Z nogometom skratka ne umiramo več, ampak spet smo. Marjan Rožanc: Maša dvajsetega stoletja (Študentska založba, 2009)
Navijanje je jebena zona. Človek živiš svoje privat življenje sam s sabo, nekam v nedogled raztegnjeno, pa zagotovo vsakodnevnjenje k smrti, ko te meni nič tebi nič nenapovedljivo in naenkrat ubije, kar tako, brezveze. Vrh takega živetja so tiste zgolj tebi in morda komu najbližjemu, ki je kot tvoj drugi tako ali tako bolj ti kakor ti sam, poznane neizmerljive sreče, odrešenja, ljubezni ter z njimi neločljivo zavezana najtrpkejša gorja, ločitve, travme, bolenja, ki te neštetih pesti brez milosti butajo kot boksarsko vrečo oziroma nasprotno poljubljajo kakor pomladanski vetrc rožnate krošnje češenj, da se v teh opiatskih delirijih vedno znova vživiš kot še nikoli, in to je v utečenosti iz dneva v dan res toliko kakor vstati od mrtvih. Kar so v bistvu zasebnomušicasti prelomi, z zadahom sodnega dne formatirajoči in že na novo inštalirajoči persono, kot kačino levljenje, v tvojem privatnem sektorju, vsa ta komaj verljiva občutja povsod po najzakotnejši zaprašenosti bitja – podobno ali kar istovetno počutje te lahko do obisti preprede tudi v javnem, in to najmanj dvakrat močneje, kolikor identično preplavlja neko občestvo in diametralno nasprotno drugo, če si le drzneš v kri pripustit navijaškega duha. In če zaradi grozot, krvoločnosti ter dobrega okusa za hip zanemarimo vojno, pravkar izpisane nastrojenske fenomene najbolj vzbuja šport, in še posebej kralj športa, fuzbal.
Nogomet je med vsemi sebi sorodnimi ali odtujenimi športnimi igrami najbližje popolnosti, njegovo vršenje je v uro in pol odmerjen kos večnosti, neustavljiv roltiš ali do pekla ali do raja, igranje, kjer poduhovljena fizika seže onkraj svojih zmožnosti, nenazadnje prostor, v vesolju katerega se je zgodilo največ z najbanalnejšo statistiko preverljivih čudežev. Njegov razpon je neizmerljiv, od dolgočasnega pingponga na začetku prvega polčasa izločilnih bojev, prek virtuozno baletnega posilstva Reala nad Bayernom v polfinalu letošnje Lige prvakov, vse do od britve ostrejše groteske kafkovskih razsežnosti v polfinalu med Barco in Chelseajem lani … Atletika, najfundamentalnejši pa obenem najdolgočasnejši šport, kot je v znanosti matematika, jasno omejena, kolikor človeško telo in njegovi ekstremi nudijo precej manj možnosti od algebrske neskončnosti, ne seže onstran merjenj osnovnega, primitivnega premikanja, skakanja, metanja etc., zato se mora nujno sublimirati v igro z zakoni, šele znotraj katerih vsak gib ni več sam sebi namen, temveč prenesen v višji smisel, zares osvobojen lastnega hendikepa, omejenosti. In med temi športi, košarkami, tenisi, odbojkami itn., nogomet preprosto nima para, ne po načinu, ne pravilih, ne privlačnosti, ne estetiki in predvsem ne po emocionalnih kataklizmah, ki jih znova in znova vzbuja. In nikoli tako kakor vsake štiri leta.
Vsako svetovno prvenstvo v nogometu je samozadosten, neponovljiv, karnevalsko gladiatorski spektakel, petičnejši od modne piste, patetičnejši od festivalov kulture, večji od olimpijskih iger. V svojem enomesečnem univerzumu je popoln, nezmotljiv, z vsemi sodniškimi kiksi, božjimi rokami, solzami poražencev, sfaljenimi penali, glumaškimi vložki, brutalnimi fauli vred. In predvsem v nasprotju s klubsko konstantnostjo iz tedna v teden povsem nepredvidljivim razpletom igre, z osnovnimi ustavnimi zapovedmi diktirana popolna razpustitev v neustavljivem odštevanju dvakrat petinštirideset minut, z namenom spravit žogo v gol, ta neprimerljiv športni prizor, fuzbalerska krona, ni nikoli bolj odprta, je zmožna prav vsega, vsakič na novo. Tudi tokrat, zdaj. To prvenstvo je čisto tako neponovljivo, nepredvidljivo, perfektno kot vsa do zdaj. Nam pa pač žal manjka tista za nas najbistvenejša stvar za popolno fuzbalersko izkustvo. Kajpak, manjka nam Slovenija.
Slovenija je na zadnjem svetovnem prvenstvu v nogometu vzbudila več slovenskih emocij kot opus Ivana Cankarja, strah in up ob fuzbalerskih predstavah sta bila tako razburljiva in pristna, da ju nikoli več ne bomo nehali hotet nazaj, čustva so se raztegovala in krčila kot epileptičen napad. Bil si kaplja v morju slovenstva, neločljiv od gmote, toliko sam, kot si del nje. Telepatija te je združevala s sebienakimi navijaškimi členi ne manj ljubeče in intenzivno kot ob vseslovenskih ljudskih vstajah, Birsina bomba in gol po njej je sprožil skupinski orgazem, množična psihologija se ni še nikoli tako poistovetila v enem samem brezmejnem dobrem, od zaslepljujoče sreče ter vročine in hladnega pira si se ujel sanjat in ščipat se je bilo treba, ko so kasneje dali gol Amerikanci … In čez par dni, vzhičenje na višku, že dotaknjena osmina finala, kot božji privid, ter izid v zadnji minuti hkratne tekme, ki je odločal, v enem samem hipu odločil in smehljanje radosti sprevrgel v premagančevo pobitost, duševno smrt. Ves smisel in vsaka misel na lepo, morje, ljubezen, žur … so se razgubili v ogluševen odmev, razočaranje je razobesilo svoj brezčutni, brezbrežno brezbrižni prapor, nemočna togota zabetonirala grlo, žalost in tuga sta zamigali svoj mrtvaški ples … Konec, ostane le polomljen brezdušen duh.
So ljudje, ki se zaradi nesrečne ljubezni, zaradi strahu pred dušnim opustošenjem, ne drznejo več zaljubljati ter tako dejansko namesto najbolj živih, tako krasnih kot katastrofalnih, momentov raje izberejo neživo mrtvilo. Tako ne more niti najporaznejši fuzbalerski rezultat naših reprezentantov uničiti konstantne želje po bitju, obstajanju, veljanju v nogometnem svetu, svetovnem nogometu, naj naslednji padec boli še bolj. Ko enkrat okusiš slast navijat za svojo državo, ti vsakič, ko je na mundialu ni, prav tam manjka srce, čeprav uživaš v igri, imaš favorita, se vživljaš … To je od fuzbala neločljiv navijaški del.
Vendar tudi tokrat, z nami ali brez, ostaja – igra. Slovesen štart pred prvim piskom, ko se začne. Tedaj se vse ustavi, jaz, svet, čas, v krasnem paradoksu z začetkom štopanja. In poldruga ura nogometne tekme je dejansko ono čez- ali medživetje, limbo med biti in ne biti, ko biti doseže skrajen rob, zaniha na vsako sekundo bolj strgani nitki ter z zadnjim piskom, kot poslednji človekov izdih izdihne smrt, zapopade svoj ne. Potlej nas res ni več. Do naslednje tekme.