Prevodna poezija je pri nas precej uborno zastopana, ena izmed redkih zbirk, ki nam jo še redno prinaša, je Nova lirika, zato je bilo lani kar skrb vzbujajoče, ko celo leto ni bilo niti ene nove izdaje. Na srečo je zbirka nazaj z novim zamahom, izšle so kar tri knjige naenkrat, in ena izmed njih je pričujoča poezija Marka Stranda (1934–2014) v prevodu Lucije Stupica in Andreja Perica. Izbor z naslovom Pesmi zraka je pripravljen iz avtorjevih zbranih pesmi in prinaša pesmi iz desetih zbirk enega najpomembnejših sodobnih ameriških pesnikov. Gre za prvo knjižno izdajo Stranda v slovenščini, kar je presenetljivo, saj je vplival tudi na nekatere slovenske pesnike in pesnice, kot v spremnem tekstu zapiše Stupica. Pesmi zraka nas tako kronološko popeljejo skozi Strandovo pesniško pot, ki je obsegala slabih petdeset let, od prvenca Spanje z odprtim očesom (1964) do zadnje zbirke Skoraj nevidno (2012). Vrhunec njegove pesniške kariere je zagotovo knjiga Metež ene (1998), za katero je leto kasneje prejel Pulitzerjevo nagrado, izbor pa obsega tudi vse druge njegove premike, premore in vzpone, od odmika od metrike do pisanja pesmi v prozi in preizkušanja v bolj humornem pisanju. Njegov pesniški svet se izkaže za polnega nians in besednih metežev, ki nas ovijejo v svoj krhek objem in nikoli več ne spustijo.
Njegova zadnja knjiga nosi naslov Skoraj nevidno, kar pesnik komentira z besedami: »Starejši ko postajaš, manj si viden. Zdi se, da gre svetu tudi brez tebe dobro. In čisto v redu je tako.« Pesmi zraka pa se povedno odprejo s pesmijo iz prvenca z naslovom »Starci na verandi doma upokojencev«, v kateri se starci zibajo na gugalnikih in zrejo med drevje, dokler se ne zvečeri. »Že zdaj večer izteguje roke / proti starajočemu se svetu, / da bi ga vzel s seboj,« zapiše pesnik, in res že takoj nakaže krovno temo svojega ustvarjanja – minljivost. Ta sama po sebi ni prelomna ali posebej izvirna, je pa zato toliko bolj prelomno in izvirno Strandovo ravnanje in rokovanje z njo, saj se ves čas sprehaja po tanki liniji med melanholijo in razigranostjo. Prav tako pa njegova minljivost ni zares dokončna, smrti ne razume kot stroge meje, temveč jo prikaže veliko bolj prehodno in zračno. Ladja duhov pluje skozi knjigo neslišno kot sanje o smrti, grobovi so pripravljeni, da jih vedno znova obiščemo, pesem o tem, kako pesniškega govorca povozi vlak, pa se sklene s pomenljivim verzom: »Prisluhnem vetru, / ki se zaganja v hišo. / Ne morem spati. / Ne morem bedeti. / Naoknice loputajo. / Začne se konec mojega življenja.« Da je v konec vpisan prav začetek, ni tako nič presenetljivega.
Njegov pesniški svet se izkaže za polnega nians in besednih metežev, ki nas ovijejo v svoj krhek objem in nikoli več ne spustijo.
Pri Marku Strandu zagotovo govorimo o več antologijskih, prelomnih pesmih. Prva je »Delec meteža« iz zbirke Metež ene, ko v sobo zaide osamljena snežinka: »Le to in občutek, da se bo delec meteža, / ki se ti je pred očmi razblinil v nič, nekoč vrnil.« Izčiščena in osredotočena pesniška govorica se v Metežu ene povzdigne na še višjo raven, saj je jezikovno zagonetna in igriva obenem – prav kakor snežni metež, ki si ga vzame za navdih. Obenem je prav ta zbirka tista, v kateri najbolj zasije hipnost, trenutka in obstoja kot takega. Včasih so za Strandove pesmi pomembna tudi prizorišča, izstopajoč je zagotovo Zaliv sv. Margarete na atlantski obali Nove Škotske v Kanadi na meji okrožja Halifax, kjer je Strand preživel svoja prva leta pred selitvijo družine v Filadelfijo. Zaradi očetove službe so se namreč pogosto selili, otroci pa so se norčevali iz njegovega francoskega naglasa, zato se zaliva spominja s posebno ljubeznijo, tja sta se z mamo ob poletjih tudi pogosto vračala. Ena izmed antologijskih pesmi je zato tudi »Streljanje kitov« iz zbirke Izbrane pesmi (1980), ki pripoveduje o času, ko se je v zalivu namnožil plankton, kar so izkoristili za lov na kite. Tretja taka pesem je presunljiva »Elegija za mojim očetom« iz zbirke Zgodba najinih življenj (1973), izjemna pesnitev s hipnotičnim refrenom (»Še naprej si umiral. / Nič te ni moglo ustaviti«). Na koncu knjige je v Strandovem življenjepisu navedeno, da »so si kritiki še danes enotni, da so v ameriški književnosti redki primeri tako dobro napisanega nekrologa«. Pesnitev v šestih delih se nenehno vrača k očetu in njegovi odsotnosti, s tem pa postaja vedno bolj prisoten in živ, še celo senca, ki zapusti vse kraje, kjer je preminuli kjerkoli bil, se privije nazaj k znanemu telesu. Odsotnost pa je motiv še ene pomembne pesmi, ki jo želim posebej izpostaviti, »Stvari cele« iz zbirke Razlogi za premike (1968): »Na polju / sem odsotnost / polja. / Vedno je tako. / Kjerkoli sem, / sem tisto, kar manjka.«
Skozi verze je začutiti posebno zračnost, tudi v smislu izrekanja, ki je krhko in razpihano, besede se ne tiščijo ena k drugi, temveč pustijo, da med njimi zaveje prepih, da se zvrtinči prah, zapihajo sapice.
V izboru se res jasno vidi plastenje raznih motivov in njihovo nenehno kroženje po obodu Strandovega pesniškega sveta. Izstopa na primer podoba kosti, ki so nekakšen vezni člen med tukaj in onkraj (»napev, ki ga igrajo tvoje kosti«), ločnica med svetovoma, ki pa ni zares otipljiva. Obenem podoba kosti deluje hladno, skoraj grozeče, kot simbol za nekaj, kar je izgubljeno, minilo, a te kosti se svetlikajo, pojejo, torej Strand v mrtvo podobo naseli življenje in jo povzdigne nad pričakovano. Veliko je tudi igre s svetlobo, od pojavitev senc kot prej v elegiji do izmenjevanja svetlobe in teme, izgubljenosti v temi in prihoda nove svetlobe, ki ni nikoli prepozen. V to so seveda vpisani tudi letni časi, predvsem zima, ki se zdi izmed vseh najbolj otipljiva in odločilna. Snežni meteži, naletavanje snežink, snežne odeje, kratki dnevi in leden zrak pomenijo »pokop / spanca, spust zime, negativ noči«. S tem se motivno zveže tudi zrak v vseh svojih pojavnostih – slovenska izdaja je za naslov vzela prav pesem »Pesmi zraka«. Skozi verze je začutiti posebno zračnost, tudi v smislu izrekanja, ki je krhko in razpihano, besede se ne tiščijo ena k drugi, temveč pustijo, da med njimi zaveje prepih, da se zvrtinči prah, zapihajo sapice. V pesmi »Moje ime« tako zapiše: »[…] in zaslišal / svoje ime, kot bi ga prvič, kot zaslišimo veter ali dež, / a narahlo in oddaljeno, kot da ne pripada meni, / marveč tišini, iz katere je prišlo in kamor bo odšlo.« Ves čas smo soočeni z nedosegljivostjo, neulovljivostjo obstajanja, bivanja, s tem pa tudi minevanja.
Podoba kosti deluje hladno, skoraj grozeče, kot simbol za nekaj, kar je izgubljeno, minilo, a te kosti se svetlikajo, pojejo, torej Strand v mrtvo podobo naseli življenje in jo povzdigne nad pričakovano.
Ker je pred nami izbor, četudi ne popoln, lahko ulovimo prav vse pomembnejše smeri, premike in usmeritve v Strandovem pisanju. Prve tri zbirke so bolj tihe, na videz neznatne, sledi pa jim knjiga Zgodbe najinih življenj, kjer naletimo na bolj gosto poezijo, ki se sprašuje tudi o samem dejanju pisanja in je bolj »osebna«, je pa dobila že večji kritiški odziv in nagrade. Več je tudi premorov, celo enega desetletnega, ko se ukvarja s pisanjem knjig za otroke in kritiških esejev. Po letu 1990 se spet zgodi premik v bolj samonanašalno, ironično poezijo, začnejo se pojavljati tudi pesmi v prozi, nadrealistične in sanjske podobe, ki do konca ne zapustijo njegove poezije in so najbolj vidne še v njegovi pozni zbirki Mož in kamela (2006). Ves ta razvoj zelo lepo zajamejo tudi izseki iz intervjujev, ki spremljajo slovensko izdajo, in nas nagovarjajo k temu, da bi se še bolj resno in zaresno prepustili temu čudovitemu snežnemu metežu, ki ne potrebuje več kot ene same snežinke.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.