Zapisala se nam bo ena tistih šolskih, kar učbeniških resnic ali raje šablonasta piflarija, preprosta katekizemska ugotovitev: najboljša pisca v slovenščini sploh sta Ivan Cankar med starejšimi terLojze Kovačič med novejšimi piščevskimi umetniki. Kot vsaka v klasiko paradigmatizirana reč, kaj vem, Iliada ali prefreskana sikstinka, Beethovnova glasba ali Vojna in mir, karkoli v tem rangu, postane nedotakljiva, sveta in preprašena ter spričo šolskega topoumnja tudi nevzdržna, tako je resnica vsake vrhunske stvaritve, posebej pa tiste kot klasične eminence, v njenem bistvu natanko nasprotna; vsaka prava umetnina je čisti nasprotek tega blesavega buržujskega sanjanja o v mojstrovini izpopolnjeni čisti lepoti, neoskrunljivi harmoniji med formo in vsebino, profani svet presegajoči razrešitvi protislovij, kakršna v pravem življenju ni možna itn. itd., je do kraja zarezana rana, dopolnjeno svetno neskladje, ki s svojim zadetkom v polno, na na bolenje najobčutljivejše mesto, ter neumornim delom na tem človeškem sodomiziranju ne neha bolet. Tako imajo v svojih nereflektiranih čebljanjih občudovalci teh bogu najvšečnejših del pravzaprav zmerom prav, četudi ne vedo točno, zakaj, in ne zaradi pravih razlogov. No, prek tega dialektiziranja jim torej pritrdimo tudi glede zgoraj izpisane trditve, katere variiranje in nadaljna dopolnitev naj bi bil tale spis.
Poleg itak umetniškega vrha glede tematiziranj, posebnih načinov njihovega zapletanja ter razrešitev, sploh tistega daru, za katerega je pisatelj poklican pesnit, ene od človeških variant samoopredelitve oz. dopolnitve, da ne zafilozofiramo preveč, sta obadva, kolikor vem, med znanimi pisateljski imeni daleč najboljša slovenska prozna stilista. Kako se to manifestira pri enem in drugem in nemara obeh hkrati ali raje literarno opredeliti njuno obrtniško mojstrstvo ter prek tega oplaziti še umetnostno neprecenljivost, to je tisto, kar sem si tule zadal.
Starejši imajo prednost, zato začnimo kar z Ivanom, čeprav je kot bivši živi mož umrl nekje približno dvakrat mlajši od Lojza. Celokupno je Cankar skozinskoz absolutno najboljši slovenski pisec kar se tiče obvladovanja jezika, njegovih fines in do kraja navitega besednega razkošja, in nikjer ne popušča, ne pavzira, kratkomalo komaj daje dihat. Njegovi iz biblije pojerbani paralelizmi, skladenjska virtuoznost in nenadejani besedni sunki ob vsakem branju ostajajo tako sveži, da ostrmevaš, češ Ivek Ivek, prekaljeni majster stari, resno se ti je tole izpisalo … In malone nima nikakršnih zadremanih lukenj, kjerkoli odpreš Cankarjevo knjigo in na katerikoli strani prebereš kateri že stavek, bo bolj ali manj izpiljen in nabrušen, do kamor se ga je izpiliti in nabrusiti dalo.
Je tudi velik lirik, menda najliričnejši pisec nevezane besede sploh, tudi v njegovih epskejših stvaritvah, npr. Hiši Marije pomočnice ali Na klancu, kot da ne zmore zdrkniti v udobno izsušeno pripovedno tehniko kakšnega Balzaca ali Dostojevskega, temveč kar naprej oblebdeva v tistih zasanjanih pod- in priredjih, zavalovanem ritmu ter melodičnem izglaševanju. Zato nemara iz teh romanov veje ono cankarjansko pripovedno nelagodje, nerodno in kot nepremakljivo v lucidno stvarnejšo dikcijo, zaradi tega menda tudi nikoli ni zmogel spisati res daljšega teksta.
Kovačič se lahko kaj hitro zazdi nasprotje pravkar zapisanega. Pravijo, da je težek za brat, zamorjena in vase zaprta literatura z zapleteno skladnjo, mestoma kompliciranimi periodami in čisto samosvojo, trčeno metaforiko, seveda pa vse to drži le na prvi ošinek, kajti ni ne moreč ne stežka berljiv, ravno nasprotno. Njegov slog je za razliko od Cankarjevega neprivzdignjen, naraven in skrajno nedeklemacijski, peklensko tempiran, steče gladko in neuporno ko curek scaline, pogosto tudi čisto nič kaj estetizirano prozaičen, da vsake toliko kar zazehaš, a kot da je v tem poklicna finta, piščevski trik, ki te na pravem mestu, stavku, odstavku povsem nenadejano zacentrifugira v neizglasljiv, čudeč krik.
Namreč, ne ob vsaki povedi kot Cankar, toda vsake toliko kovačičevska pripoved zabriljira s povsem izvenserijskimi odlitki slovenščine, kot bi si jezik sproti na novo izmišljeval in ga že optimiziral ter ga prejezikal do meje in onstran, kakor bi se beroč spet znova še enkrat učil materinščine. In težko, če ti kak tak pasus ali stran toliko ne nabije na jezikovni izraz mehkega pulza, ravno ker kar naenkrat, ko kadar se – kaj vem od kod – zgodaj zjutraj neulovljivo zdani, treskne iz ničesar, brezmejna gladina brez sapice na svoji opni podivja v pusteč cunami. Pomenljivo in niti ne presenetljivo se to zgodi predvsem v fuk scenah, katerih eden velikih majstrov je, tam se mu jezik zafiksa, kakor se v življenju zafiksaš s to ali ono ali tem ali onim razpaljajočim ljubimcem, razžvaljeno fukajoč in ves zafantazmiran v strašnem ljubljenju.
In zakaj sta se prisilila tako dobro pisat? Kot je Bach v svoji kleni protestantski prostodušnosti menil, da glasba ne more imeti višjega cilja od hvaljenja boga, in je Beethoven v glasbi slišal več kot v vsej modrosti in filozofiji tega sveta, zato je njuna glasba korak pred vsemi drugimi glasbami, tako sta tudi oba naša pisca na svoje besede stavila največ, kar sta lahko. V Podobah iz sanj npr. beremo, kako je vsak stavek skorajda fizična muka, in mali Bubi v Prišlekih na nekem mestu skuša edini dobri učiteljici na svetu razložit, kako bi rad izpisal tisto več, kar je bog, vesolje … (mimogrede, kot vsaka prava fuk poezija, se slednja tudi pri Kovačiču izteče prav tja). Te miniaturice je treba vzeti dobesedno, ne vulgarno, češ kako se Ivan zvija v krčih agonije, ko izpisuje ta ali oni povedni biser, temveč še bolj, kako onstran fizike boli in gluši ta odločitev za literaturo, absolutni vložek, ki pišoč umetnostno besedo v slovenskem jeziku cuka boga za dlake na jajcih.
In slednjič sta Ivan Cankar in Lojze Kovačič s svojo umetnostjo zedinjena v največjem, kar lahko kak pisec doseže: s svojim delom postaviti letvico, pod katero ne moremo nikoli več, če hočemo mi skromni zanjimci nadaljevati njun posel, pisat vrhunsko literaturo, ustvarjat umetnost dalje v njeno neskončnost.
