Novinar osrednjega slovenskega časnika Peter Rak je na ptujskem festivalu Dnevi poezije in vina dolge ure v zasedi prežal na švedsko pesnico Atheno Farrokhzad, da bi lahko iz temačne stranske ulice skočil pred njo in jo prosil, naj njemu in slovenski javnosti pojasni, kaj je hotela povedati v svojem Odprtem pismu Evropi, ki ga je pesnica napisala kot častna gostja festivala in je bilo zato objavljeno v več slovenskih časopisih. Pismo je pesnica napisala v verzih in z dobršno mero pesniške ironije, kar je očitno zmedlo novinarja Petra, ki nikakor ni mogel razumeti, zakaj je v pismu čutiti osebno prizadetost, jezo in grenkobo, celo sovraštvo, zakaj so včasih njene besede, kot zapiše pesnica v svoji pesnitvi, drobni odmerki arzena. In ker novinar vsega tega nikakor ni mogel razumeti, je, kot sam pravi, utemeljeno pričakoval, da mu bo Athena Farrokhzad vse skupaj pojasnila.
Ko sem prebral, da so pesniki bralcem in javnosti dolžni pojasnjevati svoje pesmi – in v nejeveri sem to prebral nekajkrat, preden sem zares verjel, da je to Peter Rak zares napisal – sem pomislil, kako zelo lažje bi bilo moje življenje, če bi to vedel že kot srednješolec in bi lahko nekje v zasedi pričakal Daneta Zajca in od njega zahteval, da mi pojasni, kdo ali kaj je veliki črni bik, ki rjove v noč.
»Sprašujem za svojo učiteljico slovenščine, gospod Zajc,« bi mu najbrž dejal prefrigani mlajši jaz, medtem ko bi iz žepa vlekel beležko in svinčnik in kot kakšen policijski inšpektor potrpežljivo čakal, da se zlomi in prizna, da velikega črnega bika sploh nikoli ni bilo in da je njemu samo neke noči rjovelo po glavi, ker je večer prej preveč spil.
Z veliko verjetnostjo lahko domnevam, da bi mi naš veliki pesnik odgovarjal podobno, kot je na Ptuju švedska pesnica Athena Farrokhzadi odgovarjala novinarju Petru Raku – kratko in brez vsebine. Pesem Veliki črni bik Daneta Zajca bi torej ostala brez pojasnila, tako kot je brez pojasnila ostalo Pismo Evropi Athene Farrokhzadi, ki je zato, tako vsaj trdi Peter Rak, ostalo na ravni lahkotnega, neobveznega čtiva.
Ker poezija, če prav razumem, ostaja na ravni lahkotnega, neobveznega čtiva vselej takrat, kadar jo pesnica ali pesnik ne pojasni Petru Raku.
Tisti srednješolec v meni, ki nikakor ni mogel razumeti, kaj za vraga rjove v noč v sodobni slovenski liriki in ki je zavoljo tega nerazumevanja hitel pesnike označevati za blodneže, seveda zlahka razume težave, ki jih ima Peter Rak s poezijo, še lažje je v današnjih časih razumeti težave ljudi z ironijo, me pa iskreno bega, zakaj je neko »lahkotno, neobvezno čtivo« novinarja Petra Raka tako zelo pretreslo, da je v njegovem odzivu nanj čutiti jezo in grenkobo, predvsem pa globoko užaljenost, ki gre celo tako daleč, da švedski pesnici diagnosticira globoko travmo, ki se manifestira v njenem obračunu z Evropo.
Je Petra Raka morda užalilo, se sprašujem, da je švedska pesnica v svojem liričnem pismu Evropi tako odkrito in brez vsakršnih vljudnostnih zadržkov napadla njegovo lepo, dobro, strpno in pravično Evropo? Ga je užalilo, da je pesnica do njegove Evrope neusmiljena, prestroga in predvsem neobjektivna, da ob getoizaciji migrantov, sram jo bodi, ni omenila še tendence teh istih migrantov, da se getoizirajo?
Malce nenavadno se mi namreč zdi, da je Petra Raka osebno prizadelo prav Pismo Evropi Athene Farrokhzad in se mu je zdelo nujno Evropo zagovarjati prav pred njenimi napadi, četudi v naših medijih, tudi v našem osrednjem časopisu, mrgoli do Evrope podobno kritičnih besedil, v katerih je enako kot pri švedski pesnici čutiti jezo in grenkobo ter so besede drobni odmerki arzena.
Pravzaprav se sprašujem, zakaj dodatnih pojasnil Peter Rak ni zahteval tudi od vseh drugih, ki so o Evropi pisali s podobno prizadetostjo, zakaj ni globoke travme diagnosticiral vsem nam, ki svojo ljubljeno Evropo zaradi njenih orbanov, salvinijev in faregeov, zaradi njenih esdeesov, pegid in nacionalnih front, zaradi njenih brusljev in strasbourgov, vsaj od časa do časa iskreno sovražimo.
Ali morda zato, se sprašujem, ker je Peter Rak lirični napad Athene Farrokhzad na Evropo dojel kot napad, ki za razliko od vseh naših napadov prihaja od zunaj? Ali morda zato, ker je, čeprav napisano v švedščini, Pismo Evropi napisala pesnica, rojena v Teheranu? Ali morda zato, ker po mnenju Petra Raka nekdo, ki je rojen v Teheranu in se je zatekel v Evropo po boljše življenje, nima pravice biti do te Evrope kritičen na enak način kot mi, ki smo se v Evropi rodili? Ali morda zato, ker Peter Rak verjame, da je pesnica iranskega rodu dolžna svojo kritičnost do Evrope pojasniti, jo upravičiti?
Peter Rak je ob koncu svojega pisanja sicer tudi sam ugotovil, da ni nič bolj evropskega od pravice umetnice, da je neobjektivno kritična, bi pa k temu sam dodal še to, da je utemeljeno pričakovanje, da bodo umetniki svojo »neobjektivno« kritiko na dolgo in široko pojasnjevali zainteresirani javnosti, povsem skladno z duhom sodobne iranske politike.
