AirBeletrina - V spomin: pisatelj Marko Sosič (1958–2021)
Panorama 6. 2. 2021

V spomin: pisatelj Marko Sosič (1958–2021)

Marko Sosič Fotografija: arhiv založbe Beletrina

Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, Marko.

Prezgodaj je za slovo, saj se je šele prva noč spustila nad zaliv, sirene v ladjedelnici še niso potihnile, odmevajo kot spomin, iz katerega prihajaš k meni, Balerina, balerina; a je že prepozno za vožnjo s tramvajem, za spust po tirih v mesto ob morju. Ne morem ti obljubiti, dragi Marko, kdaj bova sedla skupaj na tisti vlak v Opčinah in se skupaj odpeljala na pisateljski popoldan v tvoje obmorsko mesto. Vem, molčala bova, ko se bo pokrajina premaknila, nagnili se bodo bori in ciprese, kamenje, skale, ki padajo pod Devinom v modrino, ne v globino, v nebo, bo spregovorilo. Povedal mi boš o mrtvi Lepi Vidi, ki jo zdaj vidiš, kako prihaja v tvojo bližino. Tramvaj, ki ga zares nisva nikoli ujela, ker naju zadržuje pisanje, sva se tolažila, miruje, bežijo samo pokrajine in spomini.

Vidim te na meji, kjer si me vedno počakal. Avto si pustil na rampi in prisedel k meni, da si me varno vodil po cesti v zaliv, bil si pilot, ki kaže pot počasni čezoceanki v pristanišče. Noč bo dolga, pot vijugasta in neznana, ko bom odslej sam iskal cesto čez mejo, ki si jo ti prehitro prestopil.

Pozno je, že drugič je zašlo sonce v Trstu. V daljavi slišim temno morje, daleč pred zalivom stojijo tankerji, čakajo pilota, da jih povleče varno v zaliv. Na delovni mizi je obležal tvoj Kruh, prah. Soba z razgledom je prazna, morebiti si odšel na mejo, čakaš, ali pa si tista drobna lučka v kajuti, ki se počasi oddaljuje od obale, pluje proti velikim ladjam, ki se nimajo kam vrniti.

Tvojega avtomobila ni več na meji. Morje se je obrnilo v sebi in valovi so se prelili v šum na obvoznici okoli mesta. Slišim te, vem, da si nekje v koloni, a ne vidim tvojega avtomobila, ki vedno znova pelje mimo, ko odpiram Kruh, prah:

»Peljem naprej, mimo Ljubljane.

Ostanki rose se na asfaltu rahlo bleščijo v soncu, obrazi znancev in prijateljev iz Ljubljane se zarisujejo v mojih mislih in postopoma prekrijejo misel na žensko, ki je ostala za menoj. V sebi naštevam njihova imena, kakor da jih želim postrojiti v moštvo, ki me spremlja in čuva v čas.«

Zbogom in ciao, dragi Marko, ostani z mano, duša moja.

 

Dušan Šarotar, Ljubljana, 4. 2. 2021