Če si Partljič, po besedah Melite Forstnerič Hajnšek, za svoj roman Ljudje z Otoka zasluži ves hommage tega sveta, potemtakem si ga zasluži tudi Zora del Buono za neverjetni spomenik svoji babici, maršalinji.
V romanu Maršalinja spremljamo Zoro Del Buono, avtoričino babico, ki skozi 20. stoletje in s tem obdobje obeh svetovnih vojn krmari kot odločna, nadvse trmasta in temperamentna ženska. Zorina zgodba se začne v Bovcu, kjer v ambulanti spozna svojega bodočega moža, mladega zdravnika Pietra Del Buona. Sledi mu na jug Italije, natančneje v mesto Bari, kjer živita buržoazno in politično aktivno nabito življenje. Rodijo se jima trije sinovi, od katerih dva Zora preživi – le v tistem trenutku okusimo kanček nežnosti do otrok, ob katerih se je vse življenje počutila tuje. Leta 1980 v domu za ostarele konec dočaka tudi sama. Pa je šlo za naravo smrt? Ali je bila posledica nečesa večjega?
Zora Del Buono je vzdevek maršalinja dobila zaradi svoje gorečnosti do titoizma, ideologije Josipa Broza Tita, čigar življenje naj bi rešil ravno njen mož Pietro. A kot se za močno žensko figuro spodobi, Zora hitro izstopi iz moževe sence, saj kmalu postane osupljiva meščanka mesta Bari, bojevita in strastna komunistka. Tito ji v zahvalo za pomoč v narodnoosvobodilnem boju podeli odlikovanje, na eni točki pa ga celo gosti v svoji razkošni salonski rezidenci: »V čast mi je, da sem gost v hiši tovarišice narodnoosvobodilne vojske, ki je grande signora s humanitarnimi nazori, z ljubeznijo do svobode in domovine.«
Ravno v titoizmu je tudi Zora našla svoj slogan: »Komunizem je aristokratstvo za vse.« Tako kot Zora je bil Tito mož prefinjenega okusa – navduševal se je nad dobrimi uniformami, razkošnimi jahtami in lepimi ženskami. Poleg spomenikov je dal zgraditi številne luksuzne hotele in javne ustanove po celotni Jugoslaviji. Zora je rezidenco v Bariju spremenila v luksuzno zatočišče pred agitacijo: Pietro je najraje sedel za »bleščeče črno, ebenovinasto mizo, ob katere daljši strani je bilo prostora za šest ljudi, in opazoval stene z intarzijami, geometrične kasete iz temnega mahagonija, sveteče limonovine in želvovine na modri svili.« Zanimivo je, da je Zorina vnukinja in avtorica romana poleg pisateljevanja tudi arhitektka, ki je skrbno ‘zgradila’ roman iz podrobnosti, ki so kompleksne, fascinantne in prefinjene, kot vsaka stvar v Zorinem domu.
Avtorica romana je s tako izjemno natančnostjo ujela občutja vročice okoli Tita in komunizma, da se nam ob prebiranju Zorine zgodbe zdi, kot da smo tudi sami tam. To je vidno tudi v zgradbi knjige. Prvi del predstavlja dogajanje med obema vojnama skozi več različnih perspektiv, drugi del pa pripoveduje zgodbo preko Zorinega notranjega monologa. Čeprav se je Zora del Buono trudila predstaviti takratne razmere tudi skozi moške oči – v določenih poglavjih se osredotoča na babičinega moža Pietra, svojega dedka, spet v drugih na svojega pradedka Guissepeja Del Buona, bogatega italijanskega mogotca, se šele pri Zorinem monologu v ospredje prikrade tisti žar, ki je tako močno zaslužen, da se lahko knjigo res smatra za roman stoletja. Ko beremo dele, osredotočene na moške v Zorinem življenju, se zgodba milo rečeno izjalovi – štorije o bogataših, ki jih obletavajo ženske, pa o tem nočejo govoriti svoji ženi, saj le-ta zna biti preveč ljubosumna, pozna vsak, to pa dela stvar precej generično. V prvem delu je zanimivo spremljati Zorino nesrečno regresijo v materinsko vlogo in opazovati, kako se bo z njo spoprijela. Ravno ta aspekt predstavlja svežino v poplavi romanov, ki smo jim priča danes. Vsak bi namreč pričakoval, da bo Zora z otroki postala ukalupljena med štirimi stenami družinskega življenja, za politiko in komunizem pa več ne bo prostora. Kmalu se izkaže, da temu ni tako. Zoro tudi po porodu treh sinov še vedno odlikujeta enaka odločnost in vznesenost do komunizma, sentimentalnost pa ji ostaja tuja: kot mati zaman čaka na smisel, ki naj bi ženski v življenje prinesel otrok. Temu tako je tudi na njeni smrtni postelji: čeprav objokuje dejstvo, da je preživela dva sinova, je njeno zadnje vprašanje zopet osredotočeno na Tita: »Kdo bo šel prej, on ali jaz?«
Škoda je le, da Zora Titove smrti ni dočakala. Umrla je tri mesece pred njim, še vedno pa njeno vnukinjo preganja vprašanje, ali je res umrla naravne smrti. Že v prologu zapiše: »Če so jo zastrupili, so jo zaradi njega. Ne bi se smeli odreči avtopsiji.« Ne glede na misterij njene usode, je Zora del Buono svoji babici z Maršalinjo postavila monumentalen spomenik s tem, da jo je predstavila kot žensko, ki je skozi svoje življenje hodila z dvignjeno glavo, pokončno in trdno – kot vsaka Slovenka.
Knjigo Zore del Buono z naslovom Maršalinja, ki je izšla pri založbi Beletrina v prevodu Mojce Kranjc, lahko kupite na tej povezavi.
