Feri Lainšček pravi, da si je v življenju prisvojil marsikatero modrost svojega očeta, ki v romanu Petelinje jajce (Beletrina, 2023), drugem delu trilogije, nosi ime Pištek. »Vprašal sem se, kaj bi napravil Pištek. In odgovor je običajno bil – poslal bi jih v rit,« je dejal pisatelj, ki se je v svojem zadnjem romanu podal na pot raziskovanja.
Roman Petelinje jajce je, podobno kot roman Kurji pastir, subverzija avtobiografskega. Vemo, da je deček Ferek Feri, toda hkrati je čisto drugačen od avtorja. Feri Lainšček pravi, da mu je aktivna imaginacija pomagala do nezavednih, potlačenih in drugače zastrtih spominov. V romanu Petelinje jajce imamo torej opravka s čustvenim podoživljanjem, regresijo in zastavljanjem vprašanj o iskrenosti.
V trilogiji si se odločil prerešetati najbolj ranljivo in hkrati konstitutivno obdobje svojega življenja; roman Kurji pastir je prvi del trilogije, v njem pa avtorja ugledamo kot novorojenca. (Pisateljevo) rojstvo je zaznamovano z jesenskim deževjem, in čeprav skozi stene ilovnate hiše slišimo pronicati dežne kaplje, se zdi, kot da si odprl prostor med tem, kar se je zares zgodilo, in tem, kar se samo dozdeva. V nekem pogovoru s Cvetko Bevc si omenil tudi Junga, psihoanalizo.
Gotovo ti lahko pritrdim, saj so prostori »med tem, kar se je zares zgodilo, in tem, kar se samo dozdeva«, tudi sicer dogajališča moje literature. Je pa res, da se je zgodba s Kurjim pastirjem zame začela zato, ker me je zanimalo, kaj se je zares zgodilo. Če bi bila pot do tega odprta ali vsaj običajno prehodna, bi bil ta roman gotovo drugačen, kot je sedaj. A že kmalu sem potem ugotovil, da me je pustil spomin na cedilu, pa tudi pričevalci mi niso znali veliko pomagati. Nepričakovano sem naletel na problem, ki se mi je zdel nerešljiv in v resnici sem vmes kar obupal. Videti je bilo, da ne bom te knjige nikoli napisal. Šele potem sem se nekako domislil, da bi si mogoče lahko pomagal z metodo aktivne imaginacije, ki sem jo sicer že poznal in tudi kdaj uporabil. Priprave na roman, nato pa pravzaprav tudi na pisanje samo se je tako spremenilo v eksperiment, za katerega nisem vedel, kako se bo končal in kaj mi bo prinesel …
No, zdaj seveda že vem, da mi je prinesel veliko in tudi marsikaj takega, kar nisem pričakoval. Pa pri tem niti nimam v mislih romana, ki je lahko ob vsem, kar sem tako doživel, le stranski produkt. Ali pač knjiga, ki mi je pomagala, da sem nekako dobil nazaj svoje otroštvo. S tega vidika, ki mu mogoče pogojno lahko rečem kar jungovski vidik, ta druga zamejitev torej ni v tem, »kar se samo dozdeva«, temveč je zame resničnost. A če raje ostaneva na znotrajliterarnem področju – vprašanje, kako to doživljajo bralci, me gotovo zanima.
Druga knjiga Petelinje jajce govori o zavestnem spominjanju. In še vedno ohranjaš način pripovedi iz prvega romana. Prizori, ki jih opisuješ, niso velike, herojske zgodbe, pač pa malokrat povedane zgodbe, ki so posebne zaradi načina obravnave spomina. Dovoliš nam vstopiti v intimni kozmos svojih staršev (in tako širše družine kot tudi vaške skupnosti), vendar nikoli ne izdaš preveč. Koliko gradiš roman na zamolkih?
Če imaš v mislih suspenz, je gotovo del mojega pripovednega načina. V kolikšni meri gre za strategijo in koliko se pri takem načinu pisanja to dogaja spontano, pravzaprav ne znam razmejiti. Če pa me sprašuješ o tem, kaj sem morda moral ali želel zamolčati, ti lažje odgovorim, saj sem o tem premislil. Zdi se mi, da se v resnici ni zgodilo nič takega, kar bi bilo bolje zamolčati. Je pa veliko drobcev, ki sem jih pustil ob strani, saj se mi zdijo odvečni …
Ničemur ne bi koristilo, če bi recimo objavil seznam, kdo vse si je sposodil denar pri Judih, ki so jih odpeljali v taborišče in se niso nikoli vrnili. To bi potem bil nek čisto drugačen roman. Tak, ki me res ne zanima.
Tako roman Petelinje jajce kot Kurji pastir sta subverzija avtobiografskega. Vsi vemo, da je mali deček Ferek Feri, pa vseeno je čisto drugačen. Ali če nekoliko zakompliciram, »pisateljev jaz« je v odnosu s svojimi dvojniki, ki so ustvarjeni literarni liki. Roman sem brala kot čisto fikcijo, kjer je vse izmišljeno, hkrati pa je vse tudi res.
Pogosto se srečujem z bralci in dostopna so mi številna mnenja o branju. Večinoma sta ti knjigi res prebrani tako, kot praviš. Kot avtor se seveda sprašujem, zakaj tako učinkujeta. Zame je bolj »zakomplicirano«, v kolikšni meri je vse skupaj fikcija. O težavah pri zajemanju te snovi sem uvodoma že nekaj povedal. Dejstvo je, da mi je aktivna imaginacija pomagala do nezavednih, potlačenih in drugače zastrtih spominov. Prepričan sem tudi, da mi je uspelo vstopiti v območja kolektivnega nezavednega. To je povezano z drugačnimi dvomi, kot jih prinaše pisateljevanje. Moje zdaj že večdesetletno zasledovanje Jungovega mišljenja me je gotovo po svoje usmerilo. Veliko sem se zadnje čase ukvarjal tudi z mnenji madžarskega psihoanalitika Sándorja Ferenczija, Jungovovega sodobnika, ki se je od klasične frudovske psihoanalize odmaknil na drugačen način. Zagovarjal je namreč čustveno podoživljanje, uveljavljal regresijo in si zastavljal vprašanja o iskrenosti. Ali če povem drugače: bolj ko sem prepričan v avtentičnost podoživetega, manj je seveda to lahko fikcija.
Praviš, da pesniška resnica še vedno potuje, da je za zdaj še vedno opisana v knjigah. In da otroci še vedno vedo, kaj je prav in kaj je narobe. Si se, ko si pisal Petelinje jajce, veliko pogovarjal z otroki?
Z otroki se tudi sicer veliko družim. Pri obujanju otrokovega magičnega mišljenja, s čimer se v romanu Petelinje jajce v prvi vrsti ukvarjam, mi je mogoče lahko pomagalo, da sta moji vnukinji ravno te starosti.
Menda si do šestega leta starosti nadenemo nevidna očala, skozi katera potem gledamo celo življenje. Ti nekje poetično praviš, da nam ta očala barvajo pogled na svet. S tem romanom si se podal na pot raziskovanja, morda tudi raziskovanja o tem, kakšna očala si dobil v otroštvu ali pa so ti jih nadeli potem. Toda Petelinje jajce se dogaja pred tem časom, ko je bil svet še črno-bel, kot pravimo.
Svet seveda nikoli ni bil črno-bel in gotovo tudi nikoli ne bo. Le preko televizijskih ekranov in s pomočjo monitorjev smo ga nekoč takega videli. Tako kot ga danes lahko gledamo skozi zelo različne optike in kukala. Zaradi teh nevidnih očal, o katerih sprašuješ, je naš odnos do tega, kar vidimo, seveda različen. Vendar si prej ali slej nato rečemo, kot je dejal Exupéry, da je bistvo očem skrito. Ali pa si pač ne rečemo, ker nas bistvo sploh več ne zanima.
A če sva že pri tem, naravnost bedno in zlovešče se mi zdi, kar se nam kot skupnosti pravzaprav dogaja. Utapljamo se v lastni nemarnosti. Oblaganje planeta s smetmi in strupi nekako še opažamo in se skušamo proti temu vsaj nekako boriti, prekrivanja bistva z lažjo, norostjo in bizarnostjo pa kot da niti ne opazimo in se nam sploh ne zdi problem.
Deček, ki ga spremljamo tudi v drugem romanu Petelinje jajce, odrašča v revščini, čeprav tega niti ne vidi na takšen način. Marsikdaj danes slišim starše reči, nimam, vendar ne želim, da bi moj otrok to zaznal. V tvojem romanu je ravno nasprotno … Ferekova starša nimata praktično ničesar, vendar tega ne pojasnjujeta sebi, kaj šele svojima otrokoma. Onadva samo sledita svojim sanjam o novi hiši, medtem ko si deček te nove hiše niti ne želi.
Večkrat sem že dejal, da sta me starša s tako držo naučila kljubovati brezupu. Če me kdo vpraša, kaj mi je v življenju najbolj pomagalo, rečem, da ravno to.
Zdi se mi, kot da je to pripoved o nekem času, ki več ne obstaja. Tudi vrednote so zelo drugačne. Pištek je sodobni Joba, ki je »najvišjemu nekoč zameril, da ga je pustil na cedilu«, zato se je zmeraj našlo kaj, da mu je očital, ga krivil in se prerekal z njim. Pištek je ravno zaradi prerekanj z Bogom, pa ne samo z njim, pač pa tudi s cerkvijo, državo, individualiziran lik. Glede na svoj čas je zamaknjen, čutimo ga kot nadčasoven lik.
Gotovo je v njem nekaj arhetipskega in je pravšnji za literarni lik. A tak je tudi zares bil. Vsi, ki se ga še spomnijo, mi po branju pritrdijo in na ta račun še kaj zanimivega dodajo. Preživel je dve svetovni vojni, eno kot sin padlega vojaka, drugo kot vojak, prepešačil je nemiren čas prejšnjega stoletja, zato je vedel, da se politični sistemi lahko menjajo, države pa razpadajo in se potem spet združujejo. Čeprav ni bil izobražen, je hodil okoli z odprtimi očmi in je znal računati. Zato se ga zgolj z obljubami ni dalo preslepiti … Nekaj njegove življenjske modrosti sem si kar prisvojil in mi je včasih pomagala. Vprašal sem se, kaj bi napravil Pištek. In odgovor je običajno bil – poslal bi jih v rit.
S pomočjo Pišteka je v roman, poleg slutenjskosti, arhetipskosti, otroške perspektive, pravljičnega sveta, vsajena tudi kritična bodica, do Tita na primer in do vseh uradnikov, ki pridejo preverjat cestarja. Čeprav niso vsi slabi, nadzornik se na primer pokaže kot empatičen lik.
Ta nadzornik mi je ostal v lepem spominu. Pa to ne le zaradi tiste vožnje z motorjem, takrat v otroštvu. Pred leti je namreč v Soboti pristopil k meni že zelo star gospod in mi dejal: »Gospod pisatelj, vem da se vi mene ne spomnite, ampak jaz vas poznam še kot dečka s ceste …« Bil je to nadzornik Žekš, s katerim sva potem kar oba nekako ganjena šla na kavo. Pa še nekajkrat sva se potem srečala. Prinesel mi je svoje spomine na tedaj že dolgo pokojnega očeta in kdo ve, morda se je že takrat v meni naložilo kaj takega, kar me je kasneje napeljalo k temu pisanju.
Nahajamo se v preteklosti, toda hkrati čutimo avtorjevo željo, da bi se preteklosti odkupil in jo zajel, tudi zaradi tega, kar je »postorila« v sedanjosti. In tudi zato čas nikoli ni (samo) pretekli čas … Se motim?
Mislim, da je to na neki način res. Mislim, pravim, saj tudi sam o tem le razmišljam. Ta dva romana sta namreč zame posebna izkušnja in ju težko primerjam s svojimi drugimi deli. O njuni literarni moči se recimo sploh ne sprašujem, obenem pa se mi zdi zelo pomembno, da sta nastala in da sem to zmogel. Včasih imam občutek, da sem se vse življenje pripravljal, da bi lahko to napisal, tako da sem zdaj zadovoljen. Namesto ustvarjalnega nemira me preveva nekakšen notranji mir. Zdi se mi, da končno vem, kakšni so bili v resnici moji začetki. Razumem, zakaj se je vse moralo zgoditi tako, kot se je, in zakaj so moji najbližji ravnali tako, kot so. Če ne bi bila besede sprava pri nas tako zlorabljena, bi jo verjetno kar uporabil. Saj s svojim pristnim pomenom verjetno najbolje opiše, kako se po vsem tem počutim.
Tista, ki Pišteka postavlja na realna tla in ga zopet prime za roko ter ga povede nazaj iz realnega v fantazmatsko, je Trejzka. Ona je mehkejša od svojega moža Pišteka, uporniška, vendar hkrati ponižna. Pred Bogom in pred skupnostjo. Zdi se, da je bolj od svojega moža pogreznjena v preteklost, ali pa v cikličnost, zlahka prehaja tudi med svetovi, posebej radi jo imajo Romi … Je bilo tako tudi s tvojo mamo?
Seveda je bila taka. Čeprav je njeno empatijo in mehko srčnost težje opisati in ne vem, v kolikšni meri mi je to sploh uspelo. Hvaležen sem ji, da me je vodila k Ciganom, mi dopustila, da sem se z njimi igral in tudi z njimi kako ušpičil. Na nevsiljiv način mi je pokazala, da drugačnost sicer ostaja, da pa to ni nujno nekaj slabega. Romi so bili tako res moja prva drugačnost in zaradi te izkušnje me potem ni bilo več strah nobene drugačnosti.
Malemu Fereku je zelo všeč prekmurska varianta zgodbe o beli kači s kronico. Pove mu jo oče, ko mama odide.
Oče in mama sta bila k sreči dobra pripovedovalca. Bilo je tudi še veliko vaških pripovedovalcev. Odraščal sem z ljudskim izročilom. Zgodbe so mi bile položene v zibelko. Vsaj delček vsega tistega, čemur zdaj pravim pesniška resnica o tem svetu, sem lahko srkal že zgodaj. Zato zmeraj rečem, da verjetno nisem postal pisatelj zato, ker sem veliko bral, temveč zato, ker sem veliko poslušal …
Čeprav je tudi res, da sem začel takrat, ko sem se opismenil, mrzlično brati. Bil sem prepričan, da so vse skrivnosti tega sveta shranjene v knjigah. Verjel sem, da bom, če bom veliko bral, nekoč razumel, za kaj na tem svetu gre.
Romi so s prvotnostjo zelo povezani. Življenjske modrosti so pri njih potovale brez pisane besede. Kolektivno, ki obstaja v njihovi zavesti … Kako je njim uspelo ohraniti kolektivno nezavedno? Menda imaš teorijo o tem, ki je povezana z jezikom.
Dolgo časa sem menil, da kolektivno nezavedno pri Romih ne more obstajati, saj so razseljeni po vseh koncih in krajih. Nikoli si niso izborili države ali vsaj ozemlja, kjer bi se lahko njihova skupnost po svoje sestavila. O njihovem življenju sem pisal v dveh romanih in sodeloval sem pri snemanju dveh celovečernih filmov, ki sta nastala po teh romanih. Njihovo življenje sem kar dobro spoznal tudi od znotraj in obiskal veliko njihovih naselij drugod po svetu. Zmeraj sem spotoma odkrival enake vedenjske vzorce in prepoznaval arhetipe, ki so jim skupni. Vse to je seveda potrjevalo, da jih njihovo kolektivno nezavedno vendarle povezuje. To se mi je zdelo res nepojmljivo in neverjetno, odgovora, zakaj je tako, pa mi ni znal nihče ponuditi. Danes mislim, da je ključno najverjetneje to, da so eno tistih ljudstev, ki nosi svoj jezik zmeraj s sabo in ga vztrajno ohranja. To jim omogoča, da negujejo bistven del svoje identitete in njihovo duhovno izročilo se tako še zmeraj lahko ohranja.
Kurji pastir je morda še bolj kot Petelinje jajce tudi roman o ljubezni. Opišeš bližino med dvema človekoma, ki sta si morala življenje ustvariti iz nič. Mala Trejzka v prvem romanu pojasni svoja starša: »Vse je bilo nekje razpršeno. Vznesena in zarotena sta se gnala v neznano. Ob strani sta puščala vse, ki jima niso bili naklonjeni, in se zato tudi marsičemu odrekala. Vztrajala sta, čeravno sta kmalu ostala sama, in so le redki odobravali njuno predrznost. Gola in bosa sta želela dokazati, da je mogoče tako preživeti in iz nič vendarle kaj ustvariti.«
Ko to takole preberem, iztrgano iz konteksta in literarno obarvano, se mi zdi prav romantično. Če bi me s tem nagovoril kak drug pisatelj, mu mogoče niti ne bi verjel, da se je v resnici zgodilo. Ampak ta dva lika sta moj oče in mama. Dobro sem ju poznal in vem, da sta bila res taka. Le srečen sem lahko, da jima je naposled uspelo.
V Petelinjem jajcu je ljubezen znova na preizkušnji, mama odide. To je nekako tudi osrednji dogodek v romanu?
Mama in oče sta ostala skupaj do konca. Mama je bila zadnjih osem let svojega življenja hudo bolna in je bila praktično priklenjena na posteljo. Oče je do zadnjih trenutkov skrbel zanjo in ni želel niti slišati, da bi jo dali v oskrbo v dom za ostarele. No, tudi njega potem nismo dali …
Kakšna bo Ferekova starost v novem romanu?
Odločil sem se, da bom s tretjo knjigo to dolgo pisateljsko potovanje zaključil. Tako bo napovedana trilogija res trilogija. Odpovedal se bom tej zapeljivi drogi, ki se ji reče spomini. Mislim, da se bo zgodba končala v času, ko smo se končno preselili v novo hišo. Takrat sem obiskoval tretji razred osnovne šole.
