Handkejevo osrednje, dokaj obsežno literarno delo je pripoved o pisatelju ter njegovi ustalitvi po preobrazbi, prežeti z iskanjem in razmišljanjih o odnosih, krajih in nenapisanih zgodbah.
Prvoosebni pripovedovalec, pisatelj Gregor Keuschnig iz Rinkol na avstrijskem Koroškem se skozi desetletja prebija iz predmestja v predmestje, iz zakona v samskost in od jaza k sebi brez sebe. Četudi pravi, da za pisanje potrebuje mir, v resnici nikdar ne miruje. Med beganjem razvija in opušča ideje za svoj veliki roman, doživi preobrazbo in nazadnje najde zavetje v tako imenovanem Nikogaršnjem zalivu, kjer si obeta naslednje preobrazbe, dolga zgodba o potovanjih prijateljev in kronika življenja v Zalivu pa postaneta kar pripoved o pisatelju samem.
Zajetna knjiga Moje leto v Nikogaršnjem zalivu je prvotno izšla leta 1994, letos jo je v prevodu Amalije Maček izdala Beletrina. Kot že nekatera druga Handkejeva dela, denimo lani izšla Žalost onkraj sanj, tudi najnovejši prevod zajema iz pisateljevega lastnega življenja; tokrat gre za zgodbo o prelomnem obdobju avtorjeve ustalitve v predmestju Pariza, predvsem pa za poetično refleksijo pisatelja o pisanju.
Šestinpetdesetletni protagonist Gregor poleg svoje lokacije spet in spet spreminja tako naslov kot vsebino svoje velike zgodbe; za posamezno idejo si kdaj celo izbere predmestje, v kateri jo bo razvil in zapisal. V teku prve preobrazbe pošlje živet stran celo svojega sina Valentina ter v dobrobit pisanja čas načrtno preživlja (ali ne preživlja) s prijatelji, katerih zgodbe kasneje opisuje v središčnem delu svoje pripovedi – njegova velika zgodba je pravzaprav delo, znotraj katerega le-to šele nastaja. Pisateljevo leto v Nikogaršnjem zalivu, kot ga imenuje sam, je leto 1997, ki se ga odloči posvetiti popisovanju dogajanja okrog sebe. Med razmišljanji o pisanju, svojih bližnjih in preobrazbi Gregor opisuje skrite kotičke in živalske prebivalce gozda, izkupiček gobarske sezone, vragolije hrupnih sosedov ter lastne vrtnarske, gospodinjske in druge podvige znotraj zavetja svojega domovanja. Preobrazbo, ki je prvič trajala leta in desetletja ter bila enako najlepši kot najhujši čas Gregorjevega življenja, pisatelj tokrat išče, morda celo pričakuje v zalivu, ki »leži na koncu časov« – ne več ujet med predmestji sveta in (ne)domačimi Rinkolami, temveč statično svoboden v odročnem, z gričevnatimi gozdovi obdanem pariškem predmestju.
Samota v Zalivu protagonistu predstavlja nekaj naravnega in si jo zamišlja že v prvih dneh po prihodu – žena in sin, ki sta takrat še živela z njim, sta mu skoraj odveč in že vnaprej čaka, da bo skupno obdobje minilo. Prej, med svojim beganjem po svetu, se mu čas zlije s prostorom; eden mine in sledil bo naslednji, predmestje zamenja drugo in leto mine, nič ni nikjer za vedno in nihče ne bo ostal, tudi »jaz« ne in bo postal neki drugi »jaz«, morda Gregor, morda rajši le on sam, brez njega. Umik samega sebe mu godi, tudi kar zadeva pisanje; utrinjajo se mu ideje za zgodbe in romane, in ko prispe v Zaliv, si celo do potankosti zamisli svoja namestitev in razgled med pisanjem kronike. Pasivno, statično bivanje v navidezni odsotnosti časa in prostora ga zasidra tako fizično kot psihično; idiličen domek, bližnja narava in zavedanje, da bo vse leto posvetil popisovanju Zaliva, ga navdajajo z navdušenostjo nad lastno usodo, s katero je bil prej lahko kvečjemu sprijaznjen. »Sladostrastje« novega zaupanja v besede, vase in v svet je edino, kar pisatelju ostane, in vsaj na začetku se izkaže, da je to dovolj. Četudi Gregor preobrazbo prvič doživlja kot prisilo in izgnanstvo, drugič umik izbere sam in ob Brezimnem ribniku dan za dnem pretresa sito spominov, s katerimi preprede poročila o novih lokacijah za pisanje, stikih z naključnimi mimoidočimi ter sezonskih bajeslovnih bitjih, med katerimi, se mu zdi, se morda utegne znajti tudi sam. Se je vse skupaj res zgodilo njemu? Le njemu ali tudi komu drugemu? Ne glede na to, kako se oddaljuje od ljudi in se trudi zapustiti svetove svojih zgodb, slednjega ne more storiti in tudi brez ljudi ne zmore dolgo. »Potrebujem pogovor, da prodrem globlje,« ugotavlja, pa naj gre za naključno srečanje ali vsaj pisno razpravo s samim seboj.
Medčloveški odnosi Gregorja enako odbijajo kot privlačijo; preveva ga občutek, da vloge moža, očeta, prijatelja, prebivalca tega in tega predmestja le igra, obenem pa tudi od tistih prijateljev, ki se jim izogiba, pričakuje, da ga bodo kvečjemu poiskali sami. »V meni se že od otroških let skriva neka stalna pripravljenost na razhod,« pravi; vedno se je brez vprašanj strinjal z razkolom, ga pričakoval, ob njem čutil zadoščenje – ob ženini (sicer začasni) vrnitvi je nejevoljen, da je skalila njegov pomirjujoče samotni mir in se njun odnos še ni izkazal za ireverzibilno uničenega. Desetletja preobražanja mu prinesejo nekaj sprav vsaj v njegovi domišljiji; razhajanj ni več, a tudi stikov ne toliko – namesto ponovnih zbliževanj Gregor drži bližnje na distanci časa in prostora. Čeprav sta njegova samost in obstanek v Zalivu lastni izbiri, se čakajoč na drugo preobrazbo v duhu druži z ljudmi, od katerih se je zavestno umaknil in kljub nameri, da bo kot objektivni pripovedovalec zapisoval le še trenutno dogajanje, popisovanje »njegovega leta« postane tudi popisovanje leta drugih. Skoraj nerad jim prepušča mesto protagonistov, a se mu obenem zdijo ravno prav daleč, ravno prav neznani, ravno prav nepopolni, obenem pa o sebi (vsaj po svojem mnenju) nima kaj dosti povedati in morda o njegovih poteh in izgnanjih kaj pove le njihova zgodba. »Kadarkoli sem bil v njihovi bližini in sem se jih po naključju dotaknil, sem z vsakim vlaknom začutil, da bijejo svoj boj,« pravi o svojem izboru likov. Zgodbe pevca, bralca, slikarja, prijateljice, arhitekta in tesarja, duhovnika in sina, ki jih Gregor opisuje v osrednjem delu pripovedi, so polne različnih krajev in iskanj, ki se vselej izkažejo za nedokončana in polna vprašanj, namesto odgovorov. Uspešni slikar po neuspehu v filmski industriji izgubi svoje izhodišče in identiteto, zato se – nezmožen na pot poslati barve – na pohajkovanje po portugalskih daljavah odpravi kar on sam. Arhitekt in tesar po Japonski išče lokacijo za svojo novo zgradbo in se med hipnim uzrtjem Nikogaršnje zemlje zave sna svojega življenja, Gregorjev sin pa na pešpoti do Grčije na prvi pogled sledi mladostnim potovanjem svojega očeta, v resnici pa od zavetja do zavetja hiti pred obupom svoje tujosti v postopno domačnost zavedanja svoje izgubljenosti. Kje sem, sem se sploh že rodil, kje je prostor in kdaj je čas? Pisatelj na pota prijateljev polaga razmišljanja vsakogar in nikogar, junakov tudi ne imenuje z imeni, dokler ne izve, kaj so počeli v resnici in jih šele nato vsaj v besedilu preobrazi iz njihovih vlog v osebe, ki jih igrajo.
Posebno, izstopajoče mesto med prijatelji ima Gregorjev sin; pisatelj se mu ne more izogniti enako kot ostalim, niti se mu enako približati zaradi starostne razlike in krvne vezi – le-ta se kljub razkolom in ostrim besedam pretrga težje, kot bi se vezi z ostalimi prijatelji, a Gregor vseeno ugotavlja, »da je bil od vseh mojih ljudi ravno moj sin tisti, o katerem sem vedel najmanj; o njem nisem vedel ničesar.« Vloga očeta Gregorju skozi celotno pripoved ostaja pretežno nejasna. V sinu išče drobce sebe in jih večinoma ne najde, ne razume ga ne kot otroka ne kot odraslega, otrok mu je bil pogosto celo odveč – morda je podobnost med njima ravno v tem, saj je Gregor nemalokrat odveč tudi samemu sebi. Nerad se vrača v svoje otroštvo in kljub stikom z bratom in sestro zlasti med obiski v Rinkolah čuti nekakšno »razdružinjenost« ter še večjo samost in tujstvo – trenutek tujstva mu je pravzaprav tisti najbolj domač, najbolj resničen in prizemljujoč. Zasidran v nemščini, ki je njegova katalonska žena noče slišati, in (kot Handke sam) zaznamovan s slovenskimi predniki Gregor tudi v sinu išče svoje lastno prevpraševanje identitete, a opaža le, da mu ne predniki ne posamezni kraji ne pomenijo kaj dosti. Tako Gregor kot Katalonka, kot je imenovana njegova žena, v Valentinovem otroštvu nista dovolj prisotna in ga pustita drug drugemu ali Gregorjevi sestri, kadar se pojavi kakšna druga prioriteta, tudi daljše obdobje skupnega bivanja očeta in sina pa vodi v navidez nezaceljiv razdor. Pisatelj se tako še vedno po malem čudi, ko odrasli sin ob ponovnem snidenju steče k njemu kot nekoč, s prikritim ponosom opisuje Valentinovo veselje ob prejemu nagrade za ilustrirano besedilo o zimski sivini, še bolj pa poudarja, kako ga je sin v dvojnikih uziral v teku svojega popotovanja. Gregor sina nazadnje vseeno umesti med sedem prijateljev, tudi Valentin je eden od ravno prav izgubljenih in ranljivih izbrancev. V svojem letu v Zalivu kljub nenavdušenju nad staršestvom in skoraj komičnemu medsosedskemu ljudomrzništvu Gregor naveže stik s sosedovim otrokom, petletnim ruskim beguncem Vladimirjem. Ob njem se mu Zaliv zdi vse širši, vedno močneje pa se tudi zaveda, kaj vse mu je manjkalo v času življenja z družino; nemara Valentin njegovo podobo srečuje prav zato, ker Gregor ne glede na razdalje med njima končno postaja prisoten kot oče, ne le nekdo, ki je očeta kot stransko vlogo igral vsa poprejšnja leta.
V letu v Zalivu Gregor čaka na preobrazbo, ki se morda zgodi, ne da bi se tega zavedal; da ni več isti »jaz« kot na začetku leta, spozna šele na koncu. Pisateljski odmik v pasivnega opazovalca ga v popisanem letu ironično naredi bolj prisotnega. Kljub na dolgo opisanim napol skrhanim in dotrajanim odnosom ga ob koncu leta istočasno obiščejo prijatelji, katerih individualne dogodivščine popisuje bolj od tistih, ki jih je (ali pa ni) doživel skupaj z njimi. »Morda pa sem se jaz utapljal, ne da bi vedel?« se vpraša, ko prag gostilne drug za drugim prestopajo njegovi ljudje – v tistem trenutku bolj njegovi od Zaliva.
Izkaže se, da je Nikogaršnji zaliv vendarle vsaj malo, če ne vedno bolj njegov, pisateljev, obenem pa leto, ki si ga je prisvojil v naslovu, pravzaprav še ni zares »njegovo«. Vsebina romana naj bi bila namreč zapisana med januarjem in decembrom leta 1993, štiri leta pred opisanim dogajanjem, a se vendarle zdi, da zgodba posega v čas in prostor nečesa minulega. Nemara do druge preobrazbe vseeno še pride in bo sčasoma prišlo tudi Gregorjevo leto v predmestju Pariza – dokler ga konec leta 1997 ne obdajo prijatelji, ga bo obdajal Zaliv.
Peter Handke: Moje leto v Nikogaršnjem zalivu: Pravljica iz sodobnih časov, Beletrina, prevod Amalija Maček, Ljubljana, 2021. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.
