Kritike, ki jih je angleški pisatelj Julian Barnes, prejel za svoj prvenec Metroland,niso pozabile omeniti, kako vešče in zrelo je tedaj mladenič razpravljal o smrti. Trideset let kasneje se je avtor k tematiki v romanu Nč bat vrnil intenzivno intimno in izvedeno. Knjiga, ki jo le stežka imenujemo roman, pisec pa nas opozarja, naj je nikar ne imenujemo avtobiografija, je izšla leta 2008, malo zatem, ko je smrt zase zahtevala Barnesovo ženo Pat Kavanagh.
Morda je slednji podatek nepotreben, saj naj bi za znak učenosti veljalo, če bralec v svoje bralno dejanje ne prepušča vednosti o življenjskih postajah avtorja, čigar knjigo vali po kavču ali postelji. Pa vendar – jasno je, da nas bližina smrti pripravi na njen zagovor in osmislitev, če imamo za to ustrezno opremo in jajca, seveda. Barnes to na skoraj matematičen način počne že od svojega začetka, v zadnjih romanih Nč bat, z Mann Bookerjem nagrajenim Smislom konca in v slovenščino še neprevedenimi Stopnjami življenja (Levels of Life) pa je to popolnoma nezakrinkana in dostopna formula.
Če z umetnostjo venomer po malem odlagamo smrt, imamo tudi možnost, da jo vanjo glasno povabimo in z njo izčrpno pokramljamo. Način, na katerega to udejanja Barnes, je na našo srečo daleč od načina, kakor to počnejo oziroma so počeli – z besedami Davida Fosterja Wallaca – veliki moški narcisi: Roth, Updike in Mailer, ki si strah pred smrtjo in staranjem izposojajo za to, da povejo še kaj več o sebi in to izpostavljajo kot ekskluziven problem (ne morem spat, ne morem masturbirat, z ženskami spim, da bedo obstoja premaknem na jutro potem). Barnes o sebi pove marsikaj nepretresljivega (imel je komunistično babico in bolj konzervativnega dedka, ima brata, imel je tudi starše, s katerimi so hodili na počitnice) – zato, da ima smrt več prostora za svoje prizore. Od individualnih smrti, pogreba svojih staršev, ki v knjigo poleg omemb upešanih sorodnikov prinašajo meseno pojavno obliko smrti, estetiko mrliške okorelosti in skrbno rezljane krste, se vzpenja k smrti kot najbolj egalitarni regulaciji narave. Prizadene vse, verne in neverne, agnostike in trde nasprotnike religioznih dogem, zato je pravzaprav vseeno, če nekaj svojega časa posvetimo še diskusijam o Bogu in umetnosti ali pa se odločimo za redno obiskovanje fitnesa, organizacijo osebnosti v odnosih ali potrošnjo kulture, kakor nam narekuje sodobni mit. Ker Barnes ne pristaja na to, da bi bil naš mit kaj manjša zabloda od srednjeveškega teizma, nas ironično vpraša: »Važno je samo to, kar je res. Bi se raje priklanjali traparijam in spridili svoje življenje zaradi kapric duhovščine, vse v imenu domnevne resnosti? Ali pa bi raje zrasli do popolne pritlikavosti in se vdajali svojim trivialnim željam in hrepenenjem v imenu resnice in svobode?«
V pretežni meri je Barnes sicer manj oster, pomenkuje se, kot se pomenkujejo očarljivo ironični in duhoviti angleški gospodje, ne da bi bil ob tem še starčevsko zagrenjen. Zabava, kolikor mu dovoljuje tema, in se predvsem veliko pogovarja s svojim bratom filozofom: o spominih, o Bogu, o glasbi in podobnih priložnostnih tematikah. Brat filozof ni solzav, Barnes je včasih solzav, večinoma pa zanosnega in spekulativnega duha. Knjiga se spleta v avtorjev tour de raison d’etre, bolj kot romanu je podobna vitičastemu eseju, iskreno nesklepčnemu, pripravljenemu stopnjevati vstopno geslo: »Ne verjamem v Boga, ga pa pogrešam.« Zdi se, da si na stara leta lahko dovoli malo manj strukture, kar sijajno zakrije z dovtipi, anekdotami in referencami na druga literarna dela. Benevolentno razkazuje svojo načitanost, citate Montaigna in Stravinskega spreša v enoto in v podporo trenutnemu argumentu pograbi še kakšno Wittgensteinovo modrost. Pomembno vlogo igra zlasti Jules Renard, Barnsova družba in prednik, pisatelj, ki je uspel boleče zabavati in zabavno boleti: »Ironija ne izsuši trave. Samo plevel požge.« Če bi hotela poiskati zvrst Barnesovega besedila, bi ga najraje imenovala za hommage Julesu Renardu, saj je že dolgo pokojnega Francoza na trenutke več kot zgledno starega Angleža. S tem, kakopak, ni nič narobe, Barnesu lahko čestitamo za pogum pokazati, kje točno se včasih napaja njegova frivolnost.
Kar je pri vsem skupaj najbolj navdušujoče, je dejstvo, da Nč bat lahko beremo tako na pikniku kot za zagrnjenimi zavesami. Tako kot v Smislu konca je rokoko premagala berljivost, besedilo teče in uspe vseskozi tudi govoriti; kaj je lahko lepšega od tega, da nam nekdo kaj o smrti pove pod cvrčavimi borovci? Vsebina zaradi enostavne forme prav nič ne nastrada, to pa za tako majhno in zasebno knjigo res ni majhna in zasebna stvar. Njegova metafizična provokacija je precej prepričljiva, smrt obstopi z reaktivnim humorjem in jo malo poniža, malo poboža, malo povzdigne, vse to le zato, da bi jo pomiril z bralcem (in samim seboj). Nč bat, skratka.
