Če bi me še nedolgo nazaj vprašali, koga najbolj pozabljamo pri prevajanju sodobne francoske književnosti in ga zato v slovenskem prostoru preslabo ali celo sploh ne poznamo, se ne bi obotavljala niti sekundo. Popravila vas bi, »jo pozabljamo«, in dodala ime, ki je že leta na moji osebni listi sestrskih duš, bližje Janis Joplin in Patti Smith kot Virginii Woolf. Zahvaljujoč Jedrt Maležič in Cankarjevi založbi moram zdaj z izidom prvega dela trilogije Vernon Subutex morda najti nov odgovor.
Izpostavila je ne bi zato, ker je Virginie Despentes ena najbolj branih francoskih avtoric, čeprav je seveda med pisatelji, katerih vsak nov izid je težko pričakovan in v vseh knjigarnah postavljen v ospredje. Tolikokrat jo namreč zadnja leta citiram precej bolj zato, ker je tudi ena tistih, ki je oblikovala del družbenega diskurza in kulture. (Mladim) ženskam je vzor, ker je neizprosno to, kar pač je, in je ni strah spregovoriti o neprijetnih stvareh, ne ugajati ali povedati svojega mnenja. Ker je živela in preživela (socialno in spolno) nasilje, ki ga redno doživljamo na svoji koži. Ker je tudi zaradi nje feminizem v Franciji danes deloma drugačen in v svoje diskusije vključuje teme, ki so bile prej tabu, pozabljene ali se jih je jemalo kot feminizmu sovražne. Ker je celo v književnost spustila teme, ki so prej krizno umanjkale ter napisala tisto knjigo, ki jo na policah ni našla, v svojem jeziku in brez ovinkarjenja, in s tem olajšala podobno nalogo prihodnjim generacijam. Verjetno bi se dobro nasmejala mojim superlativom, zato se bom tukaj ustavila in povedano opremila z dejstvi.
Rojena je bila v Nancyju, ne prevelikem mestu severovzhodne Francije, v letu 1969 in zato po svojih besedah pripada eni prvih generacij žensk, za katere se je feministična revolucija res zgodila in veliko spremenila: »Leta sem bila tisoče kilometrov stran od feminizma, ne zaradi pomanjkanja solidarnosti ali vesti, ampak zato ker me dolgo moj spol ni zares omejeval. Ker sem si želela moško življenje, sem živela moško življenje« (v eseju King Kong Théorie). Že kot otrok in kasneje mladostnica je uhajala izpod vsakršnega nadzora ter pri 15 letih prisilno preživela par mesecev v psihiatrični ustanovi. Pri 17 letih je zapustila dom, bila del punk scene, veliko brala Bukowskega in se preživljala z vsemi klišejskimi deli – kot natakarica, prodajalka, varuška –, a tudi kot prostitutka. Psevdonim Despentes, ki se navezuje na hrib in četrt la Croix-Rousse v Lyonu, je prevzela pri 25 letih, v času izdaje svojega prvenca. Pri 35 letih pa je »postala lezbijka« (to so njene besede), ko se je prvič zaljubila v žensko. Čeprav to ni spremenilo njene vizije ljubezni ali družbe, pogosto omeni, da se od takrat počuti bolj sproščeno in svobodno, npr. glede norm in staranja, saj je pogled žensk pri zapeljivosti na to drugačen od pogleda moških.
O njeni siceršnji družbeni angažiranosti, ki sta jo ji najverjetneje vcepila tudi starša (čeprav o njiju ne govori veliko), pričajo večinoma v časnikih in drugih medijih objavljene kolumne. Z odmevno tribuno, objavljeno v Libération, in nepozabnimi stavki: »On se lève. On se casse. On gueule. On vous emmerde.« (»Vstanemo. Poberemo se. Kričimo. Jebemo vas.«), je tako podprla igralko Adèle Haenel, ki je leta 2020 v znak protesta ob zmagi Romana Polanskega odkorakala iz podelitve filmskih nagrad César. Podprla pa je tudi shod proti policijskemu nasilju in njegov najbolj znani obraz – Asso Traoré, sestro Adama Traoréja, ki je leta 2016 po aretaciji umrl – označila za sodobno Antigono.
Že iz izredno kratkega orisa bogatega življenja si lahko predstavljamo, da se takšna avtorica ne bo ujela v okvirje tradicionalnosti književnega jezika in njegovih že stoletja odobrenih tem, podobno kot se ni v okvirje neke vnaprej določene »ženstvenosti«. Piska romanov, novel, esejev, občasna prevajalka iz angleščine (npr. Will Work for Drugs Lydie Lunch) in filmska ustvarjalka že od vsega začetka moti vzpostavljeni red (prepuščam vam ugibanje katerega). S svojim direktnim, brutalnim, surovim, pogovornim, izjemno berljivim in neredko humornim slogom slika nelagodje družbe in vanj spravlja (še vedno malo, a priznajmo vedno manj) nepripravljene kritike. Neizbežno proizvede provokativen učinek, ko v svojem slikanju sveta pogled osredotoči na njegovo nasilje in ne ignorira mesta seksualnosti v njem. V svojem zadnjem romanu Cher connard (Dragi kreten, 2022) je naslovila celo načrtno nadlegovanje na družbenih omrežjih in njegove posledice. Vendar se ne pustite zavesti: vse to ne izključuje izredne človeškosti, ganljivosti in občasne liričnosti njenih zapisov, ki za takšen učinek ne potrebujejo bežanja pred slovnico in skladno kompozicijo. O samosvojem ritmu njene pisave se lahko prepričate tudi v prvem prevodu njenih del v slovenščino, prav tako pa tudi o tem, kako je izraz socialne kritike za njena dela ne nujno napačen, a preprosto nezadosten. O vsem namreč piše od znotraj, iz nikakršne distance.
V svojem pisanju tako vseskozi črpa iz svojega življenja, a velja opomniti, da nobeden od njenih romanov ni njegova (popolna) preslikava. Najbolj avtobiografska je tako njena zbirka, bolj osebnih kot strogo teoretičnih, feminističnih esejev King Kong Théorie (King Kong teorija, 2006), ki je še pred valom #metoo zaznamovala feminizem mlajše generacije. Postala je njegova neovrgljiva referenca, s tem ko je brutalno iskreno in brez moraliziranja spregovorila o posilstvu, prostituciji in pornu, a nenazadnje tudi vseh tistih bolj ali manj subtilnih mehanizmih objektivizacije in nadvlade, ki v patriarhalnem sistemu vklepajo (oba) spol(a). (O teh esejih, ki proizvedejo nešteto aha momentov, bi se lahko razpisala v nedogled, a o tem kdaj drugič.)
A že njen prvenec Baise-moi je deloma zajemal iz ugotovitve, da tiste knjige, ki bi jo potrebovala, preprosto ni bilo. Zgodba, ki jo je napisala leta 1992 in je dolgo le neuradno krožila po alternativni sceni, črpa iz življenjske epizode njene mladosti, ko so ju s prijateljico posilili, medtem ko sta štopali na poti domov. Kar sledi v fikciji, je svojevrsten maščevalni pohod besa pa tudi svobode dveh deklet nad poštirkano družbo v precej trash stilu. Film, ki ga je po romanu s porno igralko Coralie Trinh Thi posnela leta 2000, je s svojo brutalnostjo vzbudil ogorčenje tako nekaterih feministk kot katoliške srenje in ekstremne desnice. Še danes njeno ime najprej spomni na njegovo cenzuro, čeprav to ni bil edini film, ki ga je režirala po eni svojih knjig (Bye Bye Blondie, 2011, z Béatrice Dalle, Emmanuelle Béart in Soko) in še zdaleč ne edini film, osnovan na njenih zgodbah (v Les Jolies Choses, 2001, po istoimenskem romanu iz leta 1998, je na primer glavno vlogo odigrala Marion Cotillard).
Trilogijo Vernon Subutex, katere večkrat nagrajeni prvi kot tudi drugi del sta izšla leta 2015, zadnji pa dve leti kasneje, je tako napisala, ko je bil njen status popularne, a nekako še vedno ne mainstream zvezde že precej usidran. Hkrati pa so ga ti trije romani še dodatno utrdili, saj je z njimi segla do novih bralcev. Gre za po svoje bolj zrelo, a zato nič manj vročekrvno in napeto napisano delo, ki pa je zastavljeno bolj široko in daljnogledno kot prejšnja. Tako rekoč mini literarna študija francoske družbe nam predstavi mnoge raznolike like pariškega okoliša od vrha do socialnega dna ali drugače odrinjenega roba ter s poglavji vseskozi menja pripovedovalne glasove in perspektive. Vse skupaj pa, tako kot lahko od nje vselej pričakujemo, nosi glasba in nenehne neizbežne reference nanjo. (Za glasbene entuziaste: na Deezerju lahko najdete Vernon Subutex, T1 playlist, tako na Spotifyu kot na YouTubu pa vsaj seznam pesmi iz serije Vernon Subutex, ki so jo posneli leta 2019 po prvih dveh delih trilogije in jo pisateljica sama sicer ne odobrava.)
Vse se sicer začne, ko Vernon po propadu svoje prodajalne plošč izgubi še stanovanje in zato išče dobrodošlico po stanovanjih svojih znancev. Njegove prigode nato nudijo podlago za prikaz mesta v vsej njegovi utrujenosti, iznajdljivosti, vezah, hinavščini, izprijenosti, torej vsem blišču in bedi, a ne nazadnje tudi osamljenosti in upanju. Sprehajamo se med srenjami glasbene, televizijske, filmske in pornografske industrije, od novodobnih bogatašev, brezdomcev, muslimanske mladostnice, nasilnega ločenca do trans ženske in trans moškega, od ekstremne desnice do ekstremne levice. Kljub povezanosti in prepletanju njihovih niti pa se ne otresemo občutka, da liki ostajajo atomi, vsak s svojimi interesi, ki onemogočajo kakršnokoli že skupnost ali ustvarjeno bližino. Bolj ko prebiramo prvi del, bolj lahko razumemo, kako so ji za navdih služili njeni starajoči se kolegi iz punk rock scene, ki jim danes v krizi petdesetih let ne manjka samo pustolovskosti, ampak ne nazadnje tudi utopičnosti in političnosti, angažiranosti, kot tudi zakaj je stanje francoske družbe v času izida označila za depresivno, njene elite pa za frustrirane, čeprav sem jo kasneje v pogovorih večkrat slišala reči, da kljub črnogledosti ob opazovanju sveta ostajajo tudi ščepci upanja, če ne drugje pa pač v mladih.
Priznam, težko je pisati samo o prvem delu, se vrniti na začetek, ko ti je nadaljevanje, ki vase posrka marsikatero napetost francoske aktualnosti in družbenega dogajanja (od Nuit debout do atentatov), kot tudi nenazadnje sam konec že znan. Zato samo opozorilo: prepustiti se neizprosnemu pisanju Virginie Despentes pomeni vedeti, da te bo neizogibno potegnila v vrtiljak vseh mogočih občutkov ter tudi občasno se boste morali pustiti tudi zlomiti. Prav zato ker njeno pisanje črpa iz življenja, tistega dejanskega, ne literarnega, in kako že gre …: »Življenje se pogosto razdeli na dvoje: najprej te uspava, ko ti vliva občutek, da imaš vse niti v rokah, potem pa, v drugem delu, ko vidi, da si se sprostil in razorožil, pozvoni za drugo rundo, da te lopne okoli kepe.« (Vernon Subutex I) In če frankofili in ostali potrebujete še dodaten razlog za branje: težko boste našli roman, ki je bolj usidran v dejanskih pariških labirintih in kontradiktornostih kot pa v tistih, ki jih prodajajo sanjaške ameriške serije.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.