Serhij Žadan (1974) je eden vidnejših sodobnih ukrajinskih pesnikov in prozaistov. Rodil se je v Starobilsku v luhanski regiji. Leta 2000 je doktoriral iz ukrajinske književnosti, in sicer se je v svoji disertaciji ukvarjal s poezijo ukrajinskega pesnika Mihaila Semenka. Njegovo prvo literarno delo je pesniška zbirka General Juda iz leta 1995, v njegovi poetiki pa lahko zasledimo ukrajinsko poetično tradicijo. V vojnem času svoje sodržavljane in sodržavljanke nagovarja s svojo poezijo na literarnih nastopih, ki so odlično obiskani. Poezija in pripovedništvo pa sta zanj v resnici nerazdružljivi, saj se v njegovi literaturi prepletata.
Med prevajanjem prvega Žadanovega romana v slovenščino sva bila oba prevajalca razpeta med Slovenijo in Ukrajino, ki je medtem že zdavnaj postala najina druga domovina. Mene je pot zanesla še na Dunaj in zdi se, da sem se z vprašanjem prostora, ki se spreminja, ki spreminja mene, me določuje in hkrati vznemirja, s tem pa mi postavlja lastno identiteto na glavo, zlahka spojila in ga razumela bolj kot kdajkoli prej. To je že bil čas po evromajdanu, po priključitvi Krima in notranje razseljenih osebah, vojni v Donbasu. Bila sem v državi, v kateri divja vojna! Pretreslo me je! Zdelo se mi je, da literatura ponuja rešitev v nemirnih časih. Na glas preberem konec prvega dela Vorošilovgrada:
Nebo se ves čas spreminja, vzplamteva in ugaša, nabreka od vlage in se napolnjuje z avgustovsko vročino. Trave in drevesa izčrpavajo prst, ki pod ploščatim nebom leži kot pozabljena živina. Če pravilno izbereš mesto, lahko včasih občutiš vse skupaj, recimo kako se prepletajo korenine, kako tečejo reke, kako se napolnjuje ocean, kako nebo preletavajo planeti, kako se po zemlji premikajo živi, kako se po onstranstvu premikajo mrtvi.
Le kako lahko pravilno izbereš mesto, sem se vprašala. Zdi se mi namreč, da se v takih trenutkih vselej podajaš v neznano, v medprostor, nemara. A potem pomislim na osebne zgodbe Ukrajincev in Ukrajink, ki so morali zapustiti svoje mesto in se podati v skrivnostno temino ter upati na vsaj malo luči. V misli mi švigne pripoved doneške frizerke, ki polna energije razlaga o svojem novem življenju v Lvivu. Privid, pretvarjanje, laž? Morda.
V slovenščini lahko beremo njegova romana Vorošilovgrad in Internat in v nadaljevanju bom predstavila osebni vpogled v Žadanovo literaturo, kot sem jo uspela spoznati, se z njo seznaniti in se vanjo poglobiti kot soprevajalka obeh omenjenih romanov.
Romane Serhija Žadana združujejo postavitev pripovedi v urbano okolje, dogajalni čas po razpadu Sovjetske zveze, literarne osebe, ki so v glavnem brez perspektive, brez (konkretnega) dela, druži pa jih brezdelje ali/ter brezup. So osamelci, odvečneži, izločeni iz širšega družbenega dogajanja. Prav tako so stalnice Žadanovega romanopisja monološka pripoved z lirizmi, esejizmi, absurdni, karseda avtentični dialogi, melanholični opisi krajev. Njegovo pripoved poglabljajo filozofske zastranitve, domišljijske podobe, izbrane metafore in svojevrsten humor. Podana je ukrajinska stvarnost tukaj in zdaj, brezkompromisno in brez opravičevanj. Nekateri njegovi romani sežejo onkraj literature same in prodirajo v druge vrste umetnosti.
Roman Vorošilovgrad, za katerega je avtor prejel domače in tuje nagrade, lahko beremo v slovenščini. Je roman o preteklem času oziroma o času in mestu, ki ju ni več. O slednjem priča že naslov, saj pomeni preteklo poimenovanje za mesto Luhansk. Čas po razpadu Sovjetske zveze, družbene spremembe, občutja ljudi, kaotično vzdušje, brutalnost, vsedovoljenost, neizprosnost vsakdana, a tudi vztrajanje in prijateljska zvestoba v brezizhodnosti – vse to so značilnosti, ki povezujejo Žadanovo literaturo, tudi njegov prvi v slovenščino prevedeni roman Vorošilovgrad, ki je po obsegu epski roman in je sestavljen iz dveh delov.
Žadan v svoji pripovedi daje velik poudarek spominjanju, ki je del njegove identitete. Oboje ima v njegovi literaturi pomembno mesto, pojem časa pa pridobiva nove razsežnosti oziroma pomeni to, o čemer piše Mirjana Nastran Ule: »Identiteta zajema dinamiko medsebojnega vplivanja med zgodovinskim časom in posameznikovim biografskim časom« (2000: 82).
Preteklost in sedanjost se vzajemno prepletata, z vračanjem v spomine pa karakterizira svoje literarne osebe. Tem so trdna prijateljstva, ki so prava redkost, tisti spomini, h katerim se rad vrača, saj jih družijo skupni spomini.
– Razumem, je rekla Olga. V njenih rdečih laseh so se kapljice bakreno lesketale, gubice pod očmi pa je topla voda povsem zgladila. Imaš tukaj veliko prijateljev?
– Ja. Prijateljev iz otroštva.
– V čem se razlikujejo od ostalih prijateljev?
– Še vedno se marsičesa spominjajo.
Vorošilovgrad je večžanrski roman s širokim spektrom motivne razplastenosti. Osrednja literarna oseba je triintridesetletni Herman Koroljov, diplomirani zgodovinar, po poklicu neodvisni strokovnjak, ki nek četrtek zgodaj zjutraj prejme Kočin klic, da je njegov brat Jura, lastnik bencinske črpalke, izginil nekam na Nizozemsko ali v Nemčijo. Uvodoma se torej soočimo z zapletom, s situacijo, ki od glavne literarne osebe zahteva spremembo utečenega življenja, navajenosti nanj, samoumevnosti in njegove vsakdanjosti. Prav to, da se zdajšnjost, navajenost zaradi številnih okoliščin, na katere posameznik nima vpliva, v hipu spremeni, razblini, je stalnica Žadanovega romanopisja. Če obstaja hierarhija zla, Hermanov boj proti večjim, bogatejšim, močnejšim dojemamo kot eksistencialno nujo. Boj za pravico pa je moralno-etična stalnica ne le v Hermanovem vsakdanu, marveč tudi v vsakdanu drugih literarnih oseb.
Roman z liričnimi opisi, humornostjo in zastranitvami podaja Hermanovo preživljanje dnevov, pri katerih se oddaljuje od svojih težav. Na nekaterih mestih se roman iz poetičnosti, metaforičnosti in realističnih opisov prevesi v magični realizem in grotesknost. Poleg omenjenega ga bogatijo prepričljiva in avtentična dialoškost ter metaforični opisi narave.
S Primožem pri prevajanju Žadanovih romanov zmeraj govoriva tudi o tem, da je avtor pesnik. Škoda, da njegove pesmi niso prevedene v slovenščino, pomisliva nekoliko kasneje. Vidim ga, kako navdušeno jih bere na svojih množično obiskanih literarnih večerih oziroma branjih. Vem, da to ni floskula, vem, da ga je nemški literarni prostor označil za zvezdo. Obe močni besedi, množica in zvezda, nikakor ne sodita v koncept literature, umetnosti, a pri Žadanu sta dovoljeni, upravičeni. Zdi se, da ima v teh težkih časih njegova misel, njegova beseda tako velik pomen, da je obisk njegovih branj nujen.
Bilo je popoldne, zdelo se je, da se je oktobrsko sonce do konca zapletlo med liste jablan in njegovi žarki so se pri tleh pozibavali kot vodorastje v prozorni vodi, zapiše v Vorošilovgradu, in vidim, slišim, čutim to sonce med listi jablan, najljubšim drevjem, rastlinstvo, pa ne katerokoli, temveč vodorastje v čisti vodi, ki umiri, upočasni.
Vorošilovgrad je roman o človeških odnosih v brutalnih pogojih. Žadan svoje literarne osebe postavlja v nezavidljive okoliščine. V zanj značilnem slogu ustvarja vzdušje postsocialistične in kapitalistične praznine. Če se njegov literarni junak v Vorošilovgradu bori za nekaj oprijemljivega, se v kasnejšem romanu Internat poruši tudi to. Žadan nam namreč v svojem romanopisju sporoča, da je večnost stalnosti le privid oziroma iluzija.
Ena od pomembnih stalnic literarne pisave Serhija Žadana je glasba, in sicer kot ritmičnost pripovedi ter kot pomemben motiv in/ali motivni drobec.
Navduši me, da Serhij Žadan v Vorošilovgrad vključuje džez. Slišim njegov ritem, vidim sestri, ki ju omenja, zlahka si ju predstavljam. Neka univerzalnost me vzdrami k razmisleku, da prevajanje leposlovnih besedil v meni odpira nove neraziskane prostore in njihova zaprta vrata.
Le sklepamo lahko, kaj je vzhodnoevropske delavce pravzaprav pritegnilo v neobičajnih črnskih ritmih. Morda to, da sta v svojih pesmih sestri Abrahams tudi govorili o življenju ameriških proletarskih četrti, o delovnem človeku in njegovih vsakdanjih težavah in tegobah. Čustva, o katerih sta severnoameriški džezistki prepevali, so bila razumljiva in dojemljiva širokemu delavskemu občinstvu. Popularnost sester je naraščala, postali sta zaželeni gostji sindikalnih klubov in nedeljskih bogoslužij. Sama metodistična cerkev je v njiju videla izjemni konfesijski popularizatorki, džez pa je dosegel še eno prepričljivo zmago, tokrat med povsem novo in nepripravljeno publiko.
Poleg glasbe je v njegovem romanopisju zaznati tudi temo večkulturnosti, transkulturnosti ter večjezičnosti, slednje zlasti kot plastenje ukrajinskega jezika, ki predstavlja trd, ne pa tudi nerešljiv prevajalski oreh. Večkulturnost podaja s perspektive spoštovanja drugega in nepoznanega, kar pisatelju omogoča nove uvide v lastno pripoved ter bogatenje karakterizacije osrednjih literarnih oseb.
Žadanov peti roman Internat (2017) tematizira vojno na Donbasu iz leta 2014. Ljudje, ki so zaradi vojne čez noč ostali brez doma oziroma brez strehe nad glavo, se lahko borijo zgolj za svoje preživetje, ki pogoltne vsakršno dostojanstvo.
Gre za kolektivni roman, saj predstavlja vojno izkušnjo žensk, otrok in moških, mestoma pa Pavlo Ivanovič oziroma Paša ter njegov nečak Saša nista v ospredju, kajti v pripovedi so vse literarne osebe, tudi tiste brez imen (ali pa zlasti tiste), enakovredno upodobljene. To je njihova zgodba, to je pripoved vseh njih, ki zaradi vojne postanejo begunci in razseljene osebe.
Prevajanje Internata je bilo prežeto s krivdo. Lastna odgovornost, ki seže onkraj razuma, je razžirala, je jemala glas in upanje, nadvladal je nepojasnljivi grozljivi srh.
Dež je ponehal, megla se je kot kipeče mleko razlila v dolino. Paša zre na mesto in ga sploh ne vidi. Vidi zgolj črno jamo, nad katero kot zmaji visijo oblaki črnega dima z dolgimi repi. Kakor da bi kdo iz mesta srkal duše.
Ustaviti se je bilo treba. Srkati dušo, jo onesposobiti, potlačiti, zatreti in povzročiti neopisljivo bolečino ter travmo. Ko ob obisku Lviva vidim srečne, zadovoljne ljudi, vem, da je to krinka, kamuflaža, sprenevedanje, veselo lice za nas, za njih.
Lirizme in metaforičnost tu in tam zamenjajo realistični opisi, deskripcije, nedorečenost, tudi pretrganost. Humanistično iskanje pravice v kaotični (vojni) stvarnosti druži literarne junake Žadanovega romanopisja, pri čemer sploh ni v ospredju njihovo lastno zadovoljstvo, temveč sočlovek, ki se je znašel bodisi v nemilosti pogoltnega kapitalizma bodisi v nemilosti totalne vojne (ali nemara celo obojega) ter njenega vseprisotnega nasilja. Avtor nas sooči s sočutno osebo, a ker v svoji literaturi ne moralizira, ta oseba ni svetnik, ampak človek z napakami, z napačnimi odločitvami, podan torej ni enoplastno, zaveda pa se tudi lastne odgovornosti. Vprašanje take literature ni, ali bodo te osebe preživele ali ne, temveč zlasti, ali bodo zmogle predelati travmatične izkušnje. Ker je Žadanova literatura prežeta z optimizmom, nad slednjim zmaga obet novega, lepšega življenja.
Vojno kot temo lahko razumemo kot zelo univerzalno zgodbo. Kot osrednje sporočilo se v romanu pojavi ravno surovost bivanja posameznika in družbe, odvečnost. Družina, kakršno predstavlja Žadanov pripovedovalec, je disfunkcionalna, kar se pravzaprav pogosto pojavlja v njegovem romanopisju, mnogokrat pa deluje tudi kot spomin, h kateremu se njegove literarne osebe pogosto vračajo. Vsaj nekaj lepih trenutkov je družina njegovega literarnega junaka kljub patološkim odnosom vendarle tudi imela. Serhij Žadan v svojem romanu Internat opominja na tragičnost vojne in njenih žrtev. Mnogokrat so to otroci. Literarni prostor je prežet z grozo, s strahom in z negotovostjo, zlasti pa ga obdaja neusmiljen občutek predsmrtne slutnje. Njegov literarni junak se vprašuje o smiselnosti lastnega bivanja, medtem ko pred njegovimi lastnimi očmi umirajo ljudje vseh starosti in poklicev. Zavzema jasno stališče, da je smrt, ki smo ji kot bralci romana Internat neverjetno blizu, nezamisljiva bolečina. Opominja, da je zgroženost ob tragičnih, vselej seveda tudi nesmiselnih dogodkih, nuja in edino, kar v grozljivosti še ostaja. To literarne osebe dela tudi žive in z njimi Žadan vzpostavlja etično držo.
Vojno kot temo lahko razumemo kot zelo univerzalno zgodbo. Kot osrednje sporočilo se v romanu pojavi ravno surovost bivanja posameznika in družbe, odvečnost.
Skozi notranji monolog in retorična vprašanja avtor piše o smrti, nato pa jo stopnjuje v nadrealizem. Žadan smrt poosebi, za njegovega pripovedovalca je neznanka, ki preži nanj, je opazovalka, ki izbira vsakič drugo žrtev.
V Internatu Žadan zapiše: Nebo je prazno, nobene zvezde ni, nobenega gibanja, le mrtvaški sij polne lune nad to dolino smrti, ki jo morata prehoditi od začetka do konca.
Poleg vseobsegajoče smrti v romanu me pretrese preplet dveh skrajnih čustev, sovraštva in ljubezni. Slednja je v temačnem času k sreči vendarle prevladujoča. Paša bi za nečaka v srhljivi situaciji naredil vse in to tudi uresniči, kajti družina kot del družbe je tista, h kateri stremi in ki mu kljub disfunkcionalnosti in neurejenosti predstavlja rešitev, zavetje in varen pristan.
Ob porušenih domovih, ki jih bo čas nemara lahko popravil, na novo vzpostavil, jih navidezno polepšal, Žadanov pripovedovalec izpostavlja zaradi vojne ranjenega, prizadetega otroka in odraslega.
Serhij Žadan bralce navdušuje s samosvojim slogom, skozi svoje literarno delo, zlasti romanopisje, pa opominja, da upanje je. Človek, kakršen je v ospredju v njegovem literarnem opusu, se bori in vztraja, čeprav je njegov boj že vnaprej obsojen na propad. Njegove literarne osebe se skratka ne predajo, četudi jih obkroža ukrajinska postsovjetska brutalnost ali vojna. So nenehni iskalci pravice in pravičnosti v z zlom naphanem svetu. Kljub temu v brezizhodnosti zmorejo videti in uzreti lepoto, čeprav se ta zrcali v navidezno drobnih, majhnih stvareh. Obenem je v tem boju zanje edino plemenito merilo človeštva odgovornost do sočloveka.
Ob koncu romana Internat pisatelj zapiše: Po poti znova začne padati dež. Tokrat se zanj ne zmenim več. Čim prej bi rad prišel domov. Signal je nezanesljiv, toda mamo uspem priklicati. Govori mirno, kot bi bilo vse v redu in se ne bi nič zgodilo, pove mi, da se bo jutri vrnila. Tudi jaz odgovarjam mirno. Zares se ni nič zgodilo. Paša pokliče dedka, reče, da bova kmalu prispela, vpraša, kaj naj kupi. Zdi se, kot da sva pohajkovala naokoli in se zdaj vračava domov – utrujena, umazana, prežeta z dimom.
Vem, da je stvarnost preveč kruta, da bi jo zaključil brez upanja v prihodnost. Neka nadrealnost ali magičnost obvisi v zraku. Naj bo tako, si rečem. Ne vem, ali bi prenesla še eno literarno smrt.