Tudi priložnostni opazovalec bi težko spregledal podobnosti med mojim rojstnim krajem, Trstom, in enim od mnogih mest, v katerih sem v svojih zrelih letih delal in živel, Ženevo. Obe mesti se zrcalita v vodi, sta obdani s strmimi pobočji in obe se nahajata v geografskem cul-de-sac-u, saj Ženevo v celoti obkroža Francija. Čudovito jezero Lemann, katerega Jet d’eau – dobesedno curek vode – je najbolj prepoznavni spomenik, obdajajo okoli in okoli strmi griči, Jura in Salèv, pogosto pokriti s snežno kapo. Tako kot v glavnem mestu Furlanije Julijske krajine lahko ob jasnih dneh in z nekaj sreče občudujemo Alpe, se nam v Ženevi prikaže veliko veličastnejši Mont Blanc.
Obrežje v obeh mestih priča o podobnih gospodarskih in urbanističnih ambicijah. Kot so v Trstu Habsburžani načrtovali pa tudi izvedli preoblikovanje periferne srednjeveške citadele v sedmo največje pristanišče na svetu in drugo v Sredozemlju, takoj po Marseillu, se je v Ženevi v petdesetih letih 19. stoletja začela tako imenovana revolucija Fazy. Radikalni politik James Fazy je namreč znan kot ustanovitelj sodobne Ženeve. V tem kantonu je uvedel železnice, ustanovil ženevsko banko, predvsem pa izredno razširil mesto, tako da je dal porušiti zunanje, tipično srednjeveške utrdbe. V Maison Tavel, ki se nahaja pred Arsenalom v strogem mestnem središču, si obiskovalci lahko ogledajo impresivno kositrno in bakreno miniaturo Ženeve iz leta 1850, ki jo je izdelala skupina obrtnikov pod vodstvom lokalnega arhitekta Augusta Magnina. Znano obrežje, obdano s čudovitimi hoteli in neoklasičnimi zgradbami, na katerih beremo imena proizvajalcev haute horologerie, zlatarjev in butičnih investicijskih bank, so v celoti zgradili kasneje.
Nazadnje, v obeh mestih se vidno kaže nostalgija po preteklosti. Medtem ko Tržačani hrepenijo po nečem, kar je za vedno izgubljeno, se zdi, da je Ženeva obtičala v Zweigovi zlati dobi varnosti, kjer je vse imelo svojo normo, svojo natančno mero in težo in kjer se posesti in podjetja predajajo iz generacije v generacijo. Ko se človek sprehaja vzdolž rive droite, eleganten kip cesarice Sissi, ki se očitno ne zaveda svoje krute usode, samo poveča omenjeni občutek.
Iz grozote tega, kar je sledilo brezskrbni belle époque, je bila ustanovljena institucija, kjer sem bil letos zaposlen. Mednarodna organizacija dela (International Labour Organization, ILO) bo svojo stoletnico praznovala leta 2019. Poleg nje Ženeva gostuje celo vrsto mednarodnih organizacij, večinoma pripadnic kompleksnemu sistemu Združenih narodov, in ogromne množice izseljencev, katerih raznolikost porekla pade še bolj v oči kot v drugih večkulturnih evropskih mestih, denimo v Londonu ali Bruslju, pa čeprav je tu prebivalstvo številčno mnogo bolj omejeno. V kantonu namreč delajo in živijo ljudje , ki prihajajo iz vseh stodevetdesetih članic Združenih narodov.
Mednarodna organizacija dela je neposreden odziv na najhujše prakse laissez faire kapitalizma iz 19. stoletja pri izkoriščanju delovne sile. V tem primeru Švicarji, vsaj deloma v skladu s svojo radikalno različico protestantske etike, niso bili nikakršna izjema. V noveli El Paraíso en la otra esquina Nobelovca Maria Vargasa Llose tekstilni magnat iz Avignona razlaga Flori Tristan, da je delovnik, ki traja 20 ur, le odraz tistega, kar v resnici počne on sam, hkrati pa poudarja, da „sam noče nikomur vsiliti svojega urnika. Komur tak sistem ni bil všeč, si je seveda lahko poiskal delo drugje. Nikoli ni imel s tem težav. Ko je v Avignonu primanjkovalo delovne sile, jo je uvažal iz Švice. S temi barbari iz alpskih gora ni nikoli imel problemov: delali so v tišini in bili so hvaležni za plačo, ki jim jo je dajal. Vedeli so, kako je treba štediti, ti butalski Švicarji.“
Platformno gospodarstvo – znamenita podjetja, kot so Uber, TaskRabbit, Amazon Mechanical Turk itd. – pa tudi veliki trgovci na drobno, kot npr. Amazon, so ponovno uvedli nekaj teh najhujših praks. Spet so se pojavila opravila, kjer delovni čas ni pomemben, kjer je socialna varnost ločena od delovne pogodbe in kjer se plačilo (v primeru, da je sploh izplačano) dodeli le na podlagi rezultatov. Ni treba iti v neoliberalno Ameriko, da naletimo na tovrstne primere. Med potjo z letališča v Benetkah sem se zgrozil, ko sem izvedel, da je imel moj voznik GoOptija na svojih plečih 18 urni delovnik. V Trstu se je zbudil ob 4. uri zjutraj in me je tja spet popeljal po 22. uri zvečer.
Čeprav je trditev, da delo ni običajno blago, s katerim lahko mirne duše trgujemo, kar se da klišejska, sem ponosen, da sem bil zaposlen v instituciji, ki se bori proti najkrutejši obliki globalizacije, na primer s svojo Agendo za dostojno delo in pobudo v prid „Prihodnosti dela“. V slednji je tehnološki napredek ena od štirih „mega-sil“, poleg demografskih premikov, klimatskih sprememb in pospešene globalizacije, ki bistveno spreminjajo svet dela tako, da povečujejo neenakost med posamezniki in med državami.
Vendar sem se hitro zavedel, da bo zelo težko dobiti to bitko, in da je deloma za to kriva institucija sama. Mednarodna organizacija dela je – kot so v določeni meri Združeni narodi v celoti – žrtev lastnega včerajšnjega sveta. Temelji namreč na načelih socialnega dialoga: njegovi ustanovni člani so tristranski socialni partnerji (vlade, delodajalci in delojemalci), katerih soglasje je nujno za katerokoli odločitev. Tak ustroj pa deluje kot ogromen balast, ki upočasnjuje vsak dogovor in zmanjšuje vizijo institucije do minimalnega skupnega imenovalca. Druge mednarodne organizacije, ki se pa žal manj brigajo za pravice delavcev, kot sta npr. Mednarodni denarni sklad ali Svetovna banka, imajo na razpolago veliko več fleksibilnosti in so pri odločanju mnogo hitrejše.
Najpomembnejša lekcija, ki sem se je naučil v tem mednarodnem okolju, je spoznanje, kako težko je delati, ko je treba preučiti vsak napisani stavek in kjer jezik diplomacije prežema vse. Po mnogih letih, ki sem jih preživel v akademskih krogih in ob dejstvu, da bo univerza naslednja etapa v mojem poklicnem življenju, sem hvaležen, da bom lahko nadaljeval po tej poti. To, da mi ne bo treba pri pisanju pretehtati vsake besede, pomeni svobodo, ki jo uživa le malokdo.
