O Agoti Kristof se ne da pisati ali misliti, ne da bi se hkrati pisalo ali mislilo o njenem Šolskem zvezku. Če bi morala izmed vseh knjig izbrati eno samo, ki bi mi še bila na voljo v branje, si upam s skorajšnjo gotovostjo trditi, da bi izbrala prav to. Najbrž zato, ker je strašljiva in lepa, in torej prav takšna, kakršne so bile, po avtoričinih besedah, njene prve, otroške zgodbe, ki si jih je izmišljala za priložnostne poslušalce. Verjetno sem ob prvem srečanju z Agoto Kristof doživela nekaj podobnega tistemu, kar je ona doživela ob prvem srečanju s Thomasom Bernhardom. Presenečenje. Presenečenje, ki se kljub vsej teži in morbidnosti, s katero so njena besedila napolnjena, izteče v nekakšno katarzično veselje, skorajda radoživost.
Če vemo, da je Šolski zvezek brutalna zgodba o dvojčkih, ki med vojno neumita in razcapana izvajata vaje v beračenju, slepoti, gluhoti, okrutnosti, negibnosti in v odvajanju od kakršnekoli subjektivnosti ali iracionalnosti nasploh, in če vemo, da je Analfabetka avtoričina umetniška avtobiografija, ki torej govori o skromnem otroštvu na Madžarskem v tridesetih in štiridesetih in izgnanstvu v poznih petdesetih, se kaj lahko postavi vprašanje, kje je moč najti tisto drugo plat strašljivega – lepo.
Pri Agoti Kristof se lepo prav gotovo kaže v jeziku. Izbrušenem, okleščenem, a zmeraj preciznem, nikoli okornem. Za to, da pove svojo življenjsko zgodbo, življenjsko zgodbo otroka na okupiranem Madžarskem, mlade begunke in malce starejše na novo rojene Švicarke, ki dela v tovarni, a si želi postati pisateljica, porabi zelo malo besed, a hkrati pove veliko veliko več, kot bi bilo na šestdesetih straneh žepnega formata moč pričakovati.
Preden je Agota Kristof leta 1959 prebegnila čez zaprto madžarsko mejo, je v domovini objavila le nekaj pesmi, v domačih predalih pa je za seboj pustila še nekaj neobjavljenih ter dnevnik v izmišljeni pisavi. Ko je čez avstrijske vasice in Dunaj končno prispela v Švico, ni nič kazalo na to, da bo slaba tri desetletja kasneje postala pisateljica. In to švicarska.
V Analfabetki se spominja zgodnjega doživljanja branja, ki je bilo hlastno in neprenehno ter se ni omejevalo zgolj na knjige. Zgodnjim občutkom se kasneje pridruži refleksija prezira in zavrnitve, s katerima jo zaradi ljubezni do branja obklada zunanji svet. Dojemanje branja kot lenuharjenja in zapravljanja časa prav gotovo ni nekaj, kar bi bilo omejeno zgolj na njeno lastno izkušnjo in na njeno okolje. Isti sindrom lahko zlahka prepoznamo v načinu, kako na vse umetniške prakse in kulturna udejstvovanja marsikdo gleda tudi dandanes, prav gotovo vsaj v našem prostoru.
Tudi če se poskušam izogniti splošnim sodbam in se posvetim lastnim, moram priznati, da sem zadnje čase iz teh ali onih razlogov pogosto razmišljala o tem dvojnem značaju branja. O dvojnosti med osebkom, ki bere, in tistim, ki ga pri tem (ne) opazuje, pa tudi med samim osebkom, takrat ko bere in takrat ko ne. Po pogovorih, branjih in razmislekih sem to, upam si reči, da ne prenagljeno, povezala s konceptom balkanske, ali morda celo srednjeevropske družine, ki teži k temu, da bi bila skupaj, v pogovoru, v stiku, v dotiku. Ne pa v branju, ki, vsaj dokler traja, napotuje stran od drugega, stran od pogovora ali stika. Bralec je torej zmeraj tisti, ki stik zavrača, z njim pa tudi svojo udeležbo pri družinskih obveznostih – od družabnih do gospodinjskih. Kako bi torej sploh lahko pričakoval, da bo v zameno dobil kaj drugega kot zavračanje? Kljub vsemu »brati ali ne brati« za Agoto ni bilo nobeno vprašanje, vsaj tako dolgo ne, dokler iz otroštva ni prestopila v nekaj, kar je postalo zaznamovano z željo po pisanju.
Agota je koncept maternega in sovražnih jezikov razvila že pred emigracijo, ko so jo v lastni domovini primorali k uporabi nemščine in ruščine. Zdelo pa se je, da ji tudi to ni bilo dovolj, saj si je izmislila še skrivni jezik, ki sta ga uporabljala samo z bratom, ter skrivno pisavo, ki je njene skrivnosti obvarovala pred vzgojiteljicami v internatu. Nič čudnega torej, da je tiste novembrske noči leta ‘59, ko se je z možem in šestmesečno dojenčico odpravila na najdaljšo in najpogumnejšo pot v svojem življenju, s seboj vzela dve torbi, eno z opremo za otročička ter drugo – s slovarji.
Vrzel med vsem, kar je zapustila, in tem, kar jo je pričakalo v novi, ne po lastni volji izbrani domovini, je v največji meri prav vrzel jezika. Novega življenja si namreč ni začela spletati okrog lepe, a puste švicarske pokrajine ali švicarskih čokolad, ne okrog svojega enoličnega dela v tovarni, ampak okrog svoje nove preokupacije, ki je razbijala rutino tovarna–nakupovanja–otrok–obroki; okrog učenja, branja in govorjenja novega jezika. S pomočjo Analfabetke lahko vidimo, kako jo je nov jezik osvobodil zamrlih spominov na čase, ki so usodno vplivali na vse, kar se ji je zgodilo kasneje. V avtobiografskih črticah piše, da so spomini izginili ali pa se spremenili v sanje, a s tem, ko se je v poznih dvajsetih še enkrat opismenila, so zamrli občutki dobili novo življenje v obliki njene literature.
Ker se, ko beseda nanese na Agoto, radi zatikamo pri označevalcih, kot so minimalizem, prečiščenost, jasnost in preprostost jezika, ki niti približno ne ujamejo vseh razsežnosti in veličine, ki jo je z vsemi omenjenimi postopki ali pa kljub njim, uspela ustvariti, bi nam lahko pri definiranju mojstrskosti in načelnosti njenega pisanja dobro služil odlomek iz Šolskega zvezka.
»Za to, ali naj bo »dobro« ali »slabo«, imava zelo preprosto pravilo: spis mora biti resničen. Opisovati morava tisto, kar je, kar vidiva, kar slišiva, kar delava. /…/ Besede, ki pomenijo čustva, so zelo meglene; pametneje se jim je izogibati in se držati opisov predmetov, ljudi in sebe, se pravi opisov, zvestih dejstvom.«
Čeprav avtorica v materinščini ni izdala nobene knjige in ne vemo, kako bi pisala v njej, lahko sklenemo, da je povezava med dokaj poznim skokom v nov jezik in njegovo enostavnostjo precej smiselna. Presežek njenega jezika je namreč ravno v tem, da je kljub poudarjanju svoje manjvrednosti in veliko manjše gibljivosti, iz sebe ustvaril veliko več, kot bi lahko iz njega ustvaril katerikoli vanj rojeni veliki mojster.
Kaj bi torej bilo z Agoto Kristof, če bi ostala na Madžarskem, če poletnih švicarskih dni ne bi preživljala v jezikovni šoli za tujce, če ne bi delala v tovarni med francosko govorečimi delavkami, če ne bi začela pisati gledaliških iger za lokalni kulturni dom ter si kasneje svojega rokopisa ne bi upala poslati največjim francoskim založbam? Sama si je na to in podobna vprašanja odgovarjala s tem, da bi ji bilo gotovo težje, a hkrati tudi manj samotno, prazno in manj žalostno. Ne bi se ji bilo potrebno prebijati skozi puščavo, da bi prišla do tistega, čemur so oni rekli integracija ali asimilacija. Zna pa biti, da brez usode, naključja in okoliščin, ki so ji prečkale pot, nikoli ne bi brali njenih knjig, o njej nikoli ne bi pisali in tudi nikoli ne bi mislili.
