Dom(ovina), kot temeljna integrativna enota tako osnovne družbene celice, družine, kot širše družbe, v domačijskem občestvu združuje na videz nezdružljivo. Ti ljudje, ki jih vidiš hoditi po ulici, ki z njimi čakaš na blagajni in se z njimi drenjaš na avtobusu, so vsi tujke in tujci. A vseeno manj tuji od resničnih tujcev, domačini tako kot ti, prebivalci domovine. In ja, ljubo doma, kdor ga ima. Prav vprašanje, kdo ima dom, kdo si ga v resnici sploh zasluži, koga bomo torej vanj sprejeli, je danes eno najbolj perečih in aktualnih vprašanj na dnevnem redu zgodovine. Evropejci beguncem, ki so izgubili domovino in bili iz nje prisilno izgnani, odrekamo domovinsko pravico. Namesto odprtih vrat je schengenski mejni režim še tesneje zapahnil svoje duri.
Domovina ni samo izmišljena skupnost, ampak skupnost, ki si jo je treba nenehno in vsakič znova izmišljevati. Žanrsko gledano je to izmišljevanje primerljivo s šundom, je rumeno kvazizgodovinopisje. Nekakšen hladni bife, iz katerega dežurni domoljubi zajemajo s polno žlico, četudi se ob pogledu na te jedi človeku hitro vzdigne želodec. In podobno kot kapital delavca/ko ločuje od njegovih/njenih sredstev preživljanja, domoljub tujcu preprečuje, da bi se usedel k domačemu ognjišču. Kot nekje zapiše Hegel, celota se gradi na meji, univerzalnost na izključevanju, domačin se definira preko tujca, domovina skozi tujino. Svet je nikogaršnja domovina, a natanko zato se na njem drenja in bori za prevlado nešteto domovin.
Na domovini in domoljubju je tudi nekaj naravnost incestuoznega, je nezmožnost odraslega človeka, da bi se odcepil od domačega ognjišča. Vztrajanje na infantilnem užitku prisesanosti na materine prsi in strahu ter sovraštvu do vsega tujerodnega, ki bi mu lahko ta užitek vzelo. Domoljub hoče spati z materjo domovino in ugonobiti očeta-tujca, ki mu grozi, da bo užitek sankcioniral in mu ga odvzel. Domoljubje je nadaljevanje ojdipovega kompleksa z drugimi sredstvi.
Vsekakor v slovenski književni (in tudi siceršnji) zgodovini sklicevanj na domovino, dom, domotožje (v zadnjem času pa tudi domobranstvo) ne manjka. Veliko težje pa si je priklicati v spomin mesta, kjer se pojavi omemba očetnjave. Nasploh očetnjava v slovenščini zveni nekoliko neobičajno. V nasprotju s tem angleščina, ta pragmatičen jezik, glede dvospolnosti domovine ne pušča dvomov, ta je enakovredno in po potrebi motherland ali fatherland, vseeno pa pogosteje homeland. V nemščini sta ustreznici das Mutterland in das Vaterland, vendar je tudi tu zares v obtoku predvsem domovina, die Heimat. V nasprotju s tem je odločitev Nine Bunjevac, da strip o svojem očetu naslovi Očetnjava, povsem na mestu. V njem se prepletata konkretni oče in abstraktna očetnjava, prvi hlepi po drugi, druga pa se mu odreka. Celoten strip se v resnici dogaja v nekakšnem veččasovnem medprostoru, ki se razteza med Severno Ameriko in Evropo. Natančneje med ZDA, Kanado in pa različnimi državnimi formami, ki jih je skozi čas privzemal zahodni Balkan. Da bi sploh zgrabila in osmislila vedno že izgubljeno očetovo očetnjavo, mora Nina Bunjevac poseči po zgodovini balkanskega polotoka. Ozemlja, s katerega vsi bežijo, četudi se ne premaknejo nikamor. Kaj drugega je namreč bilo slovensko približevanje Evropski uniji kot pa oddaljevanje od Balkana in pretrganje vseh povezav z njim? Seveda se država vmes ni premaknila niti za ped, zaradi česar je jasno, da gre pri tem gibanju stanja na mestu za neke drugačne, metafizične in spekulativne politične muhe. Tako značilne za celoten Balkan.
Nini Bunjevac uspe pokazati, da so bila vzhodna slovanska plemena, ki so pred stoletji naselila Balkan, na začetku precej homogena (v kulturi, jeziku in poganski veri). Resničen, recimo mu balkanski epistemološki rez se zgodi z razpadom rimskega cesarstva na vzhodni in zahodni del. Slednjega zaznamujejo rimokatoliška cerkev, Sveto rimsko-nemško cesarstvo, Beneška republika, Habsburžani in na koncu Avstro-Ogrska. Medtem ko je vzhodni del versko gledano del ortodoksnega krščanstva s sedežem v Konstantinoplu oziroma Carigradu, kasneje pa ga zaznamuje tudi turška oziroma otomanska nadvlada, s čimer se katolikom in ortodoksnim kristjanom na Balkanu pridružijo še muslimani. Ob sesedanju Otomanskega imperija (smrtni udarec mu zada prva svetovna vojna) se osamosvoji več držav (Srbija, Albanija, Bolgarija, Grčija), spet druge zasede Avstro-Ogrska (Bosna in Hercegovina). Ko med obiskom Sarajeva pod streli Gavrila Principa pade avstrijski prestolonaslednik, kar Evropo in svet povede v prvo svetovno vojno, je zloglasnost Balkana samo še utrjena oziroma potrjena. Kljub tej izraziti razklanosti na več ravneh je med prebivalci vedno prisoten nek panslovanski oziroma jugoslovanski duh. In po koncu vojne se novonastale države združijo najprej v Državo SHS, nato pa Kraljevino Jugoslavijo. Ta obstaja do trenutka, ko nacistična Nemčija napade Jugoslavijo.
Kakorkoli že, na tem mestu se začne v zgodbo vpletati tudi konkretna družinska zgodba, zgodba Nininega očeta, Petra Bunjevca, ki ga v resnici ni nikoli zares (s)poznala, saj so pri njenih treh letih z mamo in mlajšo sestro že pobegnili v Jugoslavijo in tam ostali skoraj do njenega razpada. Zakaj so zbežali?
Zato ker je oče postal član teroristične organizacije, srbskega osvobodilnega gibanja Očetnjava. Ta je pripravljala bombne napade na jugoslovanska veleposlaništva in Jugoslaviji naklonjena kulturna društva ter druge podobne cilje. Ninina mama se zaveda, da morajo pred očetom zbežati in odhod v Jugoslavijo, k staršem v Zemun, skrbno pripravi. Vseeno pa ji moža uspe prepričati le v to, da ji dovoli odhod nje in hčera, sina pa ji ne pusti odpeljati. V težki življenjski odločitvi se mati vseeno odloči, da je to največ, kar ji bo uspelo izpogajati, in Nina se skupaj z mamo in sestro odpravi v Zemun, k dedku in babici. Ko oče spozna, da se družina ne bo več vrnila, sledi serija pisem, od besnenja do rotenja, na koncu pa bridkega spoznanja, da je »pregloboko v tem dreku«. Dve leti kasneje družino doseže vest o tem, da je oče skupaj z dvema tovarišema umrl v eksploziji doma izdelane bombe, s katero so načrtovali napade na jugoslovanske cilje.
Temu sledi težko obdobje, »krompirjeva leta«, ko med težkim in neuspešnim iskanjem službe jedo krompir za zajtrk, kosilo in večerjo. Ninina mama, ki na začetku zgodbe izpade kot dušeč in k obsesivni kompulziji nagnjen človek, se tu izkaže kot borka, ki ji je uspelo preživeti in zagotoviti preživetje svojih hčera, a je za to plačala visoko ceno. Nasploh je tovrstno senčenje, ko se skozi pripoved odkriva večplastnost posamičnih oseb, hkrati pa dolga družbeno-družinska zgodovina, ki jih naddoloča, ena največjih odlik Očetnjave. Nini Bunjevac uspe upodobiti in ubesediti Marksov uvid iz 18. brumaira Ludvika Bonaparta; da ljudje delamo lastno zgodovino, vendar ne v okoliščinah, ki smo si jih sami izbrali, predvsem pa drugi del, da zgodovina vseh preteklih generacij leži kot nočna mora na možganih živih ljudi. Striparka, ki očeta nikoli ni zares poznala, z Očetnjavo poskrbi, da ga lahko spoznamo vsi. V ta namen nas mora popeljati skozi labirint zapletenih družinsko-zgodovinskih vijug, ki so ga oblikovale. S tem očeta ne odvezuje odgovornosti za njegova dejanja niti jih zanje ne obsoja. Nam pa ponudi izreden uvid v njegovo zgodbo in v čas, ki jo je oblikoval.
Očetnjava je hkrati tudi še kako aktualno politično čtivo. Antagonizmov, o katerih piše Nina Bunjevac, v resnici ni zares prekril prah zgodovine, prav nasprotno, danes so še bolj pereči kot kdaj koli prej. Zgodovinski revizionizem in rehabilitacija domobranstva v Sloveniji, ustaštva na Hrvaškem in četništva v Srbiji se dogajajo tukaj in zdaj. Kljub temu da so, zgodovinsko gledano, delitve na Balkan prihajale predvsem od zunaj in da je bila regija najbolj perspektivna, ko je živela v miru in sožitju, so te delitve zdaj že zelo dolgo stvar ljudskega predsodka. Zanj pa vemo, da ga je, kot pravi Einstein, težje razcepiti kot atom. Gledano nekoliko širše ima Očetnjava veliko vrednost tudi pri premišljevanju situacije na Bližnjem vzhodu. Skupaj z načrtno »balkanizacijo« te regije se dogaja uničevanje očetnjav, s tem pa ustvarja njihove nove iskalce, podobne Petru Bunjevcu. Tudi in predvsem v tem pogledu je edini način, da samo idejo očetnjave (z malo ali veliko začetnico) odpravimo, to, da jo odpremo in omogočimo vsem, da je naredimo inkluzivno, ne pa ekskluzivno. Prav nasprotno od tega, kar danes v odnosu do Bližnjega vzhoda počne Evropa. In prav zaradi takega ravnanja iskalcev izgubljene očetnjave tudi v prihodnje ne bo zmanjkalo.
Nina Bunjevac: Očetnjava. Ljubljana: Modrijan, 2015. 23,50 €, 160 strani.