Osrednji lik Snojevega romana Balkan Sobranie je fant brez imena, pisateljev alter ego, ki študira slovenščino, se navdušuje nad Ocvirkom ter se kot pravi izobraženec znajde tudi pred svojevrstno življenjsko dilemo: pobegniti ali ostati. Njegov poskus iskanja azila v Avstriji je res nekoliko nezrel, zato pa tudi splava po vodi in fantu ne ostane drugega, kot da poslušno odpotuje do Bileće in se tam udinja kot vojak.
Jože Snoj tako tudi v svojem najnovejšem romanu – ki, mimogrede, nosi ime po znamki balkanskega tobaka in je celo še dodatno, nadvse obetavno, podnaslovljen (Samovzgojni roman ali Ide Tito preko Romanije) – ostaja osredotočen na lastno zgodovino ter zgodbo zasnuje predvsem na podlagi osebnih spominov in izkušenj. A če je dejanski povod za pisanje res malce egocentrično obarvan, pa roman še zdaleč ni samo izbor najrazličnejših osebnih peripetij, kakor tudi vojaškega služenja kot takega pač ni doživljal zgolj pisatelj sam. O značajih in opisih vojnih tovarišev na tem mestu sicer ne bi izgubljali preveč besed, lahko pa si predstavljamo, da skupina raznorodnih mladcev z Balkana pač redko deluje kot kaka disciplinirana in resna vojska, prej po naključju skupaj stepen trop takih ali drugačnih posebnežev.
In že vnaprej si lahko, celo tisti, ki vojske nikdar nismo služili, predstavljamo tudi grozote, ki jih tam doli v Bileći čakajo: od nevzdržnih higienskih razmer, stanja na vročem soncu, neskončnih pohodov do nesmiselnih ukazov in še marsikatere neslanosti, ki si jo privoščijo izživljajoči se nadrejeni. Z drugimi besedami, načečkanimina steno ob vratih kasarne: najebali ste. Tovrstnih sočnih ali vsaj srbohrvaških izrazov je v romanu enako pričakovano precej, celo toliko, da je bilo treba zgodbi dodati slovarček. In dejstvo, da tovrstne besede pomembno soustvarjajo vzdušje romana, je verjetno prav tako povsem samoumevno.
Kaj pa je v romanu Balkan Sobranie še docela samoumevnega? Snojev že razpoznaven slog pisanja, ki ostaja metaforično bogat, pronicljiv in jezikovno izpiljen; napol zajedljiv in napol humoren ali vsaj prijazno sarkastičen, še zlasti do sistema, od katerega se pisatelj ves čas, milo rečeno, distancira.
Distancira pa se seveda še zlasti prek samega sebe, torej prek lika že prej obravnavanega fanta, ki kljub težkim razmeram v vojski vendarle shaja; predvsem zato, ker je pameten in iznajdljiv ter se pred dolžnostmi zna, vsaj na začetku, potuhniti v lastno anonimnost. Po sili razmer pa mu je tako udobje kaj kmalu odvzeto in se mora kot novopečeni vodnik čete ukvarjati z vojaki ter jih na take ali drugačne načine siliti v izpolnjevanje ukazov, ki so še njemu samemu seveda odveč. Ob tem se je prisiljen soočati tudi s posameznimi vzgojnimi problemi, ki mu delajo sive lase in ga, ker je do fantov zaščitniški, prijazen in preveč popustljiv, skoraj stanejo kazenskega pregona. A naš glavni junak ima ob pameti tudi nekaj sreče, saj njegovih napak celo OZNA, ki sicer sve dozna, ne zazna, zato se po opravljeni dolžnosti lahko mirno vrne domov.
In zaključek? »Bil je, kurc gleda vse drugo, spet doma, v Sloveniji! In potem se je na vrat na nos poročil z modrooko deklico in začel hoditi v službo.« Poslovenjena pravljica, bi se temu reklo. Ali bolje, poskus sprijaznjenja z usodo, ki zna biti očitno tudi zunaj zidov vojašnic nekoliko – duhamorna.
Jože Snoj: Balkan Sobranie. Ljubljana: Slovenska matica, 2012. 364 str., 27,80 €.
