Verižna reakcija

Sošolec na faksu mi je nekoč rekel, da je zlaganje mikrocentrifugirk v stojalo meditativno opravilo. Vsakič, ko ob sedmih zjutraj stopim v laboratorij, v katerem še vedno gorijo nočne luči, ga pošljem v tri pm in upam, da imajo v peklu ogromno vrečomikrocentrifugirk in veliko stojal, da bo pametnjakovič lahko po smrti na veke vekov meditiral. Tudi danes sem v službo prišla prva. Ko bodo čez kako uro začeli kapljati sodelavci, bodo morali biti pulti pobrisani, steklovina pomita, kemikalije na svojemmestu in jutranja meditacija zaključena. Na srečo sem ves ta dolgčas opravila že včeraj pred odhodom, zato se lotim prebiranjaprimerkov, ki jih bodo danes pripeljali na forenzično analizo.

Moški, neidentificiran, v zgodnjih tridesetih. Najden 23. 4. 2025 na Rožniku, delno razkrojen. Najverjetneje mrtev en teden. Vzrok smrti: dvanajst vbodov okoli srca.

Čudim se nesposobnemu morilcu, ki je očitno vedel, na katerem delu telesa se nahaja srce, a ga v dvanajstih poskusih še vednoni uspel zadeti. Morda pa so bili vbodi razporejeni v krog in je šlo za kak čudaški ritualizem. V vsakem primeru bi si tip verjetnoželel umreti na manj boleč način, pa te sreče ni imel. Berem dalje.

Ženska, identificirana s strani sorodnikov, 59 let. Najdena 23. 4. 2025 v svojem stanovanju po prijavi sosedov, umirajoča, nekaj ur kasneje v bolnišnici podlegla poškodbam. Vzrok smrti: preklana lobanja, izkrvavitev, sum na partnersko nasilje, partner obtožbe zanika.

Stresem se. Na dan preberem kar nekaj primerov nasilne, nesrečne ali nepojasnjene smrti, a se ob zgodbah, kot je ta, vsakokrat prepričam, da me služba še ni spremenila v brezčutno pošast. Če mi je kak duh v steklenici le podaril tri želje, bom pravkarzapravila že drugo danes: v primeru, da se z Nežo kdaj razideva, naj me, lepo prosim, nikoli več ne privlači moški. Žrtev femicidov dobimo vsako leto več. Že res, da smo tudi ženske lahko morilske pošasti, a v črni kroniki zagotovo neprevladujemo kot storilke. Pa tudi Neža mi je v sedmih letih najine zveze uspela dokazati odsotnost kakršnihkoli morilskih tendenc. Čeprav si kruh služi s seciranjem trupel.

Spoznali sva se na faksu. Jaz sem si po pridobitvi laskavega naziva dr. med. kar najhitreje zagotovila mesto na inštitutu za biokemijo, nato pa me je specializacija zanesla v forenzične vode. Včasih se sprašujem, zakaj je katerakoli od naju sploh študirala medicino, obe sva skrajno ljudomrzni. Zdaj s pacienti dela samo ena od naju. Ti so sicer zelo hvaležni in se nikoli ne pritožujejo, to pa je tudi ena in edina prednost.

Odkar je Neža pred pol leta začela s specializacijo sodne medicine, je izgubila petnajst kil. Večina hrane, sploh meso in jedi nažlico, jo spominja na sestavne dele tistih, ki so se znašli pod njenim nožem. Včasih ne prenese niti vonja po čemerkoli užitnem. Če ji kaj le uspe spraviti vase, to navadno izbruha.

Kmalu po tem, ko je začela s službo, sva se po hitrem postopku preselili v dvosobno stanovanje, saj me je vsako noč prebudilo zverinsko kričanje, včasih tudi udrihanje. Navadno je trajalo okoli pet minut, preden se je Neža zavedla, da poleg nje ležim jaz in s svojo popolno negibnostjo samo rahlo spominjam na katero izmed njenih strank.

Katastrofalna stanovanjska situacija v Ljubljani pa naju je prisilila podnajeti stanovanje od nekih digitalnih nomadov, za katerenihče ne ve, kje se trenutno nahajajo. Lastnice ne poznava, najverjetneje niti ne ve, da v njem bivava midve. Popotnimnajemnikom vsak mesec enostavno nakaževa jurja in upava, da naju, ko se vrnejo, ne izselijo preveč na hitro.

Po dveh željah bi se morda spodobila še ena goreča zahvala, da se z mojo partnerico nisva znašli v zamenjanih vlogah. Če ne bidobila specializacije v forenziki, bi verjetno naredila isto napako kot ona, saj sem v gimnaziji ob branju kriminalk TessGerritsen naivno mislila, da je to, kar je zdaj postalo moja največja nočna mora in Nežino največje obžalovanje, preklemano kul. Moja draga sicer nikoli ne bo priznala, da je zajebala na celi črti, vendar lahko to vidim po žaru v njenih očeh, ki vsak dan, ko pride iz službe, brli nekoliko šibkeje.

Iz razmišljanja me zdrami tajnik, ki nasilno odpre vrata, na pult odloži neki list in brez pozdrava odide. V mislih tudi njegapošljem nekam, kjer bo prisiljen loputati z vrati, dokler mu od hrupa ne eksplodira glava. Poberem list, na katerem je napisan še en primer, ki je očitno prišel z zamudo.

Moški, neidentificiran, 27 let. Najden 23. 4. 2025 v tujem stanovanju, umrl isti dan, vzrok smrti: predoziranje na neznanih zdravilih, sum na nasilno smrt – po telesu najdene podplutbe.

Preden pridejo sodelavci, se moram zagrebsti za enega od nesrečnikov na svojem pultu, imam namreč mesečno kvoto primerov,ki jih moram analizirati. Odločim se za zamudnika.

Odpravim se v klet, kjer v zmrzovalnikih hranimo vzorce, označene z enakimi zaporednimi številkami kot na listih, ki sem jihpravkar prebirala. Čisto na vrhu, točno pred mojim nosom, v luknjici plastičnega stojala gnezdi mikrocentrifugirka z DNA, izolirana s kože in okolice ubožca, ki se je včeraj pridružil klubu sedemindvajset. Čeprav sem v tej službi načeloma deklica za vse, se mi je uspelo izboriti, da vsaj izolacijo DNA, ki se jo izvaja ob šestih zjutraj, opravi laborant. Šef je popustil šele takrat,ko me je nekoč našel spečo in malo da ne z nosom namočeno v vzorec.

Mikrocentrifugirko odnesem v laboratorij in zakorakam pred termostat. Verižno reakcijo s polimerazo, s katero obveznozačnem vsak postopek forenzične analize, bi znala izvesti tudi v spanju. Polovico vzorca DNA odpipetiram v drugo mikrocentrifugirko in jo spravim za ponovitev postopka v primeru, da bi slučajno kaj zasrala ali ga kontaminirala. V moji glavije to sicer nepotrebna previdnost. Držim se je samo zato, ker bi me šef, če bi vedel, da sem že v prvem eksperimentu porabila celoten vzorec, nadrl kot psa. Drugo polovico posadim v vrelo vodo, s katero je napolnjen termostat. Termostabilna polimerazabo DNA pomnožila na dovolj veliko količino, da jo bom lahko identificirala.

Medtem ko encim, ki se rad namaka v vročem, pridno dela v svojih toplicah, si pripravim kolono za čiščenje. Ta mi bo pomagala ločiti DNA od vseh ostalih smeti, ki jih je imel revež, poln tablet, na sebi v času smrti. Meseci ponavljanja enega inistega postopka so me naučili, da je čas, v katerem se DNA veže na kolono, enak času, v katerem se po stopnicah spustim pred vhodna vrata in skadim čik. Nosilka naše genske informacije se medtem zabubi v pore silikagela in ven jo je mogoče zbezatisamo z elucijo. Preden se bom tega lotila, pa bom morala s kolone najprej sprati vso nesnago, ki se nanjo ni vezala.

DNA, ki mi jo je encim velikodušno pomnožil, odpipetiram na kolono in s čikom v ustih zapustim laboratorij. Vrata se za mano zaloputnejo še glasneje kot za tajnikom. Ker ne verjamem v boga, se iz dna srca zahvalim peklenščku, da sodelavci zamujajo.

Ko se vrnem v laboratorij, nisem več sama. Tiho zakolnem. Sovražim, ko mi ljudje gledajo pod prste in po nesrečnem slučajusem najebala ravno na sodelavce, ki mi kljub preobilici svojega dela blazno radi pametujejo. Ko dejansko potrebujem njihovopomoč, pa so seveda strašansko zasedeni.

Napotim se proti koloni, ki me čaka v plastičnem stojalu in se pri tem po sili razmer sprehodim mimo na novo prispelegavsiljivca. Ta začne bluziti nekaj o tem, kako upa, da sem kaj vzorca shranila za kasneje. Prepričan je, da je vzorec na moji koloninajslabše odpipetiran od vseh, kar jih je kdaj videl. Še študentje prvega letnika pipetirajo bolje. Spiranje kolone bo polom in na celi črti bom zasrala elucijo. Zmedena, kot sem, bom namesto DNA morda poskusila sekvencirati kar s kolone sprano svinjarijo. V mislih mu pokažem fakiča.

Primem kolono, jo odnesem na drugi konec laboratorija, kjer iz nje eluiram čisto DNA, postrgano z nesrečnika. Očiščen vzorec z vsemi potrebnimi dodatki vnesem v aparat za sekvenciranje, ki mi bo povedal, kakšno zaporedje štirih črk se skriva v odsekih te DNA in katera sekvenca je najbolj pogosta. Tako bom lahko nazadnje izvedela, kdo se je vlačil po ubožcu, preden je umrl.

Medtem ko sekvenciranje teče, na isti način kot prvo, obdelam še drugo polovico vzorca. Pri delu sem izredno natančna, še nikoli nisem dvakrat dobila različnih rezultatov, a je kontrola vseeno boljša kot alternativa – šefovo pizdenje. Ko je na vrstičiščenje številka dve, že nestrpno čakam čik.

Čez nekaj ur sekvencirna mašina opravi svoje delo. Na računalniku se mi prižge okno, na katerem se zvrstijo dolge vrste črk A, T, C in G v različnih zaporedjih. Odprem nacionalno bazo podatkov z DNA zaporedji vseh nesrečnih Slovencev, ki so se po tem ali onem slučaju znašli v njej. Z nami, ki delamo v tem laboratoriju, na čelu. Ko sem se zaposlila na organu državnevarnosti, sem zelo poceni prodala dušo hudiču, pa še splačalo se mi ni. Samo do konca življenja sem se znašla poddrobnogledom. Ob tej misli zavzdihnem in začnem z iskanjem po bazi. Če imamo človeka, katerega DNA je nosil moj za vedno sedemindvajsetletni nesrečnik, dejansko spravljenega v bazi, bo policija imela lahko delo. Samo malo ga bodo obiskali na domu in prijazno povprašali, če je bilo predoziranje zagotovo samo nesreča. Če DNA ne bo našla svojega lastnika, pa se mi sanja ne, kaj bodo naredili. Moje delo se tu konča.

Računalnik nenadoma neha mleti. V delcu sekunde mi izvrže identiteto lastnika tega genskega zapisa. Kot tele v nova vratabuljim v svoje lastno ime in priimek in vse ostale osebne podatke. Jebenti, pa ne da sem že pred pomnoževanjem kontaminiralavzorec s svojo DNA, to se mi še ni zgodilo. Pa tudi čudno, da jo je sekvencer sploh zaznal, potem sem je morala notri pustiti res veliko, glede na to, da je bila glavnina vzorca last nekoga drugega. Prvič, odkar delam tu, sodelavcu priznam, da sem res zajebala. Pomembno je samo, da tega ne izve.

V sekvencer vstavim drugo polovico pomnoženega in očiščenega vzorca. Ob tem prvič v življenju začutim rahlo živčnost. Če mi je vzorec uspelo kontaminirati enkrat, bi mi ga prav lahko uspelo še drugič. V trenutku, ko pritisnem na gumb, mi sodelavec obrne hrbet. Preden bi me lahko videl in se začel dreti, da ne smem na čik, se poženem proti vratom. Tik pred njimi se ozrem. Sodelavec še vedno bulji v računalnik. Za seboj čisto narahlo zaprem vrata.

Nihče mi ni prišel težit, čeprav sem kadila kako uro in nato jedla kosilo tako dolgo, kolikor navadno traja sekvenciranje. Ko se vrnem v laboratorij, ob enem izmed pultov stojita šef in sodelavec in me ubijata s pogledom.

»Če pa nisem imela kaj delati vmes, ko se je sekvenciralo, to je moj edini primer danes,« navržem in se pretvarjam, da se ne bom zdaj zdaj posrala od strahu.

»Saj bi rekel, da bomo, če ne boš nehala toliko kaditi, tukaj kmalu obravnavali tebe, ampak to ni glavni problem,« smrtno resnoizjavi šef. Stresem se. Iz cinične izjave curlja nekaj mnogo hujšega kot samo njegova običajna nesramnost.

»Pizda si nesposobna, če ne zajebeš čiščenja, pa kontaminiraš obe polovici pofukanega vzorca,« skozi zobe iztisne sodelavec.

Okamenim. Priplazim se do zaslona računalnika in previdno poškilim. Na njem je kot na sramotilnem stebru spet razstavljeno moje ime.

Planem v jok. Ves gnev zadnjih mesecev, sovraštvo do šefa in sodelavcev, nečloveški napor, da bi bila v podporo Neži, ki prihajadomov bolj mrtva od njenih trupel, se ulijejo skozi moje oči. Šef in sodelavec prvič, odkar ju poznam, popolnoma obmolkneta.Sunkovito se obrnem in med hlipanjem stečem skozi vrata, ne da bi si umila roke ali slekla haljo. Ko se za menoj z glasnim treskom zaprejo vrata, mi skozi možgane zdrvi misel, da sem kot osel, ki nekje leži, na pultu za sabo pustila vso svojo dlako. Apreden bi mi lahko postalo žal, si v mislih čestitam, da nereda v laboratoriju po koncu delovnega dne končno enkrat ne bompospravljala jaz. Hlipanje počasi ponehuje.

Krožim okoli bloka in iščem parking. Po petnajstih minutah se nekdo končno prerine iz gneče pleha in se napoti proti zapornici. Zapodim se proti prostemu parkirnemu mestu, čeprav sem edina, ki čaka. Parkiram, poravnam in obsedim na sedežu. Roke semi še vedno tresejo. Trikrat globoko vdihnem in izdihnem in se odločim, da je bil to enkraten zajeb in da bo jutri bolje. Hkrati si čestitam, da sem šefa in sodelavca prisilila, da prvič, odkar ju poznam, sama pospravita laboratorij. Stopim iz avta in se napotim proti vhodnim vratom. Odklenem, se z dvigalom odpeljem v peto nadstropje in zavijem okrog vogala.

Na vratih me pričaka policijski trak. Začutim, kako se koža na mojem vratu naježi. Pritisnem na kljuko. Zagledam se iz oči iz oči s kriminalistom, s katerim si vsake toliko na čiku pred stavbo Nacionalnega forenzičnega laboratorija izmenjava nekaj besed. Zaprepadeno me pogleda.

»Kaj kurca…?« izrečeva v en glas.

»Fak, a ti tu živiš? Jebenti, nisem si mislil, da bom moral tako slabe novice enkrat prenesti nekomu, ki ga poznam,« blekne.

»Kaj, hudiča, se tu dogaja? Kaj delaš tuki, pizda?« zakričim. Z vsako besedo je moj glas višji in bolj vreščeč, na koncu drugega stavka me lahko slišijo samo še delfini.

»Ko smo ga našli, je bilo že prepozno …« zajeclja.

»Našli koga, tuki ni nobenga tipa, razen tebe, v napačnem fletu si, pička ti materina!«

Še preden se začnem dreti, mi je jasno, o kom govori. Ko je odšla iz stanovanja, je Neža vedno nosila debelo plast ličil, saj jo jedrugače dajala grozna spolna disforija. Bila je na čakalni listi za feminizacijo obraza, povečanje prsi, ni pa ji bilo do spodnje operacije. Ko ob njej ni bilo mene, da bi jih popravila, so ji neznanci pogosto pripisovali napačen spol. Očitno celo v smrti.

»Nekdo mu je dal za jest ful enih tablet, pa ne vemo, katerih, nismo našli škatlice… Potem je bruhal in se zadušil, sosed je na balkonu slišal neko grgranje in hropenje in klical reševalce, ampak so prišli prepozno, morilec je pa skliznil,« pojasnjuje.

V glavi se mi zabliska opis primera, ki sem ga danes analizirala v laboratoriju. … po telesu najdene podplutbe. V svoji paniki se ne morem niti jeziti, da se je Neža odločila umreti samo nekaj ur po tem, ko sva nazadnje grobo fukali. Strese me ob misli, da sije med seksom verjetno vsakič želela, da bi jo zadavila do smrti.

Odrinem ga in stečem v Nežino spalnico. Med tekom desettisočkrat obžalujem, da sem včeraj prespala pri prijateljici. Kot da stvari ne bi bile že tako dovolj slabe, pa so tu še bremenilni dokazi, ki s prstom kažejo naravnost name.

Postelja je pobruhana, na njej je nalepljen lepilni trak v približni obliki človeškega telesa. Kriminalist prisopiha za mano. Skočim mu v obraz in ga začnem tolči po prsih.

»Kje je Neža, pizdun, kaj si naredil z Nežo!«

Kriminalist me nekaj časa zmedeno gleda, nato pa ujame moji zapestji in ju trdno prime. Nekaj minut se zvijam, nato pa kot cunjaobvisim v njegovem primežu. Izpusti me. Z vso težo padem na posteljo, glavo zarijem v bruhanje in se privijem ob Nežin obris. Pustim, da se moji lasje, koža in obleka prepojijo z njeno DNA.