videti, da bi ga bilo kaj bolj strah. Pogledal je trupli in ni se mu zdelo, da bi se premikali, če pa bi se kakorkoli že zganili, ga to niti ne bi presenetilo. Ko človeka zapusti duša, lahko noro telo obupano trzne. To je videl leta 1899, ko je malo manjkalo, da bi mu neki nesrečnik skoraj dan po smrti padel s kovinske mize, ker je sunil z nogami, kot bi ga stresla elektrika. Neka ženska, najbrž leta 1904 ali – tako je – 1905, je ves večer, kakor se mu je zdelo, dihala. Njene lepe prsi, iz katerih še ni sesal otrok, so se pred očmi dr. Graha enakomerno dvigale in spuščale, kot da mrtva usta še zajemajo zrak, a to je bila prevara, ki jo je pozneje dokumentiral v opaženem članku v neki dunajski strokovni publikaciji.
Nadvojvoda in vojvodinja bi se zdaj lahko tudi objela, pa ga to ne bi presenetilo. Toda besede … iztrgale so se iz raznih pokrajinskih narečij in prihajale k njemu razumljiveje in jasneje, vendar v nemščini … Poskušal je presoditi, od kod prihaja šepet, in hitro ugotovil, da govorijo usta pod mavčnima maskama. Zdaj je bil že vznemirjen. Fiziološko gledano to ni bilo pričakovano in se ne bi moglo končati s prepričljivim predavanjem pred Cesarskim društvom patologov. Ferdinand in njegova vojvodinja sta se pogovarjala. Dr. Graho je uho prislonil čisto k Ferdinandovim ustom in izpod mavčne maske zamolklo, a dovolj razločno zaslišal besedo:
»Draga.«
»Dragi,« je takoj sledilo v odgovor.
»Ali vidiš to pokrajino, to goro, na kateri listje poganja in odpada tako hitro, kot bi leta tekla kakor minute?«
V odgovor je sledilo samo vojvodinjino: »Te boli?«
»Malo,« je odvrnilo pomembno moško truplo. »Pa tebe?«
»Ne, dragi, samo nekaj trdega imam na ustnicah, pa to ni grobna ilovica …«
Mehmed Graho je stopil korak nazaj. Mavec na obrazih prinčevskega para se še ni sprijel, on pa je, takoj ko je slišal vojvodinjine besede, z drhtečimi rokami začel snemati maski. Imel je srečo, da odlitka nista počila, saj bi gotovo izgubil delo, ki ga je molče opravljal že od turških časov. Z na srečo celima posmrtnima maskama v rokah se je zazrl v umazana obraza voščeno bledih oseb na svoji mizi. Ustnice so se premikale, lahko bi prisegel.
»Gol sem,« je reklo moško truplo.
»Sram me je, niti pred tabo nisem bila nikoli naga,« je odvrnilo žensko.
»Vendar zdaj odhajava.«
»Kam?«
»Nekam.«
»Kaj puščava za sabo?«
»Trpljenje, praznino, svoje sanje in vse žalostne načrte.«
»Kaj bo?«
»Vojna bo, velika vojna, na katero smo se pripravljali.«
»Tudi brez naju?«
»Prav zaradi naju.«
Tedaj je nekdo planil v mrtvašnico. Po turško je nagovoril dr. Graha:
»Doktor, ste končali? Ravno pravi čas. Nove uniforme so že skoraj tu.« Nadaljeval je po nemško: »Moj Bog, kako strašno ju je videti gola, in njuna obraza, umazana od mavca. Hitro ju umijte. Dvorna delegacija bo zdaj zdaj tu. Trupli je treba balzamirati in z vlakom brez odlašanja prepeljati v Metković, od tam pa z ladjo v Trst. Dajte, doktor, kaj ste otrpnili! Pa saj to nista prva mrtveca, ki ste ju videli. Nadvojvoda in vojvodinja – ko nehajo dihati, so vsi samo trupla.«
Kaj pa glasovi, je gotovo hotel vprašati dr. Graho, in vojna, velika vojna? Pa ni rekel niti besede. Mrtva usta vendar ne govorijo, je še pomislil, ko je mavčna odlitka izročal človeku, o katerem ni vedel niti tega, ali je policist, vohun, vojak, provokator ali eden od atentatorjev. Pozneje je bilo vse videti tako, kot je navadno v mrtvašnicah. Trupli je oblekel – nadvojvodove prsi prekril z novim plaščem, namesto starih, okrvavljenih in skrivljenih odlikovanj je pripel nova, ponarejena, čez gola grofičina nedra je potegnil novo plesno obleko, skoraj enako prejšnji svileni v bledo marelični barvi (zdaj ni nihče niti pomislil na spodnje perilo) –, in napočil je večer kot vsak drugi, z vetričem v kotlini, ki Sarajevo hladi tudi poleti.
