»Nisi videti kot terorist,« so besede, s katerimi ga pozdravim na dogovorjenem kraju v bruseljski četrti Schaerbeek. Toda prizemljeni mladenič, ki mi smeje odzdravi v nezamenljivem naglasu svoje rodne Majorke, je pravnomočno obsojen za terorizem. Pred letom dni se je s pobegom, vrednim filmskega scenarija, iz Španije zatekel v Belgijo. Oblasti so za njim izdale zaporni nalog, ki pa so ga belgijska sodišča zavrnila. Petindvajsetletni raper Josep Arenas, znan pod umetniškim imenom Valtònyc, se je tako znašel v pravnem limbu: v prestolnici EU živi kot svoboden državljan, vendar ne sme zapustiti Belgije; v Španiji velja za zločinca najnevarnejše vrste.
Valtònyc je ena najbolj znanih žrtev represivnega vala, ki je v zadnjih letih zajel Španijo. Na glasbeno pot je stopil v času, ko je balearska deželna vlada pod predsedstvom Joséja Ramóna Bauzája (2011–15), člana Rajoyeve Ljudske stranke (PP), lansirala sistematičen napad na katalonsko identiteto na otokih. Vplivni desničarski lobist ga je zaradi pesmi, v kateri je kritiziral šolsko in kulturno politiko deželnih oblasti, ovadil za grožnjo. Tožilstvo je obtožnico razširilo na poveličevanje terorizma, hudo razžalitev krone, sovražni govor in hujskanje k nasilju. Leta 2017 ga je Audiencia Nacional, posebno sodišče s sedežem v Madridu, obsodilo na tri leta in pol zapora. Sodba ga je izstrelila med najbolj znane osebnosti v državi. »V zapor zaradi nezrelosti,« je odločitev kritično povzel barcelonski dnevnik El Periódico, blizu socialistom. A sam sem srečal zrelega in pronicljivega sogovornika, ki svojo kafkovsko usodo opisujez občudovanja vredno lucidnostjo. Pogovarjala sva se aprila letos o pomenu svobode govora in stanju državljanskih svoboščin v Španiji.
Frans Timmermans, evropski komisar za vladavino prava in temeljne pravice, je pred kratkim zatrdil, da v Španiji nihče ni sodno preganjan zaradi svojih idej. Kako se počutiš ob tej izjavi?
Izjava je voda na mlin tistih, ki trdijo, da mi Evropa ne daje prav. Vendar mislim, da to ne drži. Ko govorimo o Evropi, ne govorimo le o institucijah EU. Govorimo predvsem o državah, ki tvorijo evropsko skupnost. Neodvisna sodišča v demokratičnih deželah, kot so Nemčija, Švica, Škotska in Belgija, so zavrgla zaporne naloge, ki jih je izdala Španija. To je zame pomembno. Kar pa se tiče evropskih institucij: vsi smo jih videli razpravljati, ali naj rešijo šeststo nesrečnikov z ladje Aquarius, ko pa bi v 21. stoletju to morala biti osnovna obveza. Kaj si mislim o izjavi? Tako govori nekdo, ki hoče ugled Evrope ubraniti s prikrivanjem njenih sramot. V Bruslju imamo maroškega raperja, ki je bil obsojen zaradi pesmi proti kralju …
Tako kot ti!
Ja, obsojen je za enako dejanje kot jaz, vendar mu evropske institucije nudijo pravno pomoč in nastanitev, mu omogočajo vidljivost, mene pa nobena evropska institucija ni povabila, da bi predstavil svoj primer, kaj šele, da bi mi ponudila pomoč. Enako velja za vse pomembne evropske stranke. Od vsedržavnih strank v Španiji mi je načelno podporo izrazil Podemos, to pa je tudi vse. Mislim, da je zelo neprijetno priznati, da država članica EU zatira svobodo govora. To je enostavno obsoditi, če se dogaja v Venezueli, Kubi ali kakšni drugi socialistični državi.
V Bruslju živiš že eno leto. Lahko razložiš, kako si se znašel tu?
V Bruselj sem priletel iz Majorke 24. maja lani. Oblasti so na spletu objavile zaporni nalog in razkrile moje osebne podatke. Ljudje so spodrsljaj izkoristili, da so začeli kupovati letalske karte v mojem imenu. Na dom sem dobil več kot štirideset kart na raznorazne destinacije znotraj šengenskega območja. S tem so uspeli zmesti policijo. Vzpostavili so pravcato podtalno mrežo, ki mi je omogočila, da sem se izmuznil iz države. Zanimivo je, da so ljudje, ki so mi pomagali zbežati, starejši: stari so šestdeset, sedemdeset, celo osemdeset let.
Meniš, da zato, ker se starejša generacija spominja diktature in ima zato več posluha za tvoj primer?
Po mojem predvsem zato, ker imajo starejši bolj jasne ideje kot mladi. Od nas zdaj vsi zahtevajo slogo, a očitno je, da smo zaradi prekarnosti sebičnejši. Mladi danes težje vzpostavijo aktivistične mreže na delovnih mestih, na splošno jih je bolj strah. Morda obstaja med nami večja pluralnost, zato pa smo toliko bolj razdeljeni glede prepričanj in osebnih interesov. Starejši jasneje vidijo zadeve, razumejo, da je treba stopiti skupaj in, če je nujno, delovati podtalno.
Iz Španije si zbežal zaradi pravnomočne obsodbe za poveličevanje terorizma in razžalitev krone. Kako osemnajstletnik doživlja ovadbo za teorizem?
Bilo je kul. Super, policija posluša moje pesmi! V ZDA mora biti raper, ki si hoče prislužiti spoštovanje, vsaj enkrat v priporu. Mene pa so preganjali zaradi besedil. Kaj boljšega bi si lahko želel! V tistem trenutku se mi je res zdelo kul.
Si nisi predstavljal, da bo privedlo tako daleč? Da bodo sodišča pritrdila policiji in tožilstvu?
Ne. To je bilo leta 2012 in takrat smo vsi mislili, da živimo v demokraciji. Vedel sem za obstoj političnih zapornikov v španski državi, sodeloval sem z organizacijami, ki so obsojale ravnanje z baskovskimi zaporniki, vendar je večina ljudi verjela, da je Španija demokracija. Idejo, da lahko greš v zapor zaradi pesmi, smo enačili z diktaturami, kot sta Iran ali Kitajska. Danes je Španija na vrhu svetovne lestvice držav, ki preganjajo glasbenike: v španskih zaporih je osemnajst glasbenikov, več kot v Iranu in celo več kot na Kitajskem. Pred kratkim je Bruselj obiskal kitajski disident Ai Weiwei. Povabil me je na svojo konferenco. Ve, kdo sem, seznanjen je z mojim primerom. Vprašal sem ga, kaj bi se mi zgodilo na Kitajskem. Odgovoril mi je, da bi mi oblasti verjetno odklopile elektriko in vodo. Doživljal bi bojkote in šikane policije, ne bi pa šel v zapor.
Kazenska obsodba za razžalitev ali lèse-majesté dandanašnji vzbuja zgražanje, vendar smo podobne primere videli tudi drugod po Evropi. Ampak poveličevanje terorizma? Kako si razlagaš tako drakonsko obsodbo?
Predvsem se mi zdi ponižujoča za žrtve terorizma. S tem se banalizira besedo terorizem. To je zelo nevarno. Namesto, da bi s tem pojmom označevali nekaj realnega, ga uporabljamo kot orožje za politično obračunavanje. To ogroža dostojanstvo španskih državljanov. Če je lahko štiriindvajsetletnik, ki dela v trgovini s sadjem in zelenjavo, terorist, pomeni, da si jutri lahko terorist tudi ti. Sem tudi sin, brat, stric – jutri bodo lahko na vrsti tvoj sin, brat ali stric.
Sprevrženo se mi zdi, da je hiphop pesem obsojena kot terorizem, obenem pa španska monarhija trguje z orožjem s Savdsko Arabijo, v preteklosti je financirala paravojaške skupine, kot je GAL (paradržavna teroristična organizacija, ki se je v osemdesetih letih borila proti baskovskemu radikalnemu nacionalizmu, op. LLG), sodelovala v nelegalnem napadu na Irak, hujskala k vojni z lažmi, da Sadam razpolaga z orožjem za množično uničevanje, lagala o povzročiteljih madridskih bombnih napadov leta 2004. Zame je to terorizem. Terorizem so politike, ki večajo socialno neenakost, prisilna izselitev mladoletnika ali to, da ti policist razbije glavo, ker hočeš dati glasovnico v volilno skrinjico, ne pa pesem, ki to obsoja. Zato se nimam za terorista: zavračam, da se to, kar počnem, lahko šteje za terorizem.
Je res, da pred pobegom v Bruselj nikoli nisi bil v tujini?
Drži. Pri osemnajstih so mi odvzeli potni list in mi prepovedali zapustiti državo.
Staršem in prijateljem menda nisi povedal, da odhajaš?
Nisem. Zdelo se mi je sebično, da bi spravil v nevarnost ljudi, ki so se organizirali, da bi mi pomagali pobegniti iz države, kar je kaznivo dejanje. Ni se mi zdelo prav ogroziti tajnosti kolektivnega napora zato, da bi se moja družina ali bližnji počutili bolje.
Kako sta se odzvala starša, ko sta zvedela, da si v Belgiji?
Takoj, ko sem prispel, sem poklical domov. Oddahnila sta se, da sem se izognil zaporu. Sprva ju je zelo skrbelo, kako bom preživel: bil sem sam, imel nisem ničesar, prvi meseci so bili zelo hudi. Ampak potem mi je uspelo najti delo in krog prijateljev. Sodni mlini meljejo počasi, domotožje je hudo, ampak pravzaprav mi gre zdaj kar v redu.
Domnevam, da si izbral Bruselj, ker je tu že obstajala mreža prebežnikov iz Katalonije?
Bruselj sem izbral, ker je prestolnica EU in se mi je zdelo močno sporočilo, če iz središča Evrope obsojam pomanjkanje svobode izražanja v eni izmed držav članic. Imel pa sem srečo, da sem tukaj našel, kot praviš, že vzpostavljeno mrežo katalonske politične emigracije, ki mi je nemudoma priskočila na pomoč. Katalonci razumejo, da so naši primeri odraz istega problema in da je sloga edina strategija, ki lahko obrodi uspeh.
Razloži nam svoj pravni status. V Bruselj si prišel s pravnomočno obsodbo, poleg tega bi moral v zapor na podlagi posebnega zaporniškega režima …
Ja, ker sem bil obsojen terorizma, so me čakala tri leta in pol najstrožjega zaporniškega režima, najmanj petsto kilometrov od doma. To je bil glavni razlog, zakaj sem se odločil zbežati. Iz Bruslja lahko opozarjam na to, kaj se dogaja v Španiji, lahko še naprej pojem, kar je zame pomembno, predvsem pa se lahko od tu učinkovito zoperstavim krivicam, ki jih španska država zadaja ljudem, ki izražajo neprijetnaa mnenja. Moj prijatelj Pablo Hasél se je odločil drugače: on verjame, da lahko španski državi najbolj škoduje tako, da gre v zapor – le takšen škandal lahko sproži družbeni revolt, pravi. Njegova žrtev mi je omogočila, da se sam odločim drugače. Številni tovariši so sprejeli krivično kazen, da lahko tisti, ki se za pravico borimo iz tujine, s prstom pokažemo na državo, ki zapira glasbenike.
Takoj, ko si prispel v Bruselj, je Španija izdala evropski zaporni nalog …
Španija je v mojem primeru iz ihte storila vrsto napak. Odločila se je izzvati belgijsko pravosodje. Med drugim ni poslala dokumentacije v flamščini ali francoščini. Ko so belgijske oblasti opozorile, da mora postopek za izročitev potekati v uradnem jeziku države, ki prejme zahtevo, so jim iz Španije odvrnili, češ da ne poznajo belgijskega jezika [smeh] … Belgijci so se seveda razjezili in zaporni nalog zavrnili iz formalnih razlogov, medtem pa sem jaz skoraj dva meseca prebil v pravnem vakuumu, kot da bi bil človeška smet.
Vendar je belgijsko sodstvo špansko zahtevo nazadnje le vzelo v obravnavo?
Ja, sodniki so zadevo proučili in me izpustili na prostost. Ugotovili so, da nobeno od dejanj, za katero sem bil obsojen, v Belgiji ni kaznivo. S tem sem dobil potrditev, da terorist nisem jaz, temveč država, ki me preganja.
Je odločitev dokončna?
Špansko tožilstvo se je pritožilo. Ampak odvetniki mi zagotavljajo, da mi ni treba skrbeti. O mojem primeru je odločalo šest belgijskih sodnikov in vsi so mi dali prav. Prepričani smo, da nam bo prizivno sodišče pritrdilo.
Ker si izčrpal vsa pravna sredstva v Španiji, si se lahko pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice, kajne?
Drži. V Strasbourg sem se pritožil predvsem zato, da bi dosegel uradno obsodbo Španije in da bi moj precedens pomagal tovarišem, ki trohnijo v španskih ječah.
In ker je to edini način, da se vrneš domov …
Nočem se vrniti.
Si se odločil ostati v Belgiji?
Ne nujno, morda kje drugje v Evropi ali po svetu. Nočem živeti v Španiji. Dovolj sem se izpostavljal, v zadnjem trenutku sem se izvil iz represije. Tudi če sodišče v Strasbourgu razveljavi mojo obsodbo, me čaka vsaj še ena ovadba za sovražni govor proti policiji. Državi ne zaupam. Če se lahko iz izgnanstva borim za izgradnjo katalonske republike in samoodločbo drugih narodov, predvsem baskovskega, mislim, da lahko s tem najučinkoviteje prispevam k omajanju španske nedemokratične buržoazije. Verjamem, da je samoodločba narodov temeljna demokratična pravica, mislim pa tudi, da je najboljša strategija za zrušenje režima ’78 (ime, ki ga kritiki španskega političnega reda uporabljajo za sistem oblasti, ki se je vzpostavil s tranzicijo, po letnici sprejema sedanje ustave, op. LLG). Ko bo do tega prišlo, se je smiselno vrniti. Dokler pa režim ’78 razpolaga s posebnimi političnimi sodišči, kot je Audiencia Nacional, vrnitev ni varna. Vsaj zame ne. Trenutno sem drugi najbolj osovražen človek v Španiji, za Puigdemontom. Brez heca.
Pesem, zaradi katere si bil obsojen, je znana kot El rei Borbó (Burbonski kralj), a se v resnici imenuje La Tuerka rap: malo znano dejstvo je, da si jo napisal za televizijsko oddajo La Tuerka, ki jo je vodil Pablo Iglesias …
Ja, vodja stranke Podemos.
Takrat je bil zgolj novinar …
Bil je kritični novinar, ki je vodil politično oddajo z imenom La Tuerka: mislim, da še vedno obstaja v nekoliko drugačnem formatu. Vsak teden je izbral rap skladbo na temo, ki jo je določil sam. Iz njegove ekipe so stopili v stik z mano in mi ponudili, da napišem pesem. Oddaja naj bi šla v eter ravno v tednu, ko levica praznuje dan republike (14. april, op. LLG): rekli so mi, da je tokratna tema monarhija. In sem napisal pesem proti monarhiji.
So jo sprejeli?
Šla je v eter in še vedno je na njihovi spletni strani. Jaz pa sem zanjo fasal tri leta in pol zapora.
Iglesias je medtem postal poslanec in eden najvidnejših predstavnikov evropske levice. Ti je pomagal, izrazil solidarnost?
Kje pa. Napisal je en tvit in to je vse.
Tvit? Posnel si pesem za njegovo oddajo, njegova stranka poudarja državljanske pravice, a ti ni v ničemer pomagal?
Ne. Ni mi pomagal pri iskanju pravne pomoči, še poklical me ni. Zgolj izkoristil je mojo obsodbo za nabiranje političnih točk, ko je bilo to še oportuno.
/…/
Konec prvega dela intervjuja.
Celoten intervju z Valtònycom lahko preberete v zadnjih Razpotjih, ki so ravnokar izšla. Če še niste naročeni, je čas, da to storite tu.
