Na pultu je stala steklenica rdečega vina, nedaleč stran izvod The New York Timesa, odprtega na strani, kjer se je pisalo o sirskih beguncih, ki so se preko mediteranskega bazena skušali prebiti najprej v Italijo in nato recimo proti Švedski, v hladilniku ostanki mehkega sira. Pismo na pultu, napisano na roke, ki je naslednjemu gostu ali gostji želelo vse dobro, je bilo sicer podpisano, vendar z nečitljivo pisavo. Zdelo se je, da je v umetniški rezidenci v New Yorku pred nami bival moški. Lahko bi bila sicer tudi ženska, toda ženske naslednikom navadno ne puščajo temnega vina. Če že, potem bi v vratih hladilnika pustile korenčkov ali kakšne druge vrste bio sok. Ne pravim, da tudi tega ni bilo, toda tisti podpis na papirju in sploh stanovanje v celoti, sicer dosledno pospravljeno, je nosilo pečat moške roke.
Čez nekaj dni se je moja slutnja potrdila. Med praznimi listi papirja, ki sta ga moji deklici pridno zapolnili z angelskimi podobami, je ležalo sprintano elektronsko pismo znanega slovenskega pesnika nekemu prijatelju. V njem v angleščini poroča, da je ostal brez glasu (kar bi lahko brali tudi kot pesniško izgoretje), da je pravkar prebral POEMagazine, hkrati pa prijatelju daje napotke glede objave njegovega dela pri ugledni založbi. Tisto, kar preseneča, je ljubeznivi, skorajda zaupljivi ton med očitno starima znancema in predvsem, kako se poslavljata. Do sedaj sem mislila, da besedico Love v elektronskih pismih med seboj uporabljajo predvsem ženske, toda če sem nekaj uganila prav, sem se morala nekod drugod zmotiti.
V istem hipu mi je postalo skorajda žal, da sem pred potovanjem v Ameriko iz torbe v zadnjem trenutku (in zaradi navidezne lahkotnosti bivanja) vrgla njegovo najnovejšo pesniško zbirko, ki sem jo poprej nosila po igriščih, kinih, trgovskih centrih. Toda če pogledam z distance, vidim, da so ti odtisi in predmeti, ki jih je v svojevrstni konstelaciji, za katero ne zanikam, da me ni po svoje očarala, pustil za seboj v umetniški rezidenci, v tem trenutku največ, kar lahko od njega dobim in da resnične zgodbe pravzaprav nikoli ne moremo zaobjeti. Pesniška ali prozna dela so namreč lahko samo rekonstrukcija tistega, kar smo podoživeli, oziroma rekonstrukcija stičišč, v katerih so se naši duhovi srečali.
V New York sem prišla z Langstonom Hughesom v mislih. Ali natančneje, s podobami iz črno-belega filma Looking for Langston (1989), britanskega režiserja Isaaca Juliena. Kratek, le 42 – minut trajajoč film kombinira avtentične arhivske posnetke iz Harlema v dvajsetih letih prejšnjega stoletja s fiktivnimi prizori, ki s pomočjo izrazito impresionistično zasnovane zgodbe osvetljujejo črnsko gejevsko identiteto. Looking for Langston torej ni toliko film o Langstonu Hughesu, kot je meditacija o pesnikovem življenju v času harlemske renesanse. Črnska gejevska perspektiva je podana namenoma, še posebej, če pomislimo na historični kontekst, v katerem je deloval Hughes. Represija in zanikanje znotraj črnskih skupnosti sta potekala vzporedno z bojem proti belskemu rasizmu. Hughes je torej prikazan kot ikona in metafora za vse tiste črnske geje, ki so bili zaradi svojega uporništva ali subvertiranja normativov, katerih osnovnih namen je bil integracija črnske populacije, stigmatizirani.
Podoba dveh golih moških iz filma Isaaca Juliena, ki ne spita, temveč zgolj zapirata oči in iščeta v telesu drug drugega potešitev hrepenenja, in ki je v devetdesetih menda krasila marsikateri zid v najstniški sobi, torej ne posega zgolj v način prezentiranja pesnikov in pesnic harlemske renesanse, temveč preizkuša tudi načine, kako sta črnski moški ter njegova seksualnost interpretirana na Zahodu. Hkrati pa tudi pojasnjuje, kako rasa in spol znotraj ameriške in afro-ameriške družbe pravzaprav funkcionirata. Čeprav je Looking for Langston, v katerem osrednjega pesnika harlemske renesanse oddigra Ben Ellison, Mattheew Baidoo pa njegovega ljubimca, imenovanega Lepotec, eden izmed redkih filmov, ki obravnava razmerje med dvema črnskima moškima, je bistveno prispeval k svobodnejši interpretaciji tistih Hughesovih pesmi in kratkih zgodb, ki se jih je do sedaj bralo le med vrsticami.
Dvoumen, dvospolen, mladosten, aseksualen so lastnosti, ki se jih je Hughesu pripisovalo vse do devetdesetih, ko je kontroverzni film odgovoril vodilnim raziskovalcem njegovega življenja, kot je na primer Arnold Rampersad, ki je izdal biografijo v dveh delih, The Life of Langston Hughes: I, Too Sing America (1902-1941) in I Dream A World (1941-1967). Rampersad je namreč zagovarjal pesnikovo heteroseksualnost, hkrati pa pokazal tisto, česar sam ni hotel videti: čeprav je ves čas trdil, da ne najde konkretnih dokazov o Hughesovi homoseksualnosti, nam je posredoval dokaze o tem, da so pesnika privlačili temnopolti moški, v mladostnem obdobju predvsem mornarji. Ferdinand Smith, ki mu je Hughes posvetil prelepo pesem (»I loved my friend. / He went away from me. / There’s nothing more to say. / The poem ends, / Soft as it began. – / I loved my friend.«), je bil očitno eden izmed njih.
Zgoraj navedeno pesem sem našla v knjigi, katere naslov sem pozabila, spominjam pa se fotografij newyorškega fotografa Roberta Mapplethorpeja. V tistem času sem se ravno prijavljala umetniško rezidenco v New Yorku, zato je knjiga ležala na naslonjaču zofe; s kazalom zataknjenim za tisto drobno pesem. Prijateljica, ki je nekega večera pazila moji deklici, je knjigo odprla na napačni strani. Podobe golih, temnopoltih gejevskih moških so jo, to sem videla po njenem pogledu, ko sem se vrnila domov, presenetile, celo šokirale. Predstavljam si jo, kako je kasneje svojemu partnerju razlagala o mojih perverznih zanimanjih. Morda si je nenadejano odkritje razložila s tem, da v tolikšni meri pogrešam svojega večkrat odsotnega moža, da si v temnomodrih nočeh slinim prst in opazujem vulgarne fotografije (obsodba, ki je, mimogrede, mnogokrat doletela Mapplethorpeja).
Toda čeprav bi v njeni zgroženosti utegnilo biti tudi nekaj resnice, me niso toliko presunili otožno bingljajoči penisi moških, ki so se nastavljali fotografskemu očesu, kot njihovi melanholični pogledi. Umaknjeni na rob slike so sporočali, da so tudi oni del tega sveta. Kot v Hughesovi pesmi privlači tisto, kar je neizgovorjeno in kar je še desetletja po njegovi smrti zbujalo zgražanja, tudi njihova telesa, poleg estetske vrednosti, nagovarjajo tudi s svojim dokumentarizmom. Ko je Isaac Julien v filmu Looking for Langston drzno zapolnil dvoumni prostor, kar se tiče gejevske identitete Langstona Hughesa, so se Združene države odzvale precej burno; film je moral biti cenzuriran, glas, ki bere Hughesovo poezijo, je moral biti utišan. Toda dejstvo, da je ta glas nenadoma spregovoril, še ne pomeni prisotnosti samoumevne resničnosti. Resničnosti, ki morda nikoli ne bo mogla biti do konca zaobjeta. Gre le za reprodukcijo tistega, kar smo v hipu zagledali na listu papirja, ki ga je porisala otroška roka.
