Recepcija poljske književnosti pri nas se zdi v daljšem obdobju v dobri kondiciji, zlasti po zaslugi neumornih prevajalk pri nas spoznavamo največje med največjimi, in to dolgo preden jih prepozna (beri: nagradi) tudi svet. Obe poljski nobelovki, Wisłavo Szymborsko in Olgo Tokarczuk, smo v slovenščini brali že pred njuno svetovno slavo, in v tem kontekstu se lahko danes upravičeno sprašujemo, kaj bo svet še naredil z Anno Świrszczyńsko (1909–1984), sodobnico Czesława Miłosza, Wisłave Szymborske, po pripovednem pesniškem načinu jima lahko priključimo tudi nekoliko mlajša Tadeusza Różewicza in Zbigniewa Herberta. Skupaj z naštetimi sodi v vrh poljske književnosti preteklega stoletja. Njeno poezijo pri nas spoznavamo z že drugo, tokrat antologijsko knjigo, ki je letos v prevodu Jane Unuk izšla v zbirki Nova lirika pri Mladinski knjigi. Izbor zajema iz njenega celotnega pesniškega opusa, z izjemo zbirke Baba sem iz leta 1972, katere integralni prevod je izšel že leta 2018 pri LUD Literatura.
Sodeč po tematikah in načinu njihove obravnave bi si drznili napovedati, da bo njena poezija dobivala nove privržence in privrženke, nove interpretacije, strokovne razlage, branja, predvsem pa bo še intenzivneje prestopala jezikovne meje. Kar navsezadnje od preloma stoletja že potrjuje precej živahna obravnava njenega dela doma in na tujem.
Jana Unuk, prevajalka in avtorica predstavitvenega zapisa, zapiše: »Po življenjskem slogu je pesnica daleč pred svojim časom: je vegetarijanka, ukvarja se z jogo, počitnice preživlja ob kmečkih opravilih na deželi, redno teka po krakovskih Plantah, pri čemer je ne ustavi posmeh mimoidočih. Predhodnica trendov je tudi na drugih področjih: tako v pesmih za odrasle kot v tistih za otroke (npr. Kdo ima najlepše oči, Ptič s pametnimi očmi) tematizira enakovredni, empatični odnos do živali.«
Naravnost osupljivo je, s kakšno neposrednostjo in samoumevnostjo piše o »peklenskem« porodu, težkem soočanju z materinsko vlogo, kompleksnem odnosu do otrok, v katerega so vključena tudi tabuizirana čustva jeze ali sovraštva …
Slikovit opis pesničine osebnosti dobro povzame tudi nekatere tematike in motive, ki Świrszczyńsko zaposlujejo v pesniškem ustvarjanju in se v našem času zdijo enako ali celo vse bolj pereči; prevpraševanje človekovega (neempatičnega) odnosa do živali, narave, sočloveka in izpostavitev (ženskega) telesa kot predmeta manipulacije, tako v pozitivno kot negativno smer. Pesnico posebej zanima usoda druge polovice, a ženska perspektiva v njeni poeziji ni apriorno stališče, temveč živa izkušnja, vezana torej na fizično, otipljivo telo, t. i. »vrata, / skozi katera bom izstopila iz sebe, / in vrata, / skozi katera bom vstopila vase«. Naravnost osupljivo je, s kakšno neposrednostjo in samoumevnostjo piše o »peklenskem« porodu, težkem soočanju z materinsko vlogo, kompleksnem odnosu do otrok, v katerega so vključena tudi tabuizirana čustva jeze ali sovraštva, kakšno pozornost namenja starim (ženskam), ljubezni in spolnosti (v starejših letih), a tudi osvobajanju od vlog oziroma ujetosti v stare (patriarhalne) vzorce. Prav v slednjem se denimo pomembno razlikuje od kritične lirike naših (sicer precej mlajših) pesnic, denimo Saše Vegri, Svetlane Makarovič ali Berte Boetu, ki so, četudi precej kasneje, v svoji poeziji prav tako obravnavale žensko (telo) v nasilnih ali zastrupljenih (družinskih) odnosih in patriarhalnih družbenih razmerah, a z veliko manj izhodi, kot jih ponuja na trenutke naravnost vitalistična poezija Anne Świrszczyńske.
Pričujoči izbor je sestavljen kronološko in ne ponuja le odličnega vpogleda v razvoj pesničine poetike, temveč tudi v izpovedovalkino doživljanje (sveta), ki je poetiko očitno narekovalo. Świrszczyńska je odmevni prvenec Pesmi in proza izdala med obema vojnama, leta 1936, in se z njim nemudoma usidrala v poljsko literarno sceno. V njem sta očitna mladostni intelektualni zamah in široka razgledanost po (klasični) umetnosti, pesmi so prepredene z najrazličnejšo medbesedilnostjo. Eden osnovnih pesniških postopkov so tako imenovane ekfraze. opisi (fiktivnih) slik, pesmi so včasih ironično, drugič humorno zašiljene, tudi rimane, polne stiliziranega izrazja (ki ga je Jana Unuk mojstrsko ubesedila tudi v slovenščini) in razkošnih podob. Kot bi se slog dejansko napajal v delih njenega očeta, slikarja in kiparja, Jana Świerszczyńskega, ki je ustvarjal monumentalne zgodovinske slikarske kompozicije. Pesmi namreč pogosto upodabljajo (kvazi)mitološke zgodbe, biblične ali antične motive, alegorije in sploh delujejo zapleteno, eklektično nabito, kot kaka nabuhla baročna poslikava. V njih bomo zaman iskali goli izpovedovalkin glas, perspektiva je zunanja, kolektivna, praviloma gre torej za opis prizora, dogajanja, in ne osebnoizpovedno notranje doživljanje. Lahko pa v teh pesmih že začutimo pesničinega iskrivega duha, ki tudi ob soočenju s tragedijo in smrtjo ostaja navihan.
Pesnica posoja ali daje glas različnim ženskam oziroma različnim ženskim izkušnjam, še posebej izstopajo tabuizirane teme – od detomora do samomora.
V naslednji zbirki, ki izide šele leta 1958, torej dvaindvajset let pozneje, ko je avtorica preživela drugo svetovno vojno, varšavsko vstajo, zakon in rojstvo hčerke, sicer še nadaljuje poetiko iz prvenca. V pričujoči antologiji so izbrane predvsem pesmi v prozi, toda v njih se že izraziteje pojavijo ženske (izpovedovalke) kot nosilke čustvenega ali zgodbenega temelja pesmi.
NA SMRT ZAČUDENA
Nekoč sem začutila, da so se njegove ustnice dotaknile mojih.
Takrat me je zapustilo vse – zemlja in nebo. Objel me je blagi, sinji plamen, začela sem goreti tiho kot kup svetlih biserov. In potem nisem več čutila lastnega telesa, samo rožnato spenjenost, lahno migetanje, toploto, ki je bila hkrati melodija.
Torej sem se počasi začudila, pogreznila sem se v začudenje kot v smrt.
V kasnejših zbirkah postane verz Anne Świrszczyńske docela lapidaren, očiščen metafor, neposreden, izpoveden. Pesnica posoja ali daje glas različnim ženskam oziroma različnim ženskim izkušnjam, še posebej izstopajo tabuizirane teme – od detomora do samomora. Pesnica detronizira idealizirano podobo materinstva in vztrajno zasleduje pristno (žensko) izkušnjo, ki je lahko tako skrajno lepa kot tudi skrajno tragična. Prav slednjo – nemara najradikalnejšo bivanjsko lego, tj. neposredno soočenje z grozo smrti ob udeležbi v varšavski vstaji – je ubesedila v zbirki Gradila sem barikado (1974), torej šele po treh desetletjih od konca vojne. V zjedrenih pesmih reportažah ujame najrazličnejše večinoma tragične prizore, ko so ljudje primorani hoditi po robu življenja in smrti. Pesnica je v tem času delala kot bolničarka in imela neposredni stik dobesedno s fizičnim razpadom človeškega življenja: »Ko je propadal svet, / sem bila samo par rok, ki podaja / ranjencu ledvičko.« V izbor je vključena tudi pesem, v kateri Świrszczyńska upesni lastno enourno čakanje na ustrelitev.
Smrt je sicer motivno-tematska stalnica te poezije, ki se najočitneje zgosti predvsem v zadnji, posthumno izdani zbirki Trpljenje in radost (1985), v kateri se izpovedovalka poslavlja od očeta, matere, starih vzorcev, prijatelja, a kot sugerira naslov, je tudi v tej knjigi najti obilo pesmi preseganja in osvobajanja, skozi protislovje pesnica odkriva navzočnost v odsotnosti, življenje v praznini, lahkotnost v teži bivanja. Te meditacije, ki vodijo v srž eksistence in zasledujejo osvoboditev (telesa in duha), evocirajo jogijsko prakso in se nasploh približujejo mistični /duhovni poeziji. Vsaj v sledeh te nastavke opazimo skozi celotni opus.
MOGOČNA SEM
Omedlelost v plamenu,
plamteče sanje,
brezimna brezmejnost.
Ni me v meni,
nikoli me ni bilo,
nikoli me ne bo,
sreča.
Nimam telesa, spev sem.
Nimam duše, telo sem.
Ni me,
zato sem mogočna
kot večnost.
Ne gre za upesnjevanje t. i. svete norosti, temveč za izvirno in posrečeno odpoved racionalni funkciji v prid doživljanju čiste radosti, ki je v instinktu, v čutnosti.
Ob koncu velja izpostaviti za slovenski (pesniški) prostor verjetno najbolj izstopajočo zbirko, ki ji pripada osrednje mesto v tej antologiji, Srečna kakor pasji rep (1978). (Zaradi motiva psa in igrivega pristopa se slovenskim bralcem hitro ponudi primerjava z zadnjo pesniško zbirko Anje Zag Golob Watson, v kateri pes in njegov mahajoči rep v oziranju bivanjske radosti odigrata ključno vlogo.) V tej zbirki Anne Świrszczyńske od vitalizma res vre, tako močno, da (izpovedovalko) izbruh radosti privede vse do norosti. Ali pa velja nemara obratno? Ne gre za upesnjevanje t. i. svete norosti, temveč za izvirno in posrečeno odpoved racionalni funkciji v prid doživljanju čiste radosti, ki je v instinktu, v čutnosti. Pesmi zavoljo notranje osvoboditve obračunavajo z racionalnim prepričanjem, da je fizis kletka, omejitev, zapor, in to na način, da se v pesmih telo poljubno levi, dobiva nove okončine, dlako, vrata, okna, skratka, se preoblikuje v nove objekte in položaje. Fizično v njeni poeziji nikoli ne izgine, pesnica mu daje prednost in poskuse »duhovnega« prelisičenja oprijemljive realnosti tudi ironizira. Tako se Świrszczyńska v tej zbirki spet izkaže kot mojstrica humorja, samoironije, a tudi mojstrica spreobračanja metafizike v fiziko. Transformativna moč njene poezije namreč ni usmerjena onkraj, temveč ostaja vselej prizemljena, utelešena.
STRADAM SVOJ TREBUH Z VIŠJIMI CILJI
Že tri dni
stradam svoj trebuh,
da bi se naučil
jesti sonce.
Pravim mu: Trebuh,
sram me je zate. Postati
moraš poduhovljen. Jesti
moraš sonce.
Trebuh že tri dni
molči. Ni lahko
v njem vzbuditi višjih aspiracij.
Vendar sem optimistka.
Danes zjutraj, ko sem se sončila na plaži,
sem opazila, da že začenja malce
sijati.
V skladu s pesničinim ustvarjalnim kredom smo z Džingiskanom v kopalnici v slovenskem jeziku dobili izjemno komunikativno poezijo, ki je ni težko vzeti za svojo. V njej namreč naletimo na redek spoj izpovedne neposrednosti in brezkompromisne hrabrosti biti – pristen, navzoč in udeležen, tudi ali pa predvsem ko gre (ženski) za nohte. Čudovito darilo, in to ne le v prazničnih časih.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.