Norost je beseda, s katero so včasih vsepovprek označevali obnašanje, ki ni bilo v skladu z normo, danes pa se morda vsaj malce bolj zavedamo, da so vzroki vse prej kot v anahronem »skisanju možganov« – če ne v družini, torej, pa vsaj v družbi. Kdo je potemtakem »nor«? In kaj posameznika pripelje do roba?
Pisateljica Rachel Trezise (1978) nam z naslovom romana Šestnajst odtenkov norosti sporoča, da je odgovorov več in da so vse prej kot enoznačni. Popelje nas v zakotno in težko izgovorljivo valižansko vas Aberalaw, kjer nekdanja rudarska preteklost skupaj s thatcherjanskim duhom še zmeraj lebdi nad mestom, katerega vrednote pa so že zdavnaj spremenile svojo smer. In vendar so posledice tistega časa ostale: mesto je skupaj s prebivalci popolnoma brez življenja, perspektive, konec koncev tudi brez upanja.
Šestnajst odtenkov norosti je četrta knjiga Rachel Tresize in njeno prvo leposlovno delo, ki smo ga v prevodu Suzane Tratnik dobili tudi v slovenščino. Prvenec Na prepihu (In and Out of the Goldfish Bowl) je izšel leta 2000, tik preden je diplomirala iz novinarstva, nato pa so sledili še romani Sveža jabolka (Fresh Apples, 2005), za kar je prejela nagrado Dylana Thomasa, Ohlapne povezave (Loose Connections, 2010), Šestnajst odtenkov norosti (Sixteen Shades of Crazy, 2010), Kozmični latte (Cosmic Latte, 2013) in Lahko meso (Easy Meat, 2021). Ob tem je napisala tudi več dramskih in eno nefikcijsko delo.
Wales je v očeh tujcev predstavljal »podobe gora, posutih z narcisami«, medtem ko se je njegova resničnost izražala skozi »socialna naselja ali vrste pred uradom za podporo brezposelnih«.
Že v prvencu se je ukvarjala s tematikami revščine, nasilja, zlorabe in alkoholizma, ki globoko zaznamujejo tudi njeno v slovenščino prevedeno delo. Tudi tukaj pokrajino opiše kot polno razočaranja in teme: Wales je v očeh tujcev predstavljal »podobe gora, posutih z narcisami«, medtem ko se je njegova resničnost izražala skozi »socialna naselja ali vrste pred uradom za podporo brezposelnih«.
Dogajanje bi zlahka vizualizirali s filmi Andree Arnolds ali pa Kena Loacha, like pa bi v takšni ali drugačni obliki lahko našli tudi v delih pisatelja Douglasa Stuarta. In vendar je, poleg dejstva, da se zgodba Rachel Trezise dogaja v Walesu, ena ključnih razlik v primerjavi z naštetimi ta, da je fokus tokrat na ženskah. Tukaj tako nimamo protagonista, v katerem bi se zgostila vsa nesreča delavskega razreda in njegovih trpečih posameznikov, temveč so v središče postavljene tri mlade ženske. V njihov pretežno rutinski in ustaljeni vsakdan kot silovit, uničujoč komet prileti moški.
Navidezno obrabljena (ali celo mizogina!) okvirna zgodba se kmalu izkaže za vse prej kot to, saj deluje dotični Casanova le kot povezovalec. S svojo prisotnostjo namreč razkriva življenja, delovanje ter izjemno kompleksno notranje dogajanje vsake izmed sicer še kako raznolikih posameznic. Siân kot »mati«, intelektualka Ellie ter neukrotljiva in vulgarna Rhiannon so predstavnice treh vrst žensk, ki jih v majhnem in dolgočasnem Aberalawu bolj kot skupni interesi združuje navada. K prijateljstvu veliko pripomore tudi dejstvo, da so njihovi partnerji člani istega lokalnega benda (The Boobs), ki vezi ne ohranjajo le na odrskih deskah, ampak jih tudi poglabljajo z zadrževanjem (beri: popivanjem) v vaškem baru.
Navidezni red in mir skali misteriozni prišlek, za katerega nihče zares ne ve, od kod je prišel in kaj tam počne. Je diler? Je koga ubil?
Potem pa nenadoma: Here’s Johnny! Navidezni red in mir skali misteriozni prišlek, za katerega nihče zares ne ve, od kod je prišel in kaj tam počne. Je diler? Je koga ubil? Njegova prezenca kmalu pridobi priokus zloveščosti, saj z zvitim in nespodobnim poseganjem v življenja treh žensk razkriva razpoke v njihovem prijateljstvu, pa tudi v trdnosti njihovega karakterja in odločitev. Med njimi se naenkrat vzpostavi iracionalna, vendar globoko zakoreninjena tekmovalnost, zaradi česar je postalo prvotno otopelo vzdušje družbe, zadete od mestnega smoga, »histerično, grozeče, ljubosumno in seksualno, kakor da bi vsaka [izmed njih] posamezno vsebovala blago iritantno sestavino, vse ženske skupaj pa so bile gorljive in vzkipljive; koktejl Molotov, ki ga je zaiskril Johnny«.
Zakaj ravno on? Verjetno bi se mnogi izmed znancev feministk_ov zgrozil_e nad takšno starokopitno tezo, vendar ne smemo prehitro sklepati in vleči zaključkov. Johnny, pa naj bo moški ali ženska, je imel na sebi, kot zapiše avtorica, »nekaj razorožujočega«. Na tem mestu se je smiselno vprašati, kaj bi to lahko bilo. Glede na njegovo popolno nasprotje lastnostim zrelega, pokončnega moškega bi težko zanikali sum na vir te moči v globoko zakoreninjenem patriarhatu. Slednje je iz Johnnyja namreč ustvarilo »alfa moškega«, četudi ni bil v resnici nič drugega kot navadni diler v preozkih kavbojkah.
Delo Rachel Trezise pa je kljub pogosto temačni vsebini polno bogatih prispodob in humorja, zaradi česar vsak izmed likov pred bralcem zaživi kot celostna in kompleksna osebnost.
Ob tem pride na misel preočitna podobnost z likom Dicka v knjigi I love Dick ameriške pisateljice Chris Kraus. V njej avtorico, že znano in cenjeno intelektualko, prav tako mentalno popolnoma okupira navidezno nepomemben moški, ki s svojo kavbojsko nonšalanco in jebivetrskim šarmom vkoraka v njen ustaljeni vsakdan.
Delo Rachel Trezise pa je kljub pogosto temačni vsebini polno bogatih prispodob in humorja, zaradi česar vsak izmed likov pred bralcem zaživi kot celostna in kompleksna osebnost. Tako lahko spremljamo Siân, ki ji dnevi polzijo »iz rok med vožnjami otrok v šolo in ribjimi palčkami«, Aberalaw pa začutimo kot »vas, od koder ni nikoli nihče odšel in kamor ni nikoli nihče prišel«, oziroma mesto, kjer so bili mladi »predisponirani za zaporniške celice«.
Tudi dogajanje avtorica naslika izjemno živo, saj ima bralec občutek resnične prisotnosti – prav zlahka bi bil v tistem trenutku v baru s starci, »nasajenimi na barske stole, katerih koža je divjina zabrisanih tatujev zmajev in drozgov, njihove delovne srajce so zavihane do komolcev, vsi pa so sodelovali v nekakšnem tekmovanju, kdo bo glasneje zavpil besedo pička«, k čemur cinično pripomni: »Kot da bi jih to delalo moške.«
Aberalaw, kot ga opiše Tresize, je gojišče seksizma. V mestu ni bilo prav nič nenavadno, če si na vrati bara videl napis: TAKRATKI ZASTONJ ZA ŽENSKE V KRILU. Prav tako so bile del vsakdana tudi opazke, da »gostilna ob petkih ni mesto za žensko«, kot je Ellie nekoč zabrusil Siânin partner Griff. Diskriminacija je prosevala skozi vse pore mesta in se zažrla tudi v njegove prebivalce. Manjkalo ni niti rasizma: Rhiannon so, četudi so bili njeni starši »karseda valižanski (poklicni kriminalci)«, kot z rahlim cinizmom opiše avtorica, še zmeraj obravnavali kot mešano raso, seveda posledično ne brez zlobnih opazk.
Vulgarnost pokrajine najbolje utelesi Rhiannon, ki »prijateljicam« na neprimernih mestih rada deli nasvete v zvezi z zmanjševanjem sramnih ustnic in laserskih operacij vagine.
»V teh krajih so ženske nosile hlače,« zapiše avtorica ironično. »Ne zato, ker bi bile Valižanke kakorkoli napredne v feminističnem razmišljanju, ampak zato, ker so bili Valižani tako brezbrižni, prepočasni za glasne družinske spore.«
Vulgarnost pokrajine najbolje utelesi Rhiannon, ki »prijateljicam« na neprimernih mestih rada deli nasvete v zvezi z zmanjševanjem sramnih ustnic in laserskih operacij vagine; ali pa njen stric Dai Davies, ki s svojega »od tobaka obarvanega prsta« na majavem barskem stolčku cuza »rumen smrkelj«.
Ellie je bila tista, ki si je izmed vseh želela najbolj pobegniti. Svoje novinarske ambicije je kljub večkrat potrjenemu talentu opustila za delo v tovarni keramike, kjer je sortirala šalčke in sanjala o New Yorku. »Smo točno pod letalsko linijo od Heathrowa do JFK-a. Veš, da bi ubijala za to, da bi bila na tem letalu,« je nekoč zaupala Johnnyju. Kot vsi drugi je tudi ona v primežu rutine popolnoma otopela. »Tako dolgo je že živela v dolini in delala v tovarni, da se je naučila prikrivati svoje aspiracije in se prilagajati butcem,« njeno življenje opiše avtorica. In vendar iskrica ambicioznosti v njej ne zamre popolnoma. A da pride do izraza, se ji mora življenje najprej porušiti.
»Takšno je življenje, ko se ti uresničijo vse želje, ne izgine pa nobena od tvojih mor.«
Podobno je z Rhiannon in Siân, na koncu pa tudi z Johnnyjem, ki mu za ovratnik diha še roka pravice. Življenja se zamajejo pod težo spletk in pričakovanj, ob tem pa like pretresejo ter preusmerijo na njim neznana, bralcu pa nepričakovana pota.
Knjiga slednjemu ne prizanese; tu ni srečnih koncev, t. i. happy endov, čeprav nekaterim uspe tudi, kar so si že od začetka želeli. Pa vendar za vsakim izmed njih ostaja razrita pokrajina, polna osamljenih ljudi, ki svojo bolečino in stisko polnijo z alkoholom in večno neiskrenimi odnosi. »Takšno je življenje, ko se ti uresničijo vse želje, ne izgine pa nobena od tvojih mor,« zapiše Tresize. In tako slednje ostajajo, njihove žrtve pa med njimi krmarijo vsaka svoji usodi naproti.
