Leta 1917 je Ivan Cankar v povestici Peter Klepec opozoril na nenavadno lastnost Petra Klepca, slovenskega ljudskega junaka, ki ga vsi poznamo predvsem po »čeznaturni moči«, s katero je lahko »izruval tepko s koreninami, kakor da bi ne bila mogočna tepka, temveč bilka v travi«. Ali po tem, kako je obračunal s »tovariši pastirji«, ki so ga hoteli pretepsti, »ker je bil noč prespal na paši«. Klepec je »zgrabil enega z desnico, drugega z levico, vzdignil oba visoko, malo potresel ter ju varno posadil na tla«.
»In potem? Potem – nič! –« resignirano ugotavlja Cankar, »izgubi se v meglo brez sledu in glasu.« Ničesar ne vemo o tem, kaj je počel s to svojo silno močjo: »ali je strahoval in pestil svoje neusmiljene gospodarje, povračal jim, kakor so mu bili dajali; ali je morda zakraljeval deželam naokoli, vojskoval se in premagal ošabne sovražnike po vsem prostranem svetu, kakor sam kralj Matjaž. Prav nič takega ne vemo.« Vemo le, da je nato »živel nadalje miren, tih in vdan, kakor je bil pač vajen; zvesto je ubogal gospodarja in gonil njegovo govedo na pašo.«
Ali po tem, kako je obračunal s »tovariši pastirji«, ki so ga hoteli pretepsti, »ker je bil noč prespal na paši«. Klepec je »zgrabil enega z desnico, drugega z levico, vzdignil oba visoko, malo potresel ter ju varno posadil na tla«.
Cankarjeva inačica Petra Klepca opozarja na prikriti del, ki se – tak je namig – razodeva tudi v slovenskem narodnem značaju: tudi če bi Slovencu, ki ga simbolizira Klepec, »dobrotljivi Bog« dodelil »kar svojo neskončno oblast, bi /…/ ne vedel, kaj bi z njo počel; še v napoto bi mu morda bila.« Raje bi še naprej »po strmem ilovnatem klancu vlekel silno butaro drv za svojega gospodarja.« Naša hlapčevska miselnost nam preprečuje, tako Cankar, da bi lahko zaživeli pokončno, tudi če bi bili izpolnjeni vsi pogoji za to, ne samo nujni. Idejo je sicer izpilil že v drami Hlapci, kjer jo je ubesedil v verjetno najbolj znanem citatu slovenske književnosti: »Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!«
Ali Cankarjeva ostra teza (Slovenci imamo hlapčevski značaj in taki bomo ostali, tudi če pridobimo moč!) drži? Če vprašamo slovensko književnost, nas ta opozori, da ne gre samo za Petra Klepca, temveč za prepoznaven vzorec: čeprav premorejo silno moč, z njo ne znajo dobro rokovati niti drugi znameniti slovenski literarni junaki, med drugim kralj Matjaž, Martin Krpan, Črtomir, učitelj Jerman … Da o Dogodku v mestu Gogi raje ne govorimo. Ideji pritrjuje tudi slovenska zgodovina, v kateri le nekajkrat resno pokažemo mišice: kmečki upori, reformacija, Maister, TIGR, NOB, osamosvojitev. In nenazadnje: na to razsežnost slovenskega narodnega značaja opozarja tudi psihologija. Psiholog Janek Musek v študiji Psihološke prvine narodne identitete in analiza slovenske samopodobe (1997) opozarja, kako se občutki majhnosti in ogroženosti pri Slovencih pogosto povezujejo z neprevzemanjem moralne odgovornosti za lastno presojo in dejavno ravnanje.
Ali Cankarjeva ostra teza (Slovenci imamo hlapčevski značaj in taki bomo ostali, tudi če pridobimo moč!) drži? Če vprašamo slovensko književnost, nas ta opozori, da ne gre samo za Petra Klepca, temveč za prepoznaven vzorec.
Drži, da nikoli ne bomo toliko močni, da bi se tudi počutili močne? Bojim se, da ima taka razlaga slepo pego. Kadar namreč govorimo o nemoči, govorimo o dveh različnih vrstah nemoči: o naučeni nemoči in (za)igrani nemoči. Pojem naučene nemoči (learned helplessness), ki sta ga v šestdesetih letih 20. stoletja razvila ameriška psihologa Martin Seligman in Steven F. Maier (študija Failure to escape traumatic shock, 1967), označuje duševno stanje, v katerem posameznik zaradi ponavljajočih se negativnih izkušenj postopoma ne verjame več, da lahko s svojim ravnanjem še kaj spremeni. Zaradi travmatičnih izkušenj otrpne oziroma se pasivizira, prepričan, da je vsak trud zaman. Hana iz Dogodka v mestu Gogi, ki je bila v otroštvu spolno zlorabljena, zdaj pa se ne more več ubraniti pred zlorabiteljem, je žal nazoren primer take nemoči. A ta del, kot smo lahko videli, opazimo. Tudi kot del svojega narodnega značaja.
Problem je, da jo vidimo tudi tam, kjer je ni – kjer ne gre za naučeno, ampak za zaigrano nemoč; kadar bi v dogajanje lahko dejavno posegli, a se (zavestno) odločimo, da bomo obstali ob strani, in to manipulativno predstavili kot nemoč, češ: »moje roke so zvezane«, »to ni v moji pristojnosti«, »ni v moji moči«, »nimam izbire«, »takšni so postopki« ipd. V tem primeru ne gre za nemoč v pravem pomenu besede, temveč za obliko pasivne agresije: popolna neodzivnost je v takem primeru zelo aktivna oblika delovanja. A tega kot da ne razločimo najbolje; ne opazimo, da v primerih, ko nekdo razpolaga z veliko močjo, a je ne uporabi (ne pomaga npr. bližnjemu v stiski), težko govorimo vedno in samo o nemoči. Da je v takih primerih nemoč (zavestna) odločitev oziroma drža.
Kako ločiti med naučeno in zaigrano nemočjo? Kako vedeti, kdaj se umakne nekdo, ki je močan, a resnično ne verjame, da lahko kaj (dobrega) stori, in kdaj nekdo, ki ima moč, a mu preprosto ni mar oziroma ima drugačne (slabe) namene?
Ne opazimo, da v primerih, ko nekdo razpolaga z veliko močjo, a je ne uporabi (ne pomaga npr. bližnjemu v stiski), težko govorimo vedno in samo o nemoči. Da je v takih primerih nemoč (zavestna) odločitev oziroma drža.
Vzemimo za zgled Slovenko, ki je danes prav gotovo med tistimi, ki razpolagajo z največ moči: Melania Trump, žena predsednika ZDA. Drži: položaj predsednikove soproge nima izvršne moči, a hkrati zaradi simbolne teže omogoča vpliv, kakršnega doslej še ni imel slovenske gore list. Bi ga lahko uporabila za spodbujanje razmisleka, ki bi vodil v boljši svet? Podporo gibanjem, organizacijam, posameznikom, ki se borijo za skupno dobro in boljši jutri? Konec koncev – kaj storila za večjo prepoznavnost Slovenije? Vsekakor. Mnogo Slovenk in Slovencev je to že storilo in so bili v precej šibkejšem položaju. Spomnimo se le Louisa Adamiča, ki ponovno postaja aktualen: čeprav ni imel niti najmanjše politične funkcije, se je s svojo besedo, ugledom in osebnimi stiki trudil – kot je poudaril raziskovalec njegovih del dr. John Enyeart ob lanski izdaji integralne izdaje njegove knjige »Orel in korenine« –, »da svet opozori na svojo naklonjenost protifašistični revoluciji, osredotočeni na odpravo rasizma, etnocentrizma in kolonializma.« S svojo zavzetostjo je med drugim izjemno pomagal tako Slovencem kot drugim jugoslovanskim narodom.
Drži: položaj predsednikove soproge nima izvršne moči, a hkrati zaradi simbolne teže omogoča vpliv, kakršnega doslej še ni imel slovenske gore list. Bi ga lahko uporabila za spodbujanje razmisleka, ki bi vodil v boljši svet?
Melania Trump je prej Klepec kot Adamič. Njena javna prisotnost je večinoma omejena na simbolne geste in protokolarne nastope. Če sploh. Ko je 28. februarja letos ameriška raketa zadela osnovno šolo v iranskem Minabu in je v njej umrlo več kot 165 otrok, se ni oglasila niti z eno samo besedo. Ob tragediji takšnih razsežnosti javnost od osebnosti na takšnih visokih položajih upravičeno pričakuje vsaj simboličen izraz sočutja. A Melania Trump se je zavila v molk. Nobene simbolične geste, nobenega protokolarnega stavka. Da ne gre za naučeno nemoč, opozarjata dva dogodka, ki sta se zgodila le nekaj dni pozneje. Kot predstavnica ZDA je Melania Trump spregovorila nekaj dni pozneje v Varnostnem svetu OZN, in sicer o svoji neizmerni skrbi za otroke in njihovo prihodnost: »The United States stands with all of the children throughout the world. I hope soon peace will be yours.« (prev. Združene države stojijo ob strani vsem otrokom na svetu. Upam, da bo mir kmalu vaš.) Nesrečne šolarke v Minabu niso bile omenjene. Še nekaj dni pozneje je stopila še na oder izobraževalne konference ter zagovarjala digitalne pripomočke kot ključ do učnih uspehov prihodnjih rodov, pa čeprav raziskave zadnjega desetletja vse bolj soglasno potrjujejo, da (pretiran) stik z zaslonsko tehnologijo slabša učne dosežke. Uporaba zaslonske tehnologije na primer krepko slabša bralno razumevanje in pismenost. Obsežna analiza iz leta 2024, ki je zajela devetinštirideset raziskav, je jasno pokazala tako imenovani »učinek slabše učinkovitosti zaslona«: učenec, ki bere na papirju, si snov zapomni bolje, bolj dolgoročno in natančneje. Takšne konference – dvomim, da Melania Trump tega ne ve – niso namenjene skrbi za otroke, temveč promociji e-izdelkov in poskusom, da trg vdre v javno šolo. Moč torej uporablja, a izrazito selektivno: tam, kjer presodi, da (ji) prinaša simbolni, politični ali poslovni dobiček. Še jasneje se ta vzorec pokaže ob aferi Jeffreyja Epsteina: čeprav ji prav njen položaj omogoča, da bi javno, moralno in simbolno podprla žrtve ter, tudi z lastnimi informacijami iz prve roke, pripomogla k razčiščevanju afere, ostaja tiho, oglasi pa se le, kadar je omadeževana njena podoba. Kjerkoli bi lahko moč uporabila za dosego etičnih ciljev, se skrije. Še bolj kot Peter Klepec.
Moč torej uporablja, a izrazito selektivno: tam, kjer presodi, da (ji) prinaša simbolni, politični ali poslovni dobiček.
Ponovimo: kadar kdo razpolaga z veliko močjo in ne priskoči na pomoč, pa čeprav bi lahko, težko govorimo samo o naučeni nemoči. V takih primerih je nemoč praviloma odločitev. Drža. In to je »nemoč«, o kateri govorimo. Na Slovenskem imamo zanjo posebno slepo pego. Hrbet je vajen biča in menja gospodarja – ne zgolj zato, ker bi bil nemočen, temveč tudi zato, ker je to učinkovita strategija za doseganje partikularnih interesov.
Če hočemo kot skupnost dozoreti, se moramo naučiti ločevati med obema vrstama nemoči: med tisto, ki je resnična in kliče po sočutju, ter tisto, ki služi manipulativnim strategijam. To slepo pego bomo odpravili šele tedaj, ko bomo zmogli prepoznati, da je pasivna drža lahko tudi zelo aktivna. Da to zmoremo, se bo najbolj jasno pokazalo, ko bomo zmogli reči kritično besedo, tudi kadar svojo moč v nemoči (neodzivnosti) skrivajo »naši« – naj bodo še tako pomembni. Zlasti kadar je to očiten beg pred (etično) odgovornostjo. Živ in aktualen primer je tu; če ne zmoremo kritične besede o Melanii Trump in njeni zelo selektivni »zaščiti« otrok – ščiti jih le, kadar niso pobiti ali zlorabljeni – potem kot narod ostajamo dediči Petra Klepca v njegovi najslabši, cankarjanski različici. Ali pa smo vsi še vedno Hane. Ne prvo ne drugo ni dobro.