Kaj je človek, da ga tako upoštevaš
in misliš nanj v svojem srcu,
da ga obiskuješ vsako jutro,
ga preizkušaš vsak trenutek?
Jobova knjiga
Slovenci do enega največjih pripovednikov avstrijske književnosti Josepha Rotha (1894–1939), ki ga književna kritika postavlja ob bok Robertu Musilu in Franzu Kafki, gojimo mešane občutke. Nekaterim se od ponosa orosijo oči ob dejstvu, da si je mojster svetovne klasike za opis propada veličine in moči avstro-ogrske monarhije v svojem romanu Radetzkyjeva koračnica, izdanem leta 1932, za osrednje junake izbral moške treh generacij slovenske družine Trotta, doma iz Sipolja nekje na Slovenskem. Spet drugim pa njihova zvedava žilica za konkretnost detajlov ne da miru ob ugotovitvi, da plemeniti Trottovi izvirajo iz »tihe, dobre vasice«, obdane z listnatim gozdom in jelkami, s cerkvijo in mošejo, z muslimani ob večerni molitvi in ženicami v pisanih rutah. Podobno kot zgodovinar Peter Vodopivec se sprašujejo: »Je Roth res tako slabo poznal razmere na jugu monarhije, da je pomešal narode in zemljepisna imena, pomaknil slovensko narodno mejo predaleč na jug ali celo zamenjal Slovenijo s Slavonijo?« Nasprotno pa se nemški bralci, tudi ne Rothovi kritiki in življenjepisci, s tem vprašanjem niso bog ve kako na debelo ubadali. Opazili so sicer, da je Roth kot veliki literarni kronist propada avstro-ogrske monarhije gojil simpatijo do »slovanskih kmetov«, kaj več pa jih nikoli ni zanimalo. Morda tudi zato, ker je avtor najverjetneje kar sam »konkretne Slovence in konkretne geografske in nacionalne razdalje, kraje in narode očitno zavestno pomešal«.
Domovina Avstro-Ogrska je bila za »izbranega« Juda s skrajne vzhodne meje monarhije skoraj mitičen imperij. V njem se je, izhajajoč iz lastne izkušnje rojstnega mesta Brody, govorilo v več jezikih, molilo v različnih božjih hišah in živelo v večnacionalnih okoljih. Po propadu monarhije je Roth po sili razmer postal človek brez domovine, »edine domovine, ki jo je kdajkoli imel«. Kot večni popotnik je na »begu brez konca«, od Nemčije do Rusije, od Rusije do Italije, od Italije od Albanije, od Albanije do Poljske, od Poljske do Francije, vse bolj izgubljal nit svojega življenja, dokler ni kot protinacistični emigrant, oslabljen od alkohola, umrl v eni od pariških bolnišnic za ubožne.
Hkrati pa je svojo izgubljeno domovino idealizirano in rahlo utopično poustvaril v svojih romanih. V najbolj krhkih trenutkih zgodovine Avstro-Ogrske, ko je monarhija razpadala in nazadnje tudi razpadla, ji je – in nam je, ne glede na cerkvice in mošeje na slovenskih tleh – v Radetzkyjevi koračnici in Kapucinski grobnici sredi izgubljenega časa in kot po kakem nepojasnljivem čudežu nostalgije zgradil brezčasni literarni muzej. Muzej sveta in ljudi, ki so po obeh svetovnih vojnah v svoji realnosti za vedno izginili.
Job, roman o preprostem možu
Glej, številne si poučeval
in krepil utrujene roke.
Omahujoče so dvigale tvoje besede,
utrjeval si klecava kolena.
Zdaj pa, ko je prišlo nadte, si užaljen,
ko je zadelo tebe, si prestrašen.
Jobova knjiga
Tako kot nam je Roth v svojih delih ohranil nostalgični svet avstro-ogrske monarhije, nam je v svojem najbolj ali morda celo edinem uspešnem romanu Job, roman o preprostem možu iz leta 1930 (v slovenskem prevodu Ane Jasmine Oseban je kot prevodni zamudnik pri založbi eBesede izšel šele letos) ohranil svet vzhodnoevropskih Judov, ki so po propadu monarhije in nastanku nacionalnih držav, kot pravi Claudio Magris, zapustili svoje domove, da bi se vključili v razviti industrijski svet in se tako podali na samouničujočo pot, ki je vodila k izgubi domovine in posameznikove osebnosti.
Mendel Singer je:
»bil pobožen, bogaboječ in običajen, čisto vsakdanji Jud. Opravljal je skromen poklic učitelja. V svoji hiši, ki je obsegala samo prostorno kuhinjo, je otrokom predajal znanje Svetega pisma. […] Njegovo življenje je bilo gotovo vselej težko, včasih celo mukotrpno. Obleči in nahraniti je moral ženo in otroke. (Četrti je bil na poti.) Bog je njegova ledja blagoslovil s plodnostjo, njegovo srce z mirnodušnostjo in njegove dlani z revščino. […] Vsako jutro se je Mendel zahvalil Bogu za spanec, za prebujenje in za dan, ki se začenja. […] Njegova vest je bila čista. Njegova duša krepostna. Ničesar mu ni bilo treba obžalovati in po ničemer ni koprnel. Ljubil je ženo in užival v njenem telesu. […] Sinkoma, Jonu in Šemarju, je ob neposlušnosti nalagal udarce. Najmlajšo Mirjan pa je pogosto crkljal.«
Ko pa se družini pozneje zaradi četrtega, očitno zaostalega Menuhina, življenje kmalu popolnoma postavi na glavo, je Singerjeva vera kljub rabinovi napovedi, da bo otrok nekoč ozdravel in da ga bo bolečina naredila modrega, grdota dobrotljivega, bridkost blagega in bolezen močnega, iz dneva v dan šibkejša.
Zakaj in čemu človeku trpljenje, na to poskušajo odgovoriti mnoge religije. V judaizmu so verski učitelji sprva razlagali, da je trpljenje kazen božja za življenje, ki ne ustreza postavi. Kmalu pa se je izkazalo, da kljub življenju po postavi trpljenje še vedno obstoji. Satan kot nasprotnik Boga in počelo za zlo se je v Svetem pismu pojavil razmeroma pozno. In sicer tako, da je prišel k Bogu in mu poočital, da je Job bogat zato, ker mu ob veri v Boga dobro gre. Če pa bi mu Bog bogastvo odvzel in mu naložil trpljenje, bi od Boga odpadel. Tako je Bog na temelju satanovega predloga Joba udaril z boleznijo, a se Job svoji veri kljub trpljenju ni odrekel. Zato je bil na koncu preizkušnje (znova) obdarovan z bogastvom in srečnim življenjem.
Roth pa je v svojem romanu ustvaril posebno različico biblijske Jobove knjige. Njegov osrednji junak Mendel Singer v primerjavi z biblijskim likom nikoli ni bil premožen, z obupno revščino in trpljenjem je bilo prežeto vse njegovo življenje. Najprej v domačem, galicijskem štetlu pred prvo svetovno vojno, med vojno in po njej pa se kalvarija nadaljuje v ameriški emigraciji (»Da se vam je treba toliko preganjati po svetu! Sam hudič vas žene z enega konca na drugega.«), dokler čudež Singerja ne pripelje nazaj k Bogu.
Njegova otroka, sin in hči, sta se ameriškemu načinu življenja v sli po bogatem življenju hitro prilagodila in si opomogla, v novem, bolj demokratičnem okolju sta celo omehčala pravila stroge judovske vere. Mendel Singer jima je sprva
»zaupal na besedo, da je Amerika Božja dežela, New York mesto čudes in angleščina najlepši jezik. Američani da so zdravi, Američanke lepe, šport pomemben, čas dragocen, revščina nadloga, bogastvo lastna zasluga, vrlina pol uspeha, samozavest ves uspeh, da je ples higienski, kotalkanje nuja, dobrodelnost naložba, anarhizem zločin, stavkajoči delavci sovražniki človeštva, hujskači hudičevi zavezniki, sodobni stroji blagoslov nebes, Edison največji genij. Kmalu bodo vsi ljudje letali kot ptice, plavali kot ribe, videli v prihodnost kot preroki, živeli v večnem miru in v popolno slogi gradili nebotičnike, segajoče do zvezd. Svet bo zelo lep, je spreletelo Mendla, srečen moj vnuk!«
Pa vendar se je vse njegovo občudovanje prihodnosti mešalo z občutki domotožja po Rusiji. Sam je bil prestar za novitete in prešibak za zmagoslavja.
Ko se začne prva svetovna vojna, se mlajši sin Šemarja javi v ameriško vojsko in pade. Najprej od žalosti umre mati Debora, lepa Mendlova hči zboli za shizofrenijo, od Rdečega križa pa izvedo, da je starejši sin Jona pogrešan in da je najverjetneje padel kot ruski vojak. Tudi o bolnem Menuhimu ni nobenih obvestil. Čemu takšno življenje, se sprašuje Mendel, zakaj zlo prizadene pravične, tiste, ki živijo po postavi? Zakaj je na svetu toliko trpljenja, če pa je Bog vsemogočen in dober? Roth prav mojstrsko opisuje, kako se začne sesuvati in se končno sesuje ves njegov svet. »Konec, konec, konec z Mendlom Singerjem! Nima sina, nima hčerke, nima žene, nima doma, nima prebite pare, nima hiše, nima Boga! Konec, konec, konec je z Mendlom Singerjem!«
Tik pred končno katastrofo pa ga reši čudež. Pri katerem pravzaprav ni nič čudežnega. Nič takšnega, kar bi impliciralo vmešavanje Boga v življenje človeka. Toda rabinova prerokba je resnična. Bolečina je božjega izbranca naredila modrega, grdota dobrotljivega, bridkost blagega in bolezen močnega. Mirni, na videz vsakdanji stavki, ki se kot v kaki legendi kar lesketajo od skrivnosti.
Roth je bil Job
O, da bi kdo stehtal mojo žalost,
in obenem položil na tehtnico moje trpljenje!
Jobova knjiga
Joseph Roth je bil, če gledamo z očmi njegove judovske vere, gotovo izbranec. Bog mu je dal neskončno veliko talentov in ga udaril z neskončno mnogimi tegobami.
Njegov talent je bila, na primer, magičnost njegovega pripovednega jezika, njegova pisateljska domišljija, med tegobami pa je bil najverjetneje najmočnejši panični strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo.
Že v otroštvu je iz njegovega življenja najprej izginil oče. Ni sicer umrl, ampak se mu je zaradi nekega neuspelega posla omračil um. Po letih zdravljenja v umobolnici ga je pod streho sprejel neki rabin in zanj skrbel do njegove smrti. Po eni strani je bilo to za družino olajšanje, po drugi strani pa je vanjo prinašalo velike težave. Očetova bolezen je namreč v očeh judovskih vernikov veljala za božjo kazen, ki se je prenašala tudi na otroke. Da bi ji ubežal, si je mladi Joseph pred neznanci rad izmišljal, da je nezakonski sin oficirja in plemkinje, v glavnem pa se je svojemu očetu »maščeval« s sijajnimi ocenami v šoli. Govoril je poljsko, ukrajinsko in jidiš, a si je za svoj jezik izbral nemščino.
Prav tako se je Roth tudi vedno bal, da bo ostal brez partnerske ljubezni. Njegova žena Friedrike Reichler je pet let po njuni poroki zbolela za shizofrenijo, stroški za njeno zdravljenje so sčasoma postali neobvladljivo finančno breme, dokler se njen um ni popolnoma omračil in je leta 1940 (domnevno) umrla v rokah nacionalsocialističnega zdravnika za evtanazijo. Videti je bilo, da je Roth svojega Joba namenoma ustvaril v dnevih, ko je v Parizu sam skrbel za svojo ženo in kljub »črnim zidovom okrog sebe« še upal, da bo se bo zgodil čudež in bo Friedl ozdravela.
»Doletelo me je prekletstvo […] dovolj veren sem, da verjamem v prekletstvo. Samo Bog mi lahko pomaga.« Toda že leta 1929, leto dni pred izidom Joba, je v pismu Reneju Schickeleju zapisal: »Od avgusta je moja žena težko bolna. […] mene pa preganjajo in obdajajo temni in rdeči demoni, ne morem misliti, ne morem premakniti niti prsta, nemočen sem in paraliziran, nebogljen, brez obetov za okrevanje.«
Edino oporo je Roth lahko našel le v moči literature. Bila mu je sredstvo, da je svoje zasebno trpljenje lahko prenesel v javno. Job je bil neke vrste kompenzacija, poskus, da je lahko pojasnil, kar se mu je v življenju zdelo nezdružljivo: občutek preganjanja in potrebe po miru, občutek neobvladljive krivde in samopravičniške drže, občutek ljubezni in hkrati sovraštva do sebe in drugih. Roth si je, četudi svojih težav ni mogel rešiti, vendarle prizadeval iziti iz njih. Job je bil ena od (literarnih) možnosti samopomoči, toda čudež, ki ga je pripravil za svoje bralce, v njegovo življenje ni prišel. Vedel je, da je njegova poustvarjena Jobova zgodba zgolj utvara, da je on sam, ne pa Job tisti, ki ne zmore več verjeti v Boga.
Ali kakor je strnil Stefan Zweig:
»S kakšno skrito umetnostjo je oblikovan Job, bodo razumeli samo poznavalci, kajti njegova preprostost, njegova globoka nežnost naredita večji vtis in sta silnejši od vsega rafiniranega in občutno zavestnega. […] Namesto da bi človek bral, doživlja. In se ne sramuje, da ga končno enkrat resnično umetniško delo povsem sentimentalno pretrese.«
Joseph Roth: Job, roman o preprostem možu. Prevod Ana Jasmina Oseban. Ljubljana, eBesede, 2014. 160 str., 9.90 evrov (broširana izdaja).
