Pripadam zadnji generaciji, ki je morala za obvezno maturitetno čtivo pri angleščini prebrati Velikega Gatsbyja F. Scotta Fitzgeralda. Ko pomislim na maturo, se spomnim na vročino gimnazijske učilnice, na zadnje dni maja in junija, ko so se nam potne roke lepile na klopi in smo dekleta nosila obleke, za katere bom svoji hčeri rekla, da za v šolo niso primerne. Spomnim se, da je bilo v času naše mature svetovno prvenstvo v nogometu in da je bila polovica table popisana s športnimi stavami sošolcev. Veljalo je pravilo, da profesorji te polovice table ne smejo zbrisati v nobenem primeru. Četudi bi nanjo radi napisali zadnje napotke pred maturo. Tista polovica table je bila nedotakljiva in profesorji so se tega držali. Bržkone so slutili, da bo na koncu tudi to tisto, po čemer se bomo spominjali gimnazije.
Spomnim se tudi, da sem Gatsbyja prebrala večkrat ter da sem, poleg svojega prostora pod Soncem, tisto pozno pomlad iskala še nekaj drugega. Čutila sem, da se mi je bistvo Fizgeraldove pripovedi izmuznilo, da nečesa, kar je zelo pomembno, ne razumem, pa bi morala. Razumela sem dvoličnost, hinavščino in malomeščanstvo ameriške družbe, ponotranjila sem lahko tragično ljubezensko zgodbo med Daisy in Gatsbyjem, našteti sem znala vse metafore – od zelene luči do oči doktorja T. J. Eckelburga, znala sem povedati, da je imela Daisy »voice full of money« ter da je za dekle najbolje, če je »beautiful little fool.« Vedela sem tudi, da si je Gatsby želel ponoviti preteklost, preteklosti pa se, kot mu je dejal Nick, ne da ponoviti. Da, tudi to sem vedela. Nisem pa razumela. In s tem nisem razumela bistvenega dela Velikega Gatsbyja, ki ni roman o razkošnem življenju in tragični ljubezenski zgodbi, temveč je pripoved o tem, da človeka preteklost lahko zaslepi do te mere, da mu v prihodnosti ni več živeti.
Tega sem se zavedela med popoldanskim listanjem knjige pred evropsko premiero ekranizacije režiserja Baza Luhrmanna. Že med bežnim prelistavanjem obrabljene knjige mi je postalo jasno, da daje tempo nesrečnemu podtonu zgodbe Gatsbyjevo hrepenenje po preteklosti, česar večina maturantov, ki se jim zdi, da se pred njimi pravkar odpira svet, ne more razumeti. S tem spoznanjem in rahlo opijanjena od podoživljanja gimnazijskih poznih pomladi sem torej v dvorani Kinodvora pričakovala katastrofo. A je ni bilo. Gledalec za ceno ene vstopnice dobi spektakel: Disneyland frfotajočih oblek, brizgajočih fontan in šampanjca, bleščečih se biserov, srečnih obrazov. Nekje med fanfarami dobi tudi zgodbo o vračanju v preteklost, ki pa je bržkone večina gledalcev ne bo opazila. Namesto tega bo z odprtimi usti strmela v ognjemete, ki spominjajo na predstavo o prihodnosti večine maturantov.
Ko sem bila stara osemnajst let, sem si predstavljala, da bo svet, ki z razprtimi rokami pričakuje, da se mu vržem v objem, videti kakor film Baza Luhrmanna; stiliziran videospot, v katerem je vsak naslednji prizor lahko še mogočnejši, globlji, bolj utripajoč in glasnejši. Da bo vsak prizor sveta, v katerega se podajam, tako močan, da bo zasenčil solze in dvom.
Človekovo življenje se prevesi v drugo polovico, ko začenja verjeti, da se je najboljše že zgodilo; da so se najlepše pesmi izpele ter največje ljubezni odcvetele. Da so bila najtrdnejša prijateljstva že sklenjena ter da bo tisto, kar prihaja, v najboljšem primeru bled odsev preteklosti. Mlad človek pred maturo si težko zamisli, da bo kdaj pogrešal čas, ko je moral podčrtovati stavčne člene, vedeti, da mitohondrij uravnava celično dihanje ter se ukvarjati z odvodi in integrali. Da bo pogrešal čas, ko bi moral znati povedati, da je Gatsbyja pogubila želja po ponovitvi preteklosti, kajti ne razume, kako lahko kdorkoli tako močno hrepeni po preteklem.
Spomnim se, kako nam je kateri od gimnazijskih profesorjev kdaj navrgel, da so to, kar živimo, najlepša leta našega življenja. Če ne bi vedela, kako neumno se mi je to zdelo kot dijakinji, bi tudi sama, ko sem kratek čas poučevala na gimnaziji, bržkone izjavila kaj podobnega. In v odgovor bi dobila nekaj prizanesljivih nasmeškov ter nejeverne poglede, ki bi mi govorili, da zanje najboljše šele prihaja. To je mladost – verjeti, da bo vedno samo bolje. Da bo zelena luč, če si sposodimo Fitzgeraldovo metaforo, sijala čedalje močneje, mi pa ji bomo vedno bliže.
V življenju pa je tako, da najlepše ni vedno tudi najlaže. Ob opazovanju dijakov šesto šolsko uro meseca maja se mi je zdelo, da je sedenje v šolskih klopeh pozno pomladi ena najbolj rafiniranih oblik mučenja. Vsi neskončni pričakujoči pogledi na uro, ki se nikamor ne premakne, vabljivo sonce zunaj in grožnja zaključevanja ocen naslednjega dne. Vse ljubezenske drame, ognjeviti prepiri, podočnjaki in objokane oči najstnikov, ki jim nekdo, ki je vse to doživel, skuša pojasniti, da je to, kar imajo v tistem trenutku, najlepše in najteže hkrati. Nemogoče.
Vnovično branje Velikega Gatsbyja me je poneslo v ta čas. Rumenkaste strani Penguinove knjige, s svinčnikom podčrtani stavki ter dopisane opombe so me spomnili, kako močno sem neke pozne pomladi skušala priti do dna knjigi, ki se je nekaj let pozneje pred menoj razgrnila sama. Srčki na posameznih straneh so me spomnili na zadnjo šolsko uro, ko sem zrla skozi okno, odmislila okolico in se počutila, kakor mi bo vsak hip razneslo prsni koš. Mesec maj je v gimnazijskih letih čas za iskanje odgovorov na neodgovorljiva vprašanja in bolj ali manj spretno vijuganje med zaključenimi ocenami. In čeprav se zdijo odgovori na vprašanja, ki sem jih štiri gimnazijske maje premlevala, danes samoumevni, bi se brez pomisleka vrnila nazaj. Med tedanje dvome in takratna vprašanja, v šolsko klop, na katero so se mi lepile potne roke. Še enkrat bi rada pogledala skozi tisto okno in preverila, ali je v prsnem košu sploh še mogoče začutiti tako silen pritisk.
In tako se prebijamo naprej, čolni proti toku, ki nas nenehno nosi nazaj v preteklost.
