Ura je odbila polnoč. Ilijas, Theodosis in Agelos so se uro prej dogovorili za snidenje na ploščadi podzemne postaje Keramikos v bližini centra Aten. Theodosis je z avtom pripeljal še tople aluminijaste posodice s hrano, ki so jo pripravile njegove prijateljice. Nabral jih je 65. »Nekateri kuhajo, drugi organizirajo in tretji razdelimo,« nam pojasni. Skupaj z drugima dvema prostovoljcema je v plastične vrečke skrbno razdelil pripravljene obroke, ki jim je dodal kos sadja, steklenico vode, posladek, ga zavezal v vozel in spet zložil v avtomobil. Fantje si ob dogovarjanju o tem, kam jih bo pot vodila, nataknejo plastične rokavice in fluorescentno zelene varnostne jopiče. Usedemo se v avtomobil in se odpeljemo v atensko noč.
Iskanje uličnih bub
Grška prestolnica naj bi po statističnih podatkih štela 20.000 brezdomcev, pri tem jih je več kot polovica postala brezdomnih po začetku gospodarske krize leta 2008. »Pred štirimi leti je bilo na grških ulicah veliko več brezdomcev. V zadnjih dveh letih pa so oblasti opravile t. i. čistko ter iz ulic odstranile predvsem zajeten del ilegalnih imigrantov in jih strpale v namestitvene centre, ki so nastali po različnih delih Grčije,« nam situacijo opiše 34-letni Theodosis in pojasni, da njihova neformalna skupina poleg hrane v zimskem času zbira in razdeljuje tudi rabljena oblačila in odeje.
Prva postojanka: območje Keramikos in njegove temačne, nepredvidljive ulice, ki so jih ironično nekoč poseljevali bogati trgovci. Ulice so zdaj prazne in prostovoljci pri svojem delu – iskanju lačnih in zavrženih brezdomcev – nimajo težav. S pikolovsko natančnostjo prečesavajo območje in iščejo zvite klopčiče, v katere so se pred mrazom zabubili brezdomni prebivalci Aten. Trudijo se, da bi pripravljen paket ter skodelica vročega čaja dosegla njihov čim večji del. »Hvala vam, res hvala. Imate tudi kaj sladkega s sabo?« nas z nasmehom nagovori gospod Konstantinos. Fantje mu povedo, da je v vrečki tudi nekaj sladkarij. Z otroško vzhičenostjo začne odpirati zavite dobrote ter iglo, ki si jo je ravnokar skušal zabosti v desno roko, odstavi na spalno vrečo, v katero je zavit njegov trup.
Podobne kokone najdejo fantje za vsakim vogalom. Iz ene izmed njih se izvije ogromen modro-rdeč balon. Vsem nam zastane dih. Nastal je z iskanjem prehoda v notranjost izgubljene duše. Agelos na listek napiše ime in številko zdravnika in mu zažuga: »To moraš jutri nujno pozdravit!« Balon, na katerem so nastale luknje, iz katerih se počasi cedi rumena tekočina, prikima. S počasnimi in previdnimi požirki skuša spiti čaj in se stokajoče zvije nazaj v umazano in zaudarjajočo odejo. Intuicijo in srčni utrip usmerja lažniva in pretkana bela hobotnica, ki se je povsem sporazumno naselila v telo gostitelja, zasužnjila vse celice in se zlobno hihita razkroju.
Grozljivka elitne četrti
Ploščad Kumunduru, ki nosi ime po grškemu premierju iz 19. stoletja Aleksandru Kumunduru, je ob enih zjutraj naseljena s svojimi stalnimi prebivalci. Pred nami je rumena stavba, ki gosti mestno galerijo v občinski lasti, nasproti nje pa zagledamo tudi sedež levičarske stranke Siriza. Sprehodimo se za stavbo galerije, kjer se odpre betonski oder s sedeži za poletno dogajanje, zdaj pa je nočna mizanscena pripravljena za snemanje grozljivke. Uporabljene igle ležijo po tleh in na pomladno zeleni travi. Brezdomci spijo na trdem betonu, nekateri so si ležišče postlali s kartonom. Pokriti so s plastično folijo ali dekami, najdejo pa se tudi takšni, ki nimajo ničesar.
Premožne družine, ki so včasih živele v okolici, so se preselile, ker je ulična realnost zanje postala pretesna. Nekatere prazne okoliške hiše so zato naseljene z brezdomci. »Hvala, vam! Vi ste še edini, ki vam je mar za nas in nam pomagate podaljševati naš neizogibni pohod v pekel,« se izpove Aleksandros, ki na ulici živi dve leti. »To ni nobeno življenje, utapljam se v lastnem dreku in porazu,« sklene, pogledujoč nekam predse, ter se zavije v odpadlo zaveso, ki jo je pobral iz smeti.
Pristopita Katerina in Niki. Obe vitke postave in nestabilne hoje. Njuna oblačila so umazana in uničena, lasje mastni in populjeni, na robovih ust se jima je nabrala bela pena, piškavi črni zobje pa se komaj oprijemljejo ohlapnih dlesni. Stari sta 26 in 27 let. Na cesti živita že več kot štiri leta. Njune omamljene oči so komaj sposobne očesnega stika. »Dajte nama tudi kakšen evro, no! Ves dan že na ulici beračiva za denar, vendar nama ničesar ne dajo,« zaprosi Niki in povesi težko glavo, ki je ne more več držati pokonci.
Ko dekleti ne zbereta dovolj denarja za novo dozo heroina, prodajata tudi spolne usluge. Največkrat nudita oralni seks v zakotnih predelih osrednjega mestnega jedra Omonija in Metaksurgija. Koncentracija jima popušča in nobena od njiju ni sposobna zbrano sodelovati v pogovoru. Zmedeni glavi se obračata levo in desno. »Večina ljudi, ki živi na cesti in jih srečujemo v poznih urah, so narkomani v zadnjem stadiju. Mnogi med njimi okuženi z virusom HIV,« mi povejo fantje. »Oblast se jih na vsak način hoče znebiti, tako smo občasno videli, da so jih preganjali z vodo, s katero čistijo ulice,« mi še zaupajo, »kot smeti in umazanijo, ki jo potem naložijo na smetišnico in vržejo v ogromen kontejner.«
Iz skoraj vsake zleknjene bube, do katere se fantje sprehodijo, da bi ljudem podelili hrano, butne vonj po odprtem okuženem mesu, izločkih in zasušeni umazaniji, ki se zavoljo dežja zadnjih dni razkraja na več tednov neumiti koži. »Bal sem se, da me ne boste našli, saj nas je policija pregnala,« povejo še ene osamljene oči, ki ležijo na sveži travi ploščadi Komunduru. Atenski brezdomci, ki jim zavoljo rabe drog ni dovoljeno bivanje v zavetiščih, so kategorizirani kot družbeni izbris, greznica, kamor se stekajo frustracije grške gospodarske krize, so leglo mizerije, bede in trdih drog. »Okoliški prebivalci se odzivajo glede na to, kje so naši prijatelji naseljeni. Če so neposredno pred njihovo hišo, jih nočejo in nasprotujejo tudi nam, da jih podpiramo. Če niso v njihovi neposredni bližini, nimajo komentarjev,« nam pove Ilijas.
Raztopljeno dostojanstvo
Sodobni grški fenomen, trenutno naseljen v samem, nekoč elitnem, centru Aten, pa se že širi tudi po celotni Grčiji in odkrito opozarja na resno humanitarno krizo Helenske republike, kjer po nedavno objavljenih podatkih živi pod pragom revščine 34,6 % prebivalstva, med katere spada tudi večina naših sogovornikov iz atenske nočne ekspedicije.
»Težave imam s srcem, sladkorno boleznijo, boli in oteka mi tudi koleno,« nam pove gospa Konstantina, ko stopi iz prikolice z napisom Kantina Sakis. Njen današnji bivalnik je bil včasih prostor, kjer je pekla sendviče in jih prodajala na ulici. »Z mano živi moj 37-letni sin, ki je, tako kot jaz, brezposeln in brez vseh dohodkov,« pokaže na notranjost prikolice, kjer je z dekami pokrila tla ter si tako pripravila posteljo. Sveča osvetljuje skromen bivalnik, kamor je nekoč skladiščila svoje sanje. Hladilnik, kamor je shranjevala kruh, sir in salame, je postal njena omara. »Na ulici sem že dve leti. Izgubila sem vse premoženje. Moje zdravje je, ker pozimi nimam gretja, načeto,« se potoži.
Zgodba gospe Konstantine je zgodba mnogih Grkov, ki so trčili ob steno fiktivnih iluzij, ki jih je grška vlada stregla in prodajala zadnjih 20 let. Ujeti na limanice so pristali na popljuvani cesti, prezrti s strani družbe in za vedno označeni kot zgube. Kot »tisti, ki jim ni uspelo«. Prikolica propadlih sanj gospe Konstantine zadržuje zatohel jedek zrak, ki ga mora dihati vsak dan, medtem ko se, nesposobna soočenja z realnostjo, še vedno hrani s posušenimi ideali, ki jih shranjuje v nedelujočem hladilniku in komaj prežvekuje s štirimi rjavimi zobmi.
Na sodobnih atenskih ulicah se v urinu, blatu in smradu raztapljajo človeško dostojanstvo, zavržene iluzije in pokopani upi. V oči nam vsak dan zre mračni pesimizem tavajočih trupel. »Za celotno družbo so ti ljudje izmečki, še nižje, kot se počuti večina brezdomcev samih. Zame so enaki meni in to jim s pogovorom ter s tem, da jih poslušam, skušam vsak dan dokazati,« strne razmišljujoči Agelos in skupaj s prijateljema prepusti atensko noč tistim, ki jo poznajo do njene obisti.
