Ana Schnabl je uveljavljena slovenska pisateljica, avtorica kratkoprozne zbirke Razvezani (2017), prevedene v srbščino in nemščino, in romana Mojstrovina (2020), prevedenega v angleščino in nemščino. Je tudi prejemnica nagrade Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec in urednica Evropske revije za poezijo, knjige in kulturo. Trenutno piše doktorat iz filozofije. Z njo smo spregovorili o njenem odnosu do pisanja, literature in pa njenem novem romanu Plima.
Plima je tvoje tretje delo in tvoj drugi roman. Je žanrski roman, kriminalka, ki jo odlikujejo posebna atmosfera, izjemna berljivost in napetost ter fascinanten slog. Ves čas, ko sem brala roman, sem razmišljala o tem, kako izjemne like ustvarjaš v svojih delih. Dunja, osrednji lik romana, je nadvse kompleksna in večplastna. Pokažeš jo skozi njen odnos do sveta – ne opisno, ampak skozi njene odnose z ljudmi. Kako se lotiš izdelave svojih likov?
K likom pristopam podobno kot k ljudem. Opazujem jih karseda neobremenjeno, pa čeprav v domišljiji, ugotoviti poskušam, kaj jih motivira, kakšne so njihove vrednote, njihove značajske značilnosti, sprašujem pa se tudi kaj bolj kompleksnega, denimo, ali je njihova motivacija v skladu z njihovim značajem ipd. Če ljudi običajno kategoriziram – ker se v življenju pač moram orientirati –, ob likih tega običajno ne počnem; ne razmišljam torej, kako bi jih vpisala v etični kod, jih predstavila kot dobre ali zle. Najvažnejše v tem procesu je seveda, da vsak lik sopostavim z drugimi; v etru je nemogoče (ali pa samo zelo težko) oblikovati prepričljivo protagonistko, vsak odnos jo prikaže v drugačni luči, v vsakem odnosu nastopa kot variacija na (težko določljivo) temo. Takšno trenje je izjemno produktivno in učim se mu slediti oziroma ga maksimalno izkoriščati.
Ali kdaj tudi pustiš likom, da te zapeljejo v neko zgodbo, v njen razvoj? Si si razvoj dogodkov pri dotičnem romanu zastavila že vnaprej?
Tokrat si nisem kaj dosti zamislila, še to, kar sem mislila, da sem si zamislila, se je nato izjalovilo. Razvoj dogodkov, ki sem ga predvidela, preprosto ni bil v skladu z motivacijami protagonistov. Moja lastna stvaritev me je, mojo ambicijo vsaj – kot Frankenstein –, malce požrla, malce povozila. Prepustiti se je zame največji izziv – tako v književnosti kot v življenju, saj sem kot opazovalka vajena imeti pregled nad dogajanjem, upper hand, biti v centru dogodkov pa mi ni posebej ljubo. Kakorkoli že, mislim, da je fabulativna sproščenost, če jo tako imenujem, v romanu ustvarila nekaj »življenjskih zakonitosti«.
V Plimi si se odločila za narativni postopek, kjer je jasno, da gre za fiktiven tekst –pripovedovalka zgodbo ves čas komentira, ne komentira pa likov, ne dela moralnih sodb. To je zanimiv metanarativni pristop. Povzema tvoje stališče do pisanja, ti je metanarativni pristop blizu na splošno?
Ker sem ustvarila lik pisateljice, se mi je zdelo logično, da uporabim takšne »komentatorske« postopke. Ne bi rekla, da me kakšen postopek sam po sebi še posebej zabava; morda sem k čemu bolj nagnjena, vendar se trudim svoje nagnjenosti v pisanju tudi vedno znova preseči. Važno mi je, kako so postopki umeščeni, ali se spajajo s siceršnjo konstrukcijo ali ne, ali ji kaj pridodajo ali ji pač samo jemljejo. Prepričana sem, da je Plima zaradi takšnega samoironičnega komentiranja boljša. Oziroma duhovitejša. Humor mi je pomemben. Sicer pa, kot sem že namignila, sem se ob Plimi naučila zlasti to, da je okej, če nad snovjo nimam popolne kontrole. Kot avtorica si vseeno lahko že toliko zaupam, da kaj preprosto – spustim. Počakam, da pride samo. Ali pa ne pride in se lotim znova.
Si komparativistka – se nam literarnim teoretikom ta kontrola nad snovjo vriva sama od sebe? Od kod prihaja?
Hja, mislim, da je takole: bolj, ko si z nekim področjem seznanjen, bolj ga boš tudi opomenjal – kar ne pomeni nujno, da ga boš opomenjal bolj-e. Diskurzivni aparati se v nas zalegajo kot bolhe. Občutek nadzora, ki ga spodbujajo, ima seveda veliko pozitivnih, pa tudi ogromno negativnih učinkov. Fino je, da ti, denimo, literarna veda, omogoči, da h književnosti ne pristopaš povsem naivno, manj fino pa, da se ti zdi, da lahko na bralsko recepcijo vplivaš že vnaprej, jo nekako zajeziš, predvidiš. Misliti, da boš zdizajnirala pomene tega, kar napišeš, je iluzorno. Morda je pomene lažje dizajnirati, kadar reproduciraš tisto, kar je že bilo narejeno – bodisi v slogovnem bodisi v vsebinskem smislu –, kadar pa avtorica orje ledino, no … takrat … tveganje (smeh).
Motivi, s katerimi se v Plimi ukvarjaš – smrt, samomor, zločin, krivda, družina, travma – to so velike teme. A Dunja ne želi rešiti sveta, rešiti želi samo sebe. Njeno raziskovanje nepojasnjene smrti starejšega brata v otroštvu ni iskanje zadoščenja pravici ali vzgib iz neke racionalne in moralne predpostavke, ampak je povsem oseben vzgib. Dunja želi razumeti svet. Romana nisi zastavila tako, da bi teme prerasle lik, ampak sami liki ustvarijo potrebo po dogajanju. To sama pogrešam v slovenski književnosti.
Hja, kot sem povedala že na nekem drugem mestu: velike težave imam z Veliki Temami. Bližje mi je tisto, kar v svoji esejistiki ponuja in z njo prav tako zastopa britanski psihoanalitik, freudovec Adam Phillips – spiralno kroženje okoli banalnosti, poglabljanje majhnih vprašanj, vprašanjc, ki se vpenjajo v večja (če sploh). Zdi se mi, da se v detajlu razkrije mnogo več resnic kot pa v široki shemi. Če razrežeš ananas, se ti bo v fraktalni sestavi njegovih celic mogoče razkrilo ananasovo bistvo – pod pogojem, seveda, da si vzel dovolj LSD-ja (smeh). Ampak resno – v književnosti oziroma v romanopisju me zanimajo ljudje, ljudje kot detajl, ljudje so detajl.
Veliko ljudi fascinira odnos pisatelj-bralec. Koliko sta Ana bralka in Ana pisateljica povezani v tvojem procesu snovanja romana? Kaj lahko branje povzroči znotraj tvojega procesa pisanja?
Branje ima v mojih procesih veliko vlogo, ampak ne tako, kot si to ljudje običajno predstavljajo. Ne gre za to, da si zamišljam, da za nekoga pišem, ampak zgolj za to, da za seboj ves čas berem (smeh) – hočem reči: Plima je, denimo, napisana v mojem bralnem ritmu. O abstraktnem bralcu, ki od mene nekaj pričakuje, pravzaprav sploh ne razmišljam, pa čeprav si s pisanjem želim komunicirati. Ni tako, kot da nočem premišljevati o bralcu, mislim le, da preprosto (še) ne znam. Ne vem, kaj ljudje hočejo, komajda vem, kaj hočem sama, ne vem, kaj ljudem ugaja, komajda vem, kaj ugaja meni. Populizem štekam v okvirih političnega življenja, v književnih okvirih pa mi razumevanje nekako … zariba. Kaj pa vem, najpomembneje mi je, da se med pisanjem zabavam jaz. Mislim si, da nisem tako redek dragulj, da tisto, kar zabava mene, ne bi moglo zabavati tudi koga drugega.
Pa nočem reči, da je s katerimkoli pisateljskim prijemom karkoli narobe; super za tiste, ki imajo »naravni« čut za to, kaj bralcem ugaja. Jaz pač (zaenkrat) samo stopam po drugačni poti.
In kakšna je bila ta pot pri Plimi? Kajti izbrala si si poseben žanr – kaj je bilo zelo drugače od Mojstrovine?
Plima je neke vrste hangover po Mojstrovini, za katero sem se res precej potrudila, med pisanjem sem namreč nekoliko manj »žurala«, bilo je bolj napeto, zaskrbljeno, previdno, da ne rečem – začetniško. Z Mojstrovino sem se roman komaj začela učiti pisati, s Plimo sem nekatere postopke usvojila, da so se mi lahko takoj za vogalom razprli novi problemi.
Najbrž je tvoj odnos do literature tako razdelan, saj gre za celovit premislek o pisateljskem poklicu kot celoti?
O tem, kaj pravzaprav počnem, se pogosto sprašujem, drži. Še najbolj pa se sprašujem, kaj je treba storiti, da bomo pisanje pripeljali v družbeni okvir, ki nam bo, pisateljicam in pisateljem, omogočil od pisanja dejansko živeti. Veš, jaz sem neznansko utrujena od številnih vlog, ki jih moram igrati, od vlog, do katerih mi pravzaprav ni. Če za hipec odmislim kulturno politiko in zahtevne politične procese – morda bi pisatelji in pisateljice lahko pričeli pri tem, kako svojo dejavnost opisujemo, bolj eterično in mesijansko in nabuhlo in vzvišeno, kot jo bomo nategovali, slabše bo na koncu za nas.
Kaj pa pisateljice ali pisatelji, ki te navdihujejo, s katerimi se na nek način pogovarjaš?
Prej gre za to, da se v kakšni Weltanschauung prepoznam. Nimam neposrednih pisateljskih zgledov. Imela sem kratke »zatreske«, ki so propadli, ko je avtorica izdala svojo naslednjo knjigo… in zaljubljala sem se zgolj tedaj, ko sem na pisateljevanje še gledala kot na nekaj omnipotentnega, zdaj sem za kaj takega že preveč… kaj pa vem, stara? Niti nimam fenovskega gena. No, skratka, imam svoje ljube knjige, iz avtoric in avtorjev pa ne delam relikvij.
To, da imenuješ Dunjo VP, Velika Preiskovalka in hkrati Velika Pisateljica, je to tudi posledica tega, da ne dojemaš pisatelja kot »nekoga, ki ve«, ampak zgolj nekoga, ki se sprašuje?
Preziram mit pisatelja. Prepričana sem, da je ogromno ljudi na svetu modrih, razgledanih, nadarjenih, pronicljivih itd., vendar nekateri med njimi preprosto ne pišejo. Da človek prične pisati, no, na to ne gledam kot na nekaj esencialnega, temveč kot na nekaj kontingentnega, na nekaj, kar se zgodi slučajno, po nekem osebnem ali družbenem prelomu, po vzniku osebne ali družbene potrebe. V tem smislu sem foucaultijanka – ni smiselnega načrta, ampak samo dogodki, ki jih, če nam je dolgčas, lahko za nazaj predelamo v smisel, vendar nam tega ni res treba. Bližje mi je ideja, da se človek v sozvočju s slučaji dizajnira, samooblikuje. Mene je v pisanje (verjetno, kaj pa vem) potegnila moja asocialnost; komunicirati sem sicer hotela, ampak ne nujno en face, sčasoma pa sem svojo potrebo zdizajnirala v nujo in tudi v status. To, jasno, pomeni, da obstaja možnost, da bom nekega dne prenehala pisati. In nadalje tudi pomeni, da ne verjamem – in to je morda vprašanje vere –, da pisatelji sploh karkoli izjemnega vemo ali sploh karkoli sprašujemo. Mislim samo, da hočemo govoriti, se pogovarjati.
Pa se počutiš del slovenskega literarnega okolja ali se kot oseba popolnoma distanciraš od konteksta neke skupine ljudi?
Nikakor. Od nekdaj se počutim kot prosti radikal in ti občutki niso vezani samo na moje razmerje do slovenske literarne scene. Seveda imam na sceniki nekaj kolegov – celo enega pravega prijatelja –, ki jih spoštujem in, ki pišejo zelo kakovostne knjige, vendar nimam kakšne posebno hude potrebe, da bi se z njimi družila. Razen seveda s prijateljem.
Hkrati distanco ohranjam tudi načrtno – veliko izmenjav na sceniki je tako ali drugače motiviranih. Odnosov, osnovanih na agendah, se mi ne ljubi imeti, življenje je predragoceno in zlasti prekratko. Se pa seveda sprašujem, kako me doživljajo druge avtorice in avtorji. Sprašujem se retorično, takorekoč, odgovora pravzaprav nočem poznati (smeh).
