Vesel Bloomsday!

Pri Jamesu na Rusem mostu je zmeraj živahno. Zdaj, v petek trinajstega, mimoidočega ustavijo trije srednješolci. »Smo iz Avstrije,« pove najzgovornejši med njimi. »Smo v šoli za nalogo dobili seminar o Joyceu. A nas lahko fotografirate?« In že pozirajo – prste iztegnejo v namišljene pištole, kakor bi bili frajerski junaki na plakatu za akcijski film. Zakaj pa tako?! »Ker moramo biti čim izvirnejši. Bomo tako. Upamo, da bomo dobili dobro oceno.«

Upamo tudi mi … Srečno, fantje!

Vsekakor se jim je naklonjeno smehljal bronasti pisatelj. Ki mu nazdravljamo – bodisi z njemu ljubim irskim viskijem bodisi z debelušnim romanom – prav danes, na njegov in naš praznik.

Da, prav na današnji dan je James Joyce pred 121 leti svojo ljubo Noro Barnacle peljal na prvi zmenek … in potem je v ta datum, 16. junij 1904, ujel dogajanje romana Ulikses, modernistične mojstrovine, najpomembnejše in najpogosteje komentirane leposlovne knjige 20. stoletja. Po protagonistu Leopoldu Bloomu se praznik, ki ga danes obhajamo v Dublinu, Trstu, Pulju in drugod, pravzaprav povsod, kjer leži kak izvod Uliksesa, četudi še čakajoč na dovolj korajžnega bralca, imenuje Bloomsday.

***

Bila je ljubezen na prvi pogled … in do zadnjega diha. James Joyce, rojen leta 1882 v predmestju Dublina, se je pri 22 letih zatrapal v dve leti mlajšo Noro iz Galwaya. Ona vanj. Potem ko je James leta 1941 umrl – mimogrede, zanimivo, isti letnici 1882 in 1941 oklepata tudi življenje velikanke moderne književnosti Virginie Woolf – je Nora še desetletje vztrajala tu gori, potem pa je legla k njemu. Dobite ju na pokopališču Fluntern v Zürichu, kjer sta preživela zadnje poglavje življenja.

Že zelo zgodaj, komaj štiri mesece po srečanju in izbruhu ljubezenske strasti, pa sta bila pri nas! Ko sta 19. oktobra 1904 iz Züricha potovala v Trst, kamor je šel James poučevat angleščino na Berlitz School, sta iz vlaka izstopila v večjem mestu, češ – evo, to je to, konec poti, najin cilj, Trst! Šele po sestopu so ju seznanili, da nista že v Trstu, marveč šele v neki Ljubljani. Prepozno, vlak je že odropotal proti obljubljenemu mestu. Jezni Joyce je baje besno brcal divje kostanje po tleh, zato je kipar Jakov Brdar leta 2003 na spominskem obeležju ob stopnicah v kolodvorski podhod upodobil tudi kostanje. Pod njimi pa v izvirniku in v prevodu Janeza Gradišnika beremo vrstici iz Uliksesa: »V polkrogu je zavrtel ogledalo po zraku, da razpošlje to novico v soncu, ki je zdaj žarelo nad morjem.«

Kakorkoli že, po zaslugi njune zmote smo dobili luštno anekdoto, edinstven spomenik in že leta 1994 pri Literarno-umetniškem društvu Literatura knjigo Noč v Ljubljani, ki sta jo uredila Matevž Kos in Tomo Virk. V njej nam svoje različice Jamesovega in Norinega postanka pri nas pripovedujejo Andrej Blatnik, Berta Bojetu – Boeta, Lidija Bučar, Goran Gluvić, Janez Gradišnik, Milan Kleč, Feri Lainšček, Miha Mazzini, Bogdan Novak, Maja Novak, Marjeta Novak, Aleksa Šušulić in Jani Virk.

Kakor beremo v zgodbah, sta zaljubljenca noč prebila v bližnjem parku, občudovala zvezdnato nebo nad Ljubljano in naslednje jutro nadaljevala pot v Trst, njun dom v letih 1904–1915 in 1919–1920. Mimogrede: pisateljeve tržaške postaje je Renzo S. Crivelli natančno popisal v italijansko-angleški knjigi James Joyce: Itinerari Triestini / Triestine Itineraries (MGS Press, 1996, ponatis 2001).

Joyce je v Trstu pisal zgodbe o rojakih, leta 1914 povezane v knjigo Dubliners – v Ljudi iz Dublina (DZS, 1955) jih je najprej poslovenil Herbert Grün, v Dublinčane (Kondor, Mladinska knjiga, 2012) pa zatem Tina Mahkota. V Trstu je napisal tudi romaneskni prvenec A Portrait of the Artist as a Young Man (1916), ki nam ga je Jože Udovič prevedel v Umetnikov mladostni portret (Cankarjeva založba, 1966). V njem najdemo tudi odgovor, zakaj je pisatelj zapustil Irsko: »Kadar se v tej deželi rodi človeška duša, se razgrnejo mreže čeznjo, da ne more zleteti. Govoriš mi o narodnosti, o jeziku, o veri. Poskušal bom zbežati iz teh mrež.«

Tako v Umetnikovem mladostnem portretu pravi Stephen Dedalus, pisateljev drugi jaz, tudi eden ključnih junakov velikega Uliksesa, ki ga je Joyce snoval že v Trstu. V mestu, v katero se je zaljubil. Leta 1909 je iz Dublina pisal Nori v Trst: »La nostra bella Trieste! To sem pogosto rekel v jezi, nocoj pa res čutim tako. Koprnim, da bi videl svetilke, kako brlijo vzdolž obrežja, ko gre vlak mimo Miramara. Nenazadnje, Nora, je to mesto, ki nam je nudilo zatočišče.«

Njegova Pisma Nori, leta 2012 prav tako v prevodu Tine Mahkota izdana pri Beletrini, kipijo od čustev in strasti, v njih beremo o začetni očaranosti in zaljubljenosti, o osnovanju družine v Trstu, denarnih skrbeh, pisanju in ustvarjalnih zastojih, marsikatero pismo kipi od nebrzdane erotike in seksualnosti …

Že zgodaj je Nori razkazal tudi svoje rane: »Moj razum zavrača celotni sedanji družbeni red in krščanstvo – dom, splošno priznane vrline, življenjske razrede in religiozne doktrine. Kako le bi mi mogla ugajati ideja doma? Moj dom ni bil drugega kot aranžma srednjega razreda, ki so ga uničile razsipne razvade, in te sem tudi sam podedoval. Mojo mater so počasi ubijali, tako mislim, očetovo grdo ravnanje, dolgoletne skrbi in cinična odkritosrčnost mojega vedenja. Ko sem gledal njen obraz, ko je ležala v krsti – njen sivi in od raka opustošeni obraz –  sem doumel, da gledam obraz žrtve in preklel sem sistem, ki je iz nje naredil žrtev.«

V istem pismu se razsrdi še na Cerkev. In pribije: »V družbeni red ne morem vstopiti drugače kot vagabund. Trikrat sem začel študirati medicino, enkrat pravo, enkrat glasbo. Pred tednom dni sem se pripravljal, da bom odšel od tod kot potujoči igralec. V ta načrt pa nisem mogel vložiti nikakršne energije, ker si me ti ves čas vlekla za komolec. Sedanje težave, ki jih imam v življenju, so neverjetne, toda jaz jih preziram.«

Je pa zato toliko bolj ljubil Noro. V pismih je hitro postajal vse drznejši. Sprva je zgolj namigoval: »Kako rad bi te zdaj presenetil v spanju! Obstaja neka točka, kamor bi te zdaj rad poljubil, neka nenavadna točka, Nora. NE na ustnice, Nora. Veš, kam?« Že kmalu je korajžno zakorakal v nadrobne opise seksualnih prizorov in fantazij, ki nekatere bralce zabavajo, drugim obračajo želodec. In pisatelj? Sram ga je, »zelo sram«. Bodoči ženi pojasnjuje: »Kot veš, najdražja, v govoru nikoli ne uporabljam opolzkih fraz. Nikoli me še nisi slišala, mar si mogoče me, da bi pred drugimi izrekel kako neprimerno besedo? Kadar tukajšnji moški v moji navzočnosti pripovedujejo kosmate ali opolzke zgodbe, se komajda nasmehnem. Ti pa, ko da me spremeniš v zver.«

V pismih občutimo tudi Trst tistega časa. Kozmopolitsko mesto, v katerem so se živahno prepletali narodi, kulture, jeziki, religije. Joyce si je tam kruh služil s poučevanjem angleščine. Med njegovimi učenci je bil tudi Slovenec, pozneje znameniti pravnik in politik Boris Furlan (1894–1957), na Nagodetovem procesu leta 1947 obsojen na smrt, zatem pomiloščen na 20 let prisilnega dela, naposled pa po štirih letih in pol zaradi bolezni pogojno izpuščen. Le sezite po Jančarjevi noveli Joyceov učenec, le!

V Trstu je Joyce pridno obiskoval tržaške bordele in oštarije, diskutiral je v kavarni Stella Polare, v katero se še danes izteče ulica Danteja Alighierija … V Trstu je Nora rodila oba, dobila sta italijanski imeni Giorgio in Lucia.

Joyce se je zaljubil v Trst, povsem drugače pa ga je prej doživljal drug veliki pisatelj, Marie-Henri Beyle, bolj znan kot Stendhal (1783–1842). Kot francoski konzul v Trstu ni maral tamkajšnje hrane. Pravil je, da je golaž dober le za prašiče. Še bolj je sovražil klimo, motila sta ga burja in mraz. V Trstu je bil samo tri mesece. Še manj, komaj dva meseca, je pozneje tam zdržal Ivo Andrić, tridesetletni uslužbenec na konzulatu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Bolehen, v zimskem, prepišnem Trstu.

Joyce je sila negativno sodil o Pulju, o Trstu pa vseskozi že kar vzhičeno. Tam je ostal leta in leta … V Trstu je med drugim nanizal ducat predavanj o Hamletu. Mimogrede, veliko o Shakespearju ima povedati tudi Stephen Dedalus v Uliksesu. Podatke o Judih, ki jih je potreboval za oblikovanje Leopolda Blooma, glavnega junaka tega velikega romana, pa je Joyce iskal kar med svojimi učenci in prijatelji v Trstu. Eden od teh, Ettore Schmitz, pozneje slavni Italo Svevo  (1861–1928), k čigar uspehu je ključno prispeval prav Joyce, je nekega dne pisateljevemu bratu Stanislausu dejal: »Povej mi kaj o Ircih. Kaj intimnega, nekaj, kar ni splošno znano. Veš, tvoj brat me toliko sprašuje o Judih, da mu zdaj hočem vrniti udarec.«

Manj znano je, da je Joyce pisal tudi članke za tržaški Il Piccolo. Ha, ko je obiskal rodno Irsko, se je celo predstavljal kot novinar Il Piccola, da so ga brezplačno spustili v teater ali na vlak!

Zanimivosti zlepa ne zmanjka. V Trstu se je Joyce povezal tudi s štirimi lastniki tržaških kinematografov, povečini slovenskega rodu. Francesco Novak (František Novak), Antonio Machnich (Anton Mahnič), Giuseppe Caris in Giovanni Rebez (Janez Rebec) so skupaj s pisateljem zaslužni za prvi kinematograf na Irskem, za kino Volta Dublinu … A kot vidimo tudi v lanskem filmu Martina Turka Kino Volta, se posel ni iztekel, kakor si je obetal Joyce … in tako smo baje tudi Slovenci krivi, da se je vrnil k pisanju in svetu dal Uliksesa, ha!

Ulikses, v katerem so leta 1922 eksplodirali tok zavesti, notranji monolog, najrazličnejše jezikovne, slogovne in oblikovne inovacije ter strašljivo gosta mreža medbesedilnih navezav, je leta 1967 pri Državni založbi Slovenije izšel v prevodu velemojstra Janeza Gradišnika. Ponatis v zbirki XX. stoletje pri Cankarjevi založbi pa prinaša še spremno besedo, v kateri Aleš Pogačnik odpira vrata v zakulisje velikega romana, ki se izvrši v samo enem dnevu: 16. junija 1904 v Dublinu skupaj veseljačita 22-letni učitelj (bodoči umetnik) Stephen Dedalus in 16 let starejši nabiralec oglasov Leopold Bloom. Dan prvega se prične z grenkobo o ugotovitvi klavrnosti lastnega življenja, Bloom pa navsezgodaj izve, da ga bo žena Molly popoldne očitno prevarala … »Vsi trije glavni junaki so karikirana prispodoba Homerjeve Odiseje,« piše Pogačnik. »Leopold Bloom je vse prej kot prebrisan in uspešen heroj Odisejevega tipa (čez dan zapravi priložnost tudi za edini posel, ki se mu ponuja), Molly kot Penelopa vse prej kot zvesta čakajoča žena, Stephenovo iskanje očeta pa je bolj kot Telemahovemu iskanju podobno že vnaprej na neuspeh obsojenemu hamletovskemu iskanju mrtvega očeta.«

Roman predstavlja hud preizkus za bralca, četudi ne tako nemogoč kakor poznejši Finnegans Wake, izdan leta 1939 (slovenimo ga v Finneganovo bdenje, prevoda še nismo dočakali). Neuspeh slednjega je pisatelja zelo razočaral, medtem ko je z Uliksesom zaslovel po svetu in tudi obogatel. O razvpitem romanu so sodili sila raznoliko: Arthur Miller in Thornton Wilder sta bila navdušena, T. S. Eliot je rekel, da je Joyce z menjavanjem sloga ubil literaturo 19. stoletja in si uničil pisateljsko prihodnost, C. G. Jung je v Uliksesu prepoznal shizofrenijo … Joyce, ki so ga v umetniških krogih častili, kakor so v znanosti Freuda in Einsteina, je dejal, da se bodo literarni vedeži z njegovim romanom ukvarjali še petdeset let. Kako se je motil! Te poti ne bo nikoli konec … in še bo to srce »utripalo kakor ponorelo«, kakor beremo čisto na koncu, ko nas podivjane brzice na lepem izvržejo iz knjige.