Že skozi dve nadaljevanji pleteničim o svojih otroških tekstih – ne ker bi mislil, da imajo kakršnokoli vrednost razen nostalgično-zabavne. Pravzaprav hočem skoznje nekako premleti, v čem je sploh fora; kaj je to, kar počnem, in zakaj. In obljubil sem nadaljevanje s svojo naslednjo fantazijsko fazo, Deep Purpli, Motorhead, dolgo čupo, usnjem in neti. Ampak vskočil mi je neki pogovor na to temo – kaj sploh počnem – zaradi katerega bom naredil majhen ekskurz. Torej, denim and leather naslednjič. S tastom sva namreč imela spet eno od najinih občasnih razprav o vrtnarjenju.
Tast je specifičen človek, kot sem specifičen jaz, ampak sva specifična na različne načine. Je nadvse praktičen, tehnično usmerjen in pri tem nadvse domiseln. Ena prvih stvari, s katerimi je fasciniral mojo bodočo taščo, je bilo divje zvonjenje vhodnega zvonca, ki ju je zjutraj vrglo iz postelje v njegovi samski sobi. Potolažil jo je, da to ni razjarjeni gazda, ki mrzi predzakonski razvrat, ampak si je namesto budilke naštimal sistem za bujenje, ki sproži zvonec pri vratih. (Linhart bi zapisal: Inu vunder ga je vzlubila.) S tako inovativnostjo je oddelal uspešno, občasno pustolovsko delovno dobo – če bo moja tako uspešna, bom lahko samo vesel – in poleg tega vzdrževal tehnično napreden družinski dom.
Kot mestni otrok pa ni najbolj navajen vrtnarjenja. Odkar v penziji živi na podeželju in ima na grbi poleg vzdrževanja hiše tudi nekaj sadnih dreves, travnik za košnjo in vrt, se v tej vlogi ne počuti domače. Nekaj idej, kako bi se dalo kakšno kmečko delo s pomočjo zakonov fizike kaj najbolj stroškovno učinkovito in praktično avtomatizirati, je uresničenih, še dosti več pa jih ostaja v teoriji oziroma v obliki priporočil drugim ljudem in svetovnim vladam, kako bi morali ravnati, da bi bilo vse boljše in lažje.
Misliti mi je dala najina čisto kratka izmenjava ta vikend – o zalivanju vrta. Moj tast prezira ročno prenašanje kangel. To je razmetavanje energije. Ko smo pred leti pri njiju še polnili napihljive otroške bazenčke, sem zvečer navadno raznosil vodo s kanglami na vrt. Takrat mi je predstavil majhno črpalkico, ki je sposobna bazen prek šlaufa izprazniti na grede. Bil sem nesorazmerno razdražen, ko sem moral držati tisti šlauf, iz katerega je v počasnem curku tekla voda, in ga nositi okrog paradajzov. Mislim, da sem zagodrnjal nekaj v stilu, »pa kje je tukaj romantika,« vrgel šlauf stran in zajel vodo iz bazenčka s kanglo.
Prejšnji teden mi je dobronamerno svetoval, da bi si morala za svoj novi vrt urediti avtomatsko kapilarno namakanje s cevjo. Pustimo ob strani fizične, asfaltne ovire, razdrobljenost in miniaturnost tega vrta, zaradi katerih je to nesmiselno; razlog, da to pišem, je razmislek, do katerega sem prišel kasneje, ko je bilo tistega klepeta, ki me je precej razdražil, že davno konec.
Namreč: jaz rad nosim tiste kangle vode. Ko prenašam tiste kangle vode, da napojim žejne rastline, je ena redkih priložnosti, ko se počutim koristnega.
Ne počutim se koristnega takrat, ko pišem roman. Takrat se počutim, kot da strežem svoji skriti strasti, potrebi, sli; je tako, kot da masturbiram. Kadar prevajam vrhunskega avtorja, občutim čisto osebni gušt, naslado, ki je ne bo mogel podoživeti noben bralec; je tako, kot da seksam. Vsekakor je ta užitek popolnoma moj. Nimam občutka, da nekaj dajem: imam občutek, da si nekaj nudim.
Prav zdaj, ko tole pišem, se ne počutim koristnega, čeprav sem bil k pisanju povabljen in bom za to celo honoriran. V bistvu se počutim škodljiv, saj bi moral zagovarjati stališče, da smo umetniki ne samo koristni, ampak nujni, zato nam mora družba plačevati subvencije, socialne prispevke in še kaj. (Subvencije so seveda super in nujne, da sceno pri trgu, kakršnega imamo, sploh še ohranjajo pri življenju, vsaj glede prispevkov pa sem se že zdavnaj odločil, da mi ni nihče nič dolžan in da če nisem sposoben ustvariti prihodkov, ki bi presegli cenzus, lahko grem magari tudi v fabriko in pišem v prostem času.) A kadar opravljam ta poklic, se ne počutim koristnega, ne zares.
Počutim se, kot da uresničujem tisto, kar me je napeljalo, da sem se potikal po igrišču z zvezkom v roki, mali fantek s čudnimi navadami. Ko pišem ali prevajam, ne mislim na družbeno, nacionalno ali civilizacijsko korist. Počutim se prej kot grešnik, ki nekaj krade iz zraka, iz življenj, iz usod drugih, iz fantazij svojega življenja; v glavnem, kot krivec. Iz tega občutka krivde verjetno prihaja tisti strah, kako prvič ponuditi komu v branje svoj izdelek. Nelagodno je. Spet si nekoga ali nekaj izdal. Evo, jaz tokrat recimo svojega tasta. Počutim se, kot da s svojo domiselnostjo goljufam svet. Nekaj sem nafantaziral, nekoga nadmudril.
Naj to ne izpade kot idealna referenca za vse, ki mislijo, da »literati to itak delajo za lastno veselje, pa naj zdaj to zastonj delijo z nami«. Ni to: naše delo je delo. In jebena muka. Ampak (tisto resnično) vrednost mu dajejo drugi. Kadar jaz dajem od sebe svoje umske dosežke, nikoli nimam občutka: tole je genialno, tole morajo vsi vedeti in je tudi vredno solidnega honorarja. Kadar to počnem, si zmeraj mislim samo: bog daj, da nisem totalno zamočil, ker tole je kar nekaj.
Koristnega pa se počutim, ko prenašam kangle. Greda kumar razume kanglo sveže vode. S tem ne moreš zajebati. Nezgrešljivo sem koristen, ko okopavam zemljo, iz desk zbijam skupaj ropotarnico, malam ograjo ali šraufam tiste dvignjene grede. Ko družini skuham dobro kosilo. Ko sinu razlagam, v čem je fora črnih lukenj in nevtronskih zvezd. In tega naj mi, prosim, nihče ne skuša avtomatizirati z genialnimi izumi. Čar je, ko pogledaš: glej, malo sem se potrudil. Glej, kako dobro zgleda. Glej, kako raste. Paradajza ne moreš nadmudriti. (Oziroma če bi ga, ne bi bil več moj.) Ko sem prvič (in zadnjič) v življenju sam namontiral kotliček na sekretu v prvem skupnem domu v Fužinah, sem se počutil kot car. Ko sem leto pozneje dobil prvega kresnika, sem se seveda tudi počutil kot car, ampak še bolj sem si mislil: »Pa kaj, a si ti čisto nor? Saj sem samo nekaj nabluzil.«
Pisanje je zmeraj neke vrste egotrip. Pa če je še tako družbeno angažirano, filozofsko globoko, žanrsko profesionalno, larpurlartistično, nacionalno prebudniško … Naj bodo to Pahor, Jančar, Joyce, Rowling, Stein, Prešeren, King, Eliot, Kosovel, Res Nullius – naj mi nihče ne govori česa drugega: vse to delamo v prvi vrsti zato, da se spucamo. Kar sicer ne pomeni, da to početje ni za družbo in civilizacijo pomembno. Vitalno je. Skozi to vrenje se s svojo usodo spopadajo vsi ljudje, tudi tisti, ki so samo konzumenti; smo vir razmišljanja in občutenja tudi za druge. Ne počutim pa se pri tem početju koristnega. Ker še daleč nisem pameten. Nisem modrec. In tistih, katerim naj bi bil vir razmišljanja, niti ne ljubim ravno pretirano. Ljudje božji, vsi smo bolj ali manj neka svojat, jaz pa nisem people person. Kaj torej sploh delam, ko pišem zgodbe, ki so mene tako nerazumljivo potegnile?
Počutim se bolj kot čarodej, čigar trike bo vsak čas nekdo razkrinkal, ampak ti triki so vendar njegova duša. Počutim se ogroženega. Počutim se kot nekdo, ki že vse življenje nabija eno in isto. Ki prodaja neke svoje dileme, nazore, besede, špekulacije. Ne počutim se tako pametnega, da bi lahko z besedami kogarkoli premagal. Če se bo kdorkoli kdaj hotel spustiti z mano v polemiko, se bo v meni gotovo sprožila strast, da bi v razpravi zabriljiral, ampak v resnici nimam občutka, da bi bila moja pamet ultimativno koristna. Svet ne bo zaradi mojih zgodb, znanstvenih člankov ali kolumen niti za pol milimetra boljši. (Lahko se tolažim s tem, da tudi zaradi Beckettovih ni.) Boljši pa je z vsako preneseno kanglo vode.
Ničesar ne napišem, ne da bi bila v tem v prvem planu moja lastna potreba. (Danes magari tudi finančna.) Vsakič na novo sem presenečen, da je to nekdo pripravljen brati in tako ali drugače upoštevati. Prihaja neko naknadno čudenje, prijetno, po svoje pa tudi strašno. (A smo res že tako daleč?) Medtem ko pri vsaki rastlini vem, da se ji bodo povešeni listi že uro po zalivanju dejansko spet postavili pokonci in da sem bil koristen. Moji čiliji me potrebujejo; človeštva pa upravičeno ne briga zame, enega od 7,5 milijard.
V glavnem, zaradi tega nisem naklonjen avtomatskemu kapilarnemu namakanju. Nošenje kangel za mojo zelenjavo je moje delo.