Mentorica: Pripoveduj o kakšni temi iz svojega življenja, o kateri ti je mučno razmišljati. Pripoved naj bo kratka in zgoščena.
»Ko so me poklicali iz doma za starejše, sem ravno pila kavo. Zavedajoč se, da zavlačujem s svojim zadnjim obiskom pri materi, sem obsedela ob skodelici, dokler se ni kava ohladila in sem jo morala nazadnje zliti v lijak. Preoblekla sem se, poiskala jopico bolj umirjenih barv in se preoblekla še enkrat. Ko sem končno sedla na kolo in se odpeljala, je bila ura že skoraj 10. Vozila sem počasi in vso pot razmišljala, da grem zadnjič k mami na obisk. Cesta je bila prazna, večina ljudi se je že odpeljala v službo, tudi na pločniku ni bilo pešcev in semafor je z rdečim očesom opozorilno strmel vame. Prevozila sem ga. Obetal se je topel sončen dan. Na parkirišču pred domom je bilo parkiranih malo avtomobilov, za obiske je bilo še prezgodaj, tudi preddverje je bilo zapuščeno, prav tako dvigalo. Zajtrk in jutranji higienski obredi so bili opravljeni, strežnice so na terasi pile kavo in kadile.
Obstala sem na hodniku pred vrati mamine sobe.
Mati me zadnjih nekaj let ni več prepoznala. Kdo pa ste vi, bi me spraševala in se sunkovito odmaknila, ko bi segla po njeni roki. Da sem njena hči, ji ni nič pomenilo, saj je vedno enako obredno zanikala obstoj najinih sorodstvenih vezi. Počutila sem se nelagodno, ne toliko zaradi njenega zavračanja – to mi je celo ustrezalo, saj mi ni bilo treba zgubljati preveč časa v tistih zatohlih prostorih – bolj zaradi strahu, da sem morda podedovala nagnjenost k demenci. Ob mojih obiskih je zmeraj ležala v postelji, skoraj negibna, oči pa so ji nemirno begale po sobi, kot da opreza za nečim, česar nikoli ne najde. Kaj neki je videla? Je bilo vse, kar je zagledala, kot da bi bilo prvič? Je kaj želela, pa tega ni mogla ali znala izreči?
Dolgo sem oklevala pred vrati njene sobe, preden sem vstopila. Še ko sem bila otrok, sem se bala vstopiti v prostor, v katerem je bila mati sama. V domu starejših pa sem se pogosto kar obrnila in odšla. Ko sem prišla domov, sem možu rekla, da je bila mama danes kar dobre volje. Nisem mu mogla reči, da sem pobegnila zato, ker sem se zbala srečanja z lastno materjo.
Pogledala sem na uro: bilo je 10.24. Mama je spokojno ležala in spala. Vse je bilo na svojem mestu, kot vedno. Soba se je kopala v svetlobi, skozi odprto okno je rahlo pihljalo. Zavesa je zanihala, ko so se vrata za menoj škripaje priprla. Na oddaljenem hodniku so strežnice ropotale z vozički. Razgled skozi okno sta mi prekrižala vrabca v simultanem letu. Sonce je našlo pot na nočno omarico, na kateri so ležala njena očala za gledanje na daleč, žarki, ki so se razlomili ob steklenem vrču za vodo, so se ponovno združili na njenih polodprtih ustih. Primaknila sem stol in sedla.
Poskušala sem se spomniti kakšnega lepega dogodka iz našega družinskega življenja, ko sta bila starša še poročena in sem nekaj let živela pri njiju. Noben pomenljiv dogodek mi ni prišel na misel. Nič globokega, trajnega, samo utrinki vsakdanjih prizorov. Pred vrati njene spalnice sem, kličem jo, mami, mami, za zaklenjenimi vrati pa je tišina. Zavita v odejo gledam Izgubljene v vesolju, dogajanje je vse bolj napeto, družino Robinson bo vsak čas posrkala vesoljska črvina, bojim se za njihova življenja – tedaj se pred zaslonom pojavi mati. Lase ima spete navzgor v polža in trdo polakirane, čelne mišice potegne h korenu nosu in pripre oči. Ugasni televizor, zahteva. Na pultu v kuhinji pod krpo počiva testo in vem, da je ukazala, naj zapiram vrata, da se testo ne bo prehladilo, vendar se ne morem spomniti barve njenega glasu niti tega, kaj je pozneje nastalo iz testa, kruh ali potica. Njene potice so bile vselej odlične, meni pa se vsaka sesede, naj se še tako trudim. Nobene gospodinjske veščine nisem podedovala po njej.
Sklonila sem se k mrtvi mami. Mama, sem ji rekla in čakala, da me bo vprašala, kdo sem. Nenaravno se zdi poklicati naglas nekoga, ki ne more odgovoriti. Boleče in tesnobno, kot takrat, ko sva z babico sedeli na postelji objeti in jokali, medtem ko je mama brez besed zlagala moja oblačila v kovček, oče pa je bil že spodaj v avtu in naju priganjal s hupanjem. Takrat sem si goreče želela, da bi na hišo padlo drevo, jo porušilo in nas pokopalo pod ruševinami, le midve z babico bi se po čudežu rešili. Pol stoletja pozneje sem se spomnila teh trenutkov in pomislila: drevo je vendarle padlo.
Vstala sem in spet pogledala na uro: 10.40. Preračunala sem, da sem za slovo od matere porabila 16 minut. Tako malo časa sem ji posvetila. Samo 16 minut za osem let skupnega življenja, dve minuti na leto. Obšla me je slabost, morala sem se vrniti k njej v sobo in ponovno sesti.
Za pogrebom sva šla sama z možem. Pogrebec je, kot Groharjev Sejalec, raztrosil pepel pokojne po travnatem pobočju. Ko je odšel, sem čez materin prah navrgla seme travniškega cvetja iz Plantelline vrečke. Brez pogrebnih šopkov, umetnih vencev, nagrobnih sveč. Nobenega zlaganega napisa ‘Neutolažljivi’.
Pred dnevi sem pospravljala omaro in na njenem dnu naletela na staro pločevinasto škatlo za piškote. V njej je spravljena zapuščina moje matere, vsega skupaj nekaj fotografij in dokumentov. Njena oblačila sem pustila v domu, odnesla sem samo to žalostno škatlo. Tako »vitko« je osebno imetje, ki ostane po smrti oskrbovanke doma. Zabolela me je lastna brezbrižnost, s katero sem spremljala njeno samotno zapuščanje tega sveta. Ni važno, sem si dopovedovala, itak ji z ničemer nisem mogla priti blizu, saj ni poznala vlog, ki naj bi jih igrala. Obstala je nekje na pol poti med spočetjem in posledico, zapredena v svoj kokon, z ne do konca razvitimi krili materinstva, odporna na nežnost in ljubezen. Njena ljubezen je ostala neuporabljena. Lahko si mislim, da jo je premogla veliko, morda več kot jaz, toda ne vem, kam jo je shranjevala. Bila je zgolj pomožna žena, poskusna mati, spregledana hčerkica.
In vendar: najbrž si nihče ne zasluži tako hladno stisnjenega konca.«
Mentorica: Skrajšaj pripoved na polovico. 4811 znakov je preveč. Pripoveduj o materi, ne o sebi. Uporabi pripovedovalca nasprotnega spola, da se boš lažje distancirala od svojih čustev.
»Nekega zgodnjejesenskega jutra so me poklicali iz doma starejših, da je umrla moja mama. Preoblekel sem se in spil kavo. Ko sem sedel na kolo in se odpeljal, je bila ura že skoraj 10. Vozil sem počasi in vso pot razmišljal o sestanku pri ministru, ki ga bom zamudil. Ceste so bile opustele, ljudje so bili v službah, otroci pa pri pouku. Slišal sem njihovo petje, ko sem peljal mimo šole.
Pred vrati materine sobe sem pogledal na uro: bilo je 10.24. Vstopil sem. Mama je spokojno ležala in spala. Vse je bilo videti kot navadno. Šele ko sem se približal, sem videl, kako je bleda in kako prstene so njene ustnice. Primaknil sem stol in sedel k njeni postelji. Zunaj je nekdo kosil travo, ropot kosilnice je skoraj preglasil zvoke speljevanja avtomobilov s parkirišča, majhen neobvladljivi del mojega uma pa je vztrajno popeval kaj mi poje ptičica.
Poskušal sem se spomniti kakšnega dogodka iz mladosti, ko sta bila z očetom še poročena in smo nekaj časa živeli skupaj. Pred tem sem živel idilično življenje Kekca nad samotnim breznom v Zasavskem hribovju, kjer je zame skrbela babica. Na vasi mi je bilo všeč, tam je bilo vse preprosto, vse se je dalo enostavno razumeti.
Nobena človeka določajoča izkušnja mati-sin mi ni prišla na misel, na površje so priplavali le posamični spominski pobliski, nerazumljivo povezani s prvimi poskusi mojega pisateljevanja. Spomnil sem se na primer, kako sem v šoli pisal preproste pesmi, v katerih sem se po otročje izpovedoval. Preden zaspim / si včasih želim / da ne bi živel pri tebi doma / kako naj ti to razložim? Pesmico sem pokazal materi. Ni ji bila všeč. V šoli smo tisto leto jemali Cankarja. Da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež, ki si ga še zdaj ne morem natanko razložiti, je napisal Cankar. Poskušala me je prepričati, da ima moj oče razmerje s podnajemnico. Ne nori, sem ji rekel. (Res ga je imel.) Bala se je, da ji preti nevarnost, zato se je zvečer zaklepala v sobo. Pod posteljo je imela spravljeno sekiro. (Takrat še nisem vedel, da so ji med vojno najljubšega brata potolkli z gozdarsko sekiro.) V poznih nočnih urah me je pogosto vznemirjalo njeno pritajeno govorjenje in loputanje z vrati.
Naenkrat sem začutil – to se mi pogosto dogaja, kadar sem sam z nekom v sobi in nekaj časa noben od naju ne spregovori –, da se je zgodilo nekaj strašnega, nepopravljivega. Moja mama je umrla.
Na splošno sem družaben človek, rad imam ljudi, malce sem samoljuben, vem, a vseeno mislim, da sem dober. Glede svojih čustev do matere pa si nisem na jasnem. Do nje sem bil vse življenje nekako brezbrižen, včasih celo odklonilen. Po drugi strani pa spet tako pogosto pomislim nanjo, da se mi zdi, kot da poskušam na silo izriniti njeno podobo iz svojega življenja, ki pa prav zato ostaja na robu moje zavesti ves čas prisotna. Ko sem bil še otrok, mi je babica pred spanjem preganjala strahove. Naj ne mislim na pošasti pod posteljo, mi je svetovala, saj da ne obstajajo, in jaz sem seveda mislil samo še o spakah, ki prežijo name iz temnih kotov spalnice. Z mamo se mi dogaja nekaj podobnega. Pod kožo mi leži in me grize. Mama, uokvirjena s sinovim občutkom krivde.« (2597 znakov)
Mentorica: Še vedno pripoveduješ o sebi, celo o vzgibih za lastno pisanje razmišljaš. Poišči način, da se odmakneš od nezadovoljivega odnosa z mamo, a se ji hkrati bolj približaš. Napiši zgodbo o svoji mami, ki bo asketska in ganljiva hkrati. Zgleduj se po Handkejevem slovesu od mame v Žalosti onkraj sanj.
»Moja mama je živela med štirimi stenami, družabno udejstvovanje je imela za enega izmed sedmih smrtnih grehov. Ni bila ne visoka ne suha. Bila je majhna, rjavooka, svetlolasa in lepa, s pravimi ženskimi oblinami na prsih, bokih in stegnih. Šele ko si prišel bližje, si opazil, da ima oči rdeče obrobljene, ostre, opozorilno strmeče. Nikoli ni bila razposajena, nikoli ni plesala. Nobene potrebe ni imela po izražanju in pripovedovanju. Knjig ni brala, radia ni poslušala; ko smo dobili televizor, je včasih gledala poročila. Ne spominjam se, da bi v času mojega najstništva kdaj hlipala na stranišču ali imela pordele zajčje oči. Večino časa je bila sovražna ali jezna ali užaljena ali vse hkrati. Tako nekako, se mi zdi, bi bila videti v očeh Petra Handkeja, brezosebnega stroja za spominjanje in formuliranje, kot se je sam predstavil v uvodu k Žalosti.
Kaj jo je oblikovalo? Revščina, vojna, partizanstvo, grozovita bratova smrt – nikoli ni prenehala žalovati za njim –, razmere v ženskih zaporih na Igu, kjer je službovala, očetove nezvestobe, nazadnje pa gospodinjenje in pobegi v bolezni. Mučili so jo hudi glavoboli. V kleti je hranila vreče s praznimi škatlicami protibolečinskih tablet. Mislim si, da ne zato, ker bi jih zbirala, ampak ker je z njimi želela dokazati, da je res bolna. Nobenega razvedrila ni imela, nobenih konjičkov, knjig ni brala. Fotografij ni lepila v albume, ampak jih je hranila v pisemskih ovojnicah, združevala jih je po svojem odnosu do ljudi na posnetkih, ne po času ali dogodkih. Nekaterim je s kemičnim svinčnikom pripisala opazke, kot ‘satan’, ‘koprive te žgejo’, druge je strgala, koščke pa shranila v papirnate vrečke. Iz svoje beležnice ni črtala imen pokojnih, ampak jih je obkroževala z rdečim svinčnikom. Nikoli ni šla na morje, ni si ga želela videti, nobenega kozarčka vina ob sobotnih večerih, ne kina ob nedeljskih popoldnevih, nobene skupinske fotografije z družinskega izleta, z očetom nista imela najljubših sprehodov, ne svoje priljubljene kavarne, nobenih znamenj naklonjenosti ni bilo med njima, niti enega samega namiga, da sem bil spočet v ljubezni. Še danes ne vem, zakaj je nastala naša družina, gotovo ne zaradi mene. Morda zaradi strahu pred neobstojem, ne vem, a nobenega drugega odgovora nimam.
O materinem otroštvu ne vem skoraj ničesar, morda ga ni imela. Zdelo se je, da nikoli ni bila otrok, ni imela šest, deset, petnajst let. Že rodila se je malce osivela na sencih, namrščena in živčna, z milijonom neodložljivih gospodinjskih opravkov. O ljudeh je govorila slabe stvari, ves čas je tarnala in se pritoževala, tako so ji leta spolzela iz rok kakor pesek v vodo.
Ko bom to pripoved končal, bo moja mama nihče.« (2244 znakov)
Mentorica: Ne uporabljaj toliko nikalnih stavkov. Ne moraliziraj o svojem odnosu do matere. Ne omenjaj Handkeja. Oklesti besedilo v drobno empatično pripoved, v kateri bo samo lik matere. Naj ostane golo bistvo.
»Zgodba moje mame je kratka. Bila je; nič ni postala; do smrti je ostala takšna, kot je bila: naiven neveden otrok, ki v temini sobe prisluškuje strašljivim glasovom noči. Ni prepoznavala prstov na svojih rokah, strmela je v prazno in jo preklinjala – to mladost, v kateri je bila za vedno sama s svojo bolečino, od tedaj, ko je v mračnem hlevčku švistnilo rezilo drvarske sekire in se je končalo neko življenje, medtem pa je zunaj sonce odpiralo vrata v poletje.« (390 znakov)
Mentorica: Zdaj je tako, kot mora biti.
*Natečaj je del programa Bralna kultura, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.