Rodil se je – ne moj ne tvoj,
a to imenujejo – človek, nekaj rožnatega
in glasnega. In to bo živelo. In zakaj ne?
Veliko smrti smo doživeli in preživeli.
Veliko smo verovali in potem nehali verovati.
Ni več pravljic, ne dedkov, ne babic.
So še matere in detomorilke.
Prav gotovo bo doktor družbenih ved,
ker ima tako star izraz, kadar se nasiti.
Rad bi ga vzljubil – a kako, po vsem tem?(Vitomil Zupan: NOVOROJENČEK)
Vitomil. Ko sva se nazadnje videla, sem imela štiri leta, ti pa malo manj kot sedem desetletij več. Nič spektakularnega nisva doživela skupaj. Ti si bil bolan in naveličan eksistence, jaz pa še veliko premajhna, da bi razumela, kako se zgodi, da človek postane mračen. Pravzaprav veliko premajhna, da bi razumela karkoli. Bil si tako drugačen od prijaznega sveta, v katerem so me vzgajali. Dolga vrsta izpraznjenih steklenic vzdolž stopnišča do tvojega nadstropja na Valjavčevi. Na tvojem oknu težke črne žametne zavese, zagrnjene, ti na črnem divanu oblečen v črno, nedaleč črni pisalni stroj in črni maček, edini vir svetlobe majhna namizna svetilka, ki komaj brli. In v tvojih rokah cigareta, vedno.
Na smrt sem se te bala, črnega moža. Mislim, da sem vreščala, preden so me peljali k tebi. Mislim, da je mama govorila, da moram k tebi, da se ti moram it pokazat, ker si moj dedek. In če se prav spomnim, sem se drla, da nisi moj dedek. Dedek je bil tisti, ki mi je vsak večer prebral pravljico, me vozil na sprehode, me učil latinska imena dreves, odgovarjal na vprašanja o vsem, me vzel v naročje in bil ob mojem čebljanju ganjen, češ da sem pameten otrok. Ti si bil Vitomil.
Mogoče se zato tako živo spomnim, da si mi enkrat podaril bombone. Oranžne, s pomarančnim okusom, vitamin C, brez sladkorja. Spomnim se tvoje bele koščene roke, kako mi iz cigaretne megle moli ta čudno barvast zaklad. Dolgo sem jih nosila v žepu plaščka. Odprla sem jih enkrat na samem, svečano, vznemirjeno, kot da počnem nekaj malo nevarnega, kar mora ostati skrivnost. Bili so čudoviti. Kot cedevita, ampak veliko veliko boljši. Bili so pravzaprav najboljši bomboni, kar si jih človek lahko zamisli. Vitomilovi.
* * *
Po tej najini milo rečeno skromni skupni zgodovini bili bilo prepotentno zapisati, da te pogrešam. Kot bi zvenelo malo prismuknjeno, če bi, recimo, napisala, da pogrešam Borgesa. Bernharda. Tagoreja. Kafko. Joycea. Virginio Woolf in Emily Dickinson. Rumija. Gregorja Strnišo in Daneta Zajca, na primer. Pa celo z Danetom Zajcem sem se pogovarjala več in dlje kot s tabo, summa summarum kakšnih dvajset minut. Naju druži kaj drugega kot vez med pisateljem in bralcem? Komu pripada avtor? (Tako si se mi podpisal v edinem, kolikor mogoče brezosebnem posvetilu: »Tini, hčerki (mladoletni) Mance Koširjeve, v spomin na leta 1981/83, avtor Vitomil Zupan.«)
Ali ni čudno, da avtorske pravice dedujejo »svojci«? In da naj bi bili ti »svojci« ravno sorodniki? Kaj ima prgišče genov z literaturo? Ko pa vendar veva, da so konkretni potomci, rožnati in glasni, ki jim iz nosu visi šmrkelj in ki nevzdržno predrzno zahtevajo pozornost, ki jih je treba obleči, nahraniti in izšolati, preden se jih človek mirne vesti reši, no, ti potomci kvečjemu motijo nastajanje literature. Zaradi njih je literature manj in ne več. (Z izjemo otroške, ki si jo zahvaljujoč nežni ljubezni do otrok tudi pisal in to dobro.) Biti oče za pisatelja ni lahko. Ne po vsem tem. Ne po tem, ko si doživel vse, kar je v zgodovini mogoče. Včasih se enostavno nabere preveč zgodovine, preveč smrti in preveč razočaranj, da bi se lahko človek iskreno in z vsem srcem radostil življenja. Ljudi. Tudi tistih, ki so zrasli iz njegovega semena.
Vitomil, pogrešam te.
Pogrešamo te, tvoji vnuki. Radi bi se pogovarjali s tabo. O tem včasih fantaziramo. Šele zdaj, si pripovedujemo, bi se lahko pogovarjali. In imeli bi si kaj povedati! Kaj vse smo prebrali. Preživeli. Prepotovali. Kaj domislili in doumeli. Koliko tebe smo našli v sebi. In kako dobro smo se naučili s tem živeti. Z okusom po strelskih jarkih med zobmi. Čeprav je včasih težko. Pogosto težko. Večinoma težko, če smo iskreni. Vseeno pokončno nosimo tvoj mrak. Bi se pa radi pogovarjali s tabo. Zato beremo tvoje knjige. Obsedeno, po večkrat. In smo ponosni, kot bi bili nekako posredno zaslužni za tvoja junaštva, tvojo pokončnost, tvojo živost, tvojo genialnost in tvojo svobodo. Tvoji vnuki smo, Vitomil, tega mi najbrž ni treba posebej izpostavljati, pogosto domišljavi. Kopljemo po tvoji dediščini, kot bi bila naša, kot bi bili nekako posebej posvečeni, da govorimo s tvojo literaturo, kot da se bomo tam našli. Radi bi se zagledali v tvojem pogledu. Domišljamo si, da bi nas pogledal, kot starozavezni Bog pogleda ustvarjeno, in »videl, da je dobro.«
Kako milostni ste pokojni – ne uničujete tovrstnih iluzij.
* * *
Če bi me vprašal, kaj berem – in zagotovo bi me – bi ti lahko pripovedovala ure in ure. Tebi bi povedala tisto, o čemer se mi z drugimi ne ljubi govoriti. Je preveč dragoceno, da bi delila kar s komerkoli, saj razumeš. Tebi bi pa povedala, kam gre večina mojih budnih ur. Govorila bi ti o »svojih« srednjeveških Kašmircih, o noro genialnih mistikih, filozofih in poetih, zaradi katerih se učim sanskrt in hodim po svetu z malo blaznim pogledom.
Ti bi me prekinil in poudaril, da si se sam naučil kitajsko (in to je, priznajmo, veliko težje od sanskrta), da si lahko bral daoiste. Prevedel da si, takole mimogrede in v lastno zabavo, Dao de jing. Najbrž bi govoril dolgo, mogoče bi predaval, konec koncev si človek z vsebino. Malo bi bila nestrpna, kdaj boš nehal, da lahko nadaljujem. Ampak vprašanje, če bi še prišla do besede.
Zato je mogoče bolje, da se pogovarjava takole, Vitomil. Takole, kot sva, pač moraš poslušati. Da nisi pretiho, vmes listam tvoje knjige. Pesmi s prostosti, ki so ravno pri roki.
OBRAČUN S POSMRTNO MASKO, no, ta je zanimiva.
Poročaš, da si Maja 1973 na odprtem morju / deset stopinj nad ekvatorjem splezal na jambor.
In tam, na tistem jamboru, te je spreletelo: Tu sem: / neznaten prašek / vrh plavajoče iveri. / Nikjer ni ne boga ne hudiča / ne raja ne pekla / ne zemlje / še morskega psa ni. / Samo središče / postaje JAZ sprejemne in oddajne / zavesti JAZ / ki oddaja na valu O-M-B / občutje-misel-beseda.
Tu začenjajo staroindijske filozofije, pri vprašanju »Kdo sem jaz?« Če pogledaš dovolj globoko v to vprašanje, pokukaš v srčiko biti, učijo. Rad si zrl v svoj JAZ. In nisi mu videl dna. Kaj bo potem ko me ne bo? / Stoj. Nemara je treba seči nazaj! / Kaj sem bil tedaj ko me še ni bilo? / Prisluhnem vase / poslušam vlečem odgovor iz sebe / na vprašanje: / Kaj je bilo preden sem se sestavil v tole?
Kaj je pred besedo, mislijo in celo občutjem? Kaj se skriva v tisti črni zenici, iz katere gledamo? V samem središču postaje JAZ sprejemne in oddajne zavesti JAZ?
Seveda vem, da ne vem, me pa fascinira, kako je na to mogoče gledati. Srednjeveški kašmirski filozofi-mistiki-poeti z največjima, Utpaladevo in Abhinavagupto na čelu, trdijo, da je ta prazni jaz, jaz pod biografijo, mislijo in občutjem, budno živ. Če lahko dovolj dolgo ostaneš na jamboru, v središču praznega jaza, v čisti zavesti biti, se ta razpre kot vse, kar je, in tisto, kar je hranilo jaz, se širi z nezamisljivo hitrostjo, dokler ni tako neznansko, nepresegljivo, anuttara, da je ves kozmos tvoje telo … Zavest pogleda skozi razpoko jaza in se uzre v svoji neizmernosti, ozadje bivajočega, utrip utripa, Zavest, ki sanja kozmos, kot pisatelj sanja svoj roman, in vse in vsi, in ti in jaz in zgodovina s svojo reko trupel, galaksije in kvanti, bogovi in hudiči, raji in pekli plešemo v izbruhu božanske domišljije, ki si nenehno izmišlja bivanje v milijardah oblik, pomisli, kakšna metafikcija, kakšna erupcija, kakšna ekstaza, kakšna igra ljubezni s samo s seboj (komu sem to ukradla? Heglu?), kakšen nenehen, neprekinjen, samooplajajoč se, večen in veličasten kozmični orgazem!
To bi, si domišljam, vzbudilo tvojo pozornost.
Predstavljam si te, na tistem jamboru, osuplega in spokojnega hkrati. Kajti takrat, pišeš v Obračunu s posmrtno masko, si nenadoma nekaj doumel.
* * *
Ob stoletnici si te bodo vsi svojili. Potomci smo podedovali tvoj odpor do ceremonij, zato nam bo malo nelagodno. Veliko bo obujanja spominov na tvojo veličastno biografijo. Anekdot, že znanih in še kakšna nova. Tisti, ki so te poznali ali zgolj kdaj srečali, bodo ponosno pripovedovali, kako so te poznali ali zgolj kdaj srečali. Kaj si komu rekel, pa čeprav mimogrede, bo spet postalo pomembno. Pisalo se bo, govorilo, pilo in kadilo. Tebi v čast in spomin.
Upam, da se bo čim več govorilo o tvoji literaturi. In upam, da boš dobil nove bralce. To ti želim, ljubi Vitomil, za tvojih sto let. Čim več bralcev.
Kajti pisatelj, zdaj je že čas, da poveva, pripada bralcem. Ne znancem, prijateljem, ženam, ljubicam, otrokom in vnukom. Tem je pripadal človek, v dobrem in slabem, ki leži pokopan, četudi še živi v spominih in gleda z bledečih fotografij. Mogoče so bili znanci, prijatelji, žene, ljubice in otroci del biografije in s tvojo biografijo je hudič, ker je res fascinantna. Ampak literatura, če naj bo literatura, je večja od biografije. Je tisto, kar ostaja, biografiji navkljub. Kar se daje v branje. Kar živi zgolj in samo, ko je brano.
Literaturi si se zapisal in literaturi pripadaš, Vitomil Zupan, pisatelj. Vse drugo je postranskega pomena.
* * *
Poskušam si predstavljati, kakšen je bil pogled s tvojega jambora. Sonce se spušča v zahod, praviš, razliva široko slepečo žarečo brazdo na morje. Nad tabo bele meglice / razprhnjenega oblaka. / Visoko na četrtini oboka k vzhodu / visi mali rastoči mesec / ves bel ko oblaček / kot ukrivljeno gosje pero / z oblino navzgor.
Vidiš, če ne bi povedal, bi si predstavljala drugače. Kdo ve, zakaj, ampak predstavljala bi si, da sonce vzhaja.
Sonce bi vzhajalo, počasi bi lezlo iz morja, najbrž bi ga gnala ista sila kot tebe, da si rad nerad splezal na tisti jambor, sila, ki me spremlja / ki je ne poznam, tista sila bi sonce zvabila na nebo, in bil bi tisti hip, ko se rodi dan, z vso slepečo žarečo svetlobo novega, ne vem, je temu mogoče reči upanje? Ni, v tistem hipu ni mogoče nič reči, v tistem hipu ni mogoče misliti, v tistem hipu se je mogoče zgolj čuditi, kajti kdo bi vedel, kje se končuje žarenje morja in pričenja žarenje neba.
* * *
Nenadoma sem nekaj doumel.
V hipu me je minila
vsa tista čudna potuhnjena groza
strah lastne zavesti o smrti
pošast ki jo
– ne vem od kod
ne od kdaj
nosimo v sebi
kot lastno posmrtno masko
oklepajočo živahno srce.Minilo je še nekaj hudega in težkega:
minila je zavest krivde
da sem otrokom dal življenje
da sem jim dal zavest.(Vitomil Zupan: OBRAČUN S POSMRTNO MASKO – odlomek)
