AirBeletrina - »Vojno sem ujel v svojo glavo.«*
Panorama 23. 8. 2022

»Vojno sem ujel v svojo glavo.«*

* »J’ai atrrapé la guerre dans ma tête.« (Louis-Ferdinand Céline, Guerre)

Louis-Ferdinand Célin leta 1914.

»To je čudež. Beseda ni premočna,« je časnik Le Monde pospremil majski izid romana Louisa-Ferdinanda Célina (1894–1961) z naslovom Guerre (Vojna). In res, francoski kulturni medijski prostor je prvega izmed letošnjih izidov pred 60 leti preminulega pisatelja sprejel kot enega od literarnih dogodkov leta. Nihče več ni upal, da se bodo rokopisi našli. Izginili so ob osvoboditvi Pariza, avtor jih je večkrat citiral, luč dneva pa so ponovno ugledali šele lani. Že njihova pot bi si morda nekoč zaslužila svoj roman.

Ko je junija 1944 Céline, znan po svojih antisemitskih spisih, z ženo in mačkom Bébertom zbežal iz Pariza v Nemčijo, je v svojem montmartrskem stanovanju pustil na tisoče popisanih listov. Ob vrnitvi jih ni več našel in te kraje, kakor jo je sam označil, ni prebolel do konca svojega življenja. Na splošno so veljali za izgubljene, dokler ni novinar Jean-Pierre Thibaudat leta 2020 pristopil do dedičev. V svojih rokah jih je imel že kakšnih 15 let, vendar je čakal smrt pisateljeve vdove Lucette Destouches (1912-2019) zaradi prošnje svojega vira, da je z njimi ne bi obogateli, predvsem pa zaradi želje, da bi v francosko dediščino in s tem v nadaljnje literarne raziskave prešli v celoti. Skrbelo jih je namreč, da bi jih vdova želela prečistiti v skladu s podobo, ki jo je gradila po njegovi smrti: podobo velikega pisatelja in ne antisemita. Skrivnostnega vira novinar najprej ni želel razkriti, prav tako pa je v izdaji odsotno tudi njegovo ime, saj po zahtevi dedičev pri njej ni smel sodelovati. V avgustovski seriji blog zapisov na straneh francoskega neodvisnega medija Mediapart pa Thibaudat razkriva, da je rokopise prejel od družine Yvona Morandata, politika, ki je bil med vojno del osvobodilnega gibanja. Ko se je Céline vrnil v Francijo, naj bi ga le-ta kontaktiral za predajo dokumentov, vendar naj bi ga pisatelj zavrnil, ker ni želel plačati stroškov skladiščenja, ki so se med tem nabrali, in ker ni verjel, da so se njegovi rokopisi dejansko ohranili. Do konca je vztrajal, da so bili papirji ukradeni in najverjetneje uničeni. Vdova sama naj bi svoji prijateljici pred svojo smrtjo že napovedala, da se bodo po njeni smrti ponovno pojavili. V lanskem poletju so rokopisi torej po 75 letih in krajšem sodnem postopku končno v celoti prešli v roke zakonskih lastnikov. Založba Gallimard tako od jeseni načrtuje še dva izida: Londres (London), nadaljevanje prve pripovedi, in srednjeveško zgodbo La Volonté du roi Krogold (Volja kralja Krogolda), naslednje leto pa tudi novo, dopolnjeno izdajo nedokončanega romana Casse-pipe.

Skoraj 90 let po svojem nastanku – pisan naj bi bil med letoma 1933–34, torej približno dve leti po izidu Potovanja na konec noči (1932) – roman Guerre dopolnjuje Célinov opus kot bistveni do sedaj manjkajoči del pripovedi, v kateri je pisatelj črpal iz svojega življenja. Kritiki so ga takoj postavili ob bok njegovim mojstrovinam, ki kljub avtorjevi kontroverznosti veljajo za neizpodbitno moderno klasiko. Že v prvih tednih po izidu je kraljeval tudi na lestvici najbolje prodajanih knjig v Franciji. Kratek, a udaren roman, bi ga lahko opisali, ki je kljub (ali pa ravno zato še bolj) svoji naravi prvega osnutka slogovno in vsebinsko zvest pisateljevi ekspresivnosti, ki jo marsikdo opisuje kot šok ob branju tipično neizprosnega pisanja. Nastal je iz svežnja 250 listov, po besedah urednika Pascala Fouchéja, ki jih je trudoma prepisal, včasih težko berljivih. »Piše zelo hitro, uporablja veliko okrajšav, postavlja malo ločil, ne označuje dialogov in naredi malo odstavkov,« je povedal v intervjuju za tednik Marianne.  

V pol-avtobiografski, pol-romaneskni zgodbi spremljamo okrevanje brigadirja Ferdinanda, avtorjevega alterega, v bolnišnici v Peurdu-sur-la-Lys, od trenutka, ko se hudo ranjen v roko in glavo zbudi iz nezavesti na bojnem polju nekje v Flandriji, pa vse do njegovega odhoda v London. S pripovedovalcem se tako oziramo na ključni dogodek v Célinovem življenju, ki ima osrednjo vlogo tudi v njegovih delih – tisto veliko zalogo nočnih mor in travm – prvo svetovno vojno. Še bolj natančno pa tudi dejansko fizično poškodbo, ki ga je spremljala vse do smrti. Čeprav je v pismih iz tistega obdobja dokumentirana le njegova poškodba roke, je namreč znano, da se je pisatelj vseskozi pritoževal nad groznimi glavoboli in vztrajnim zvonjenjem v ušesih. In ravno tu se skriva najmočnejša točka njegove pripovedi, ki se sicer, dlje ko beremo, vse bolj oddaljuje od dejstev in približuje fikciji, namreč v izredno neposrednih in prepričljivih opisih trpljenja kot učinka grozot vojne.

Ker v resnici ne gre le za vojni roman, saj se kar hitro iz bojnih polj premakne v zaledje ter seveda postreže s prizori neznosnosti trpljenja kot tudi sadistične spolnosti, razvratnosti in provincialnosti. Ne sledimo bojem, ampak prej realnosti tistih, ki jih je vojna že prežvečila in izvrgla, občasno soočenih s tistimi, ki v njej niso bili direktno udeleženi in se držijo svojih starih prepričanj, kot da grozot preprosto ni. Prizori s pripovedovalčevimi malomeščanskimi starši so tako precej zgovorni glede zanikanja realnosti »sveta okrutnosti, mučenja brez mej« v kontrastu s sinom, ki njegovo nasilje zdaj dobesedno nosi s seboj, kamorkoli gre in v kakršnikoli situaciji se že znajde. »Od decembra ’14 sem vselej spal s tem okrutnim hrupom. Vojno sem ujel v svojo glavo. Zaprta je v moji glavi.« Rdečo nit pripovedi zaznamuje ta nepopustljiv hrup »nevihte«, bombardiranje v njegovih ušesih, ki ga ne pusti pri miru in diktira njegove vselej prekinjajoče se misli in razsekan jezik. Jezik, ki odraža krutost in travmo. Bolečina, tesnoba, nespečnost, utrujenost, brezupno stanje, v katerem ni prostora niti za trenutek sprostitve niti za skrajno rešitev. »Nisem res verjel v nov dan. Vsako jutro sem bil bolj utrujen kot sinoči [… ] To so utrujenosti brez imena, tiste, ki pridejo s tesnobo. [… ] Preveč si utrujen celo, da bi imel voljo ubiti se. Vse je utrujenost.«

Razpoloženje, ki ga podpira tudi bolnišnično okolje, v katerem so poškodbe mnogovrstne, metode vsaj občasno vprašljive, kjer se vsakodnevno postavlja vprašanje dezerterstva, kjer nekateri pristanejo v zadušljivi kleti ali drugi na določen dan ob določenem zidu in ne preživijo. Céline nam tudi tu jezikovno in slogovno ne prizanaša, kar ponovno pripomore k moči tega romana, v katerem je telesno vselej v ospredju. Prav tako pa postreže z nevsakdanjimi liki: sestro L’Espinasse s precej célinskim značajem in skrbjo, ali bolje, čutno pozornostjo do pacientov, posteljnim sosedom, s katerim se med sprehodi medsebojno podpirata in katerega ime se tekom zgodbe spreminja – Bébert ali Cascade –, zvodnikom, ki v mesto pripelje svojo ženo, prostitutko Angèle. (Tudi pri likih so na delu mnoge bolj ali manj hipotetične vzporednice tako z avtorjevim življenjem kot njegovimi drugimi literarnimi deli.) Vse to dopolnjujejo prizori iz provincialnega mesta, izmenjevanje vojakov, njihove procesije in vsakdan, gostilnica, od koder bolnika vse skupaj opazujeta …

Vojna je torej vseprisotna, tudi skozi bolj ali manj oddaljene zvoke iz fronte, a predvsem gre za roman o travmatizmu, ki ga vojna predstavlja in povzroči, njeni razgaljeni neumnosti in sramoti. To je zlasti roman o bolečini in trpljenju, čeprav jima zoperstavlja preživetveni nagon, ne le skozi nenehno navzočo spolnost, ampak tudi živost besedila, občasno tisto njemu lastno komičnost, ki meji na ironijo, lucidne ali celo lirične pripombe ter na trenutke »lepo literaturo, z drobci groze, iztrganimi iz hrupa, ki mu ne bo konca«. V prvi vrsti pa je to morda eden najbolj učinkovitih in odkritih romanov o razo- ali od-čaranju, ki je sledil veliki vojni, avtorja, ki je pri osemnajstih letih vanjo vstopil prostovoljno. »Nič več nisem dolgoval človeštvu, vsaj ne tistemu, v katerega verjamemo, ko imamo dvajset let, z očitanji vesti, velikimi kot ščurki, ki se klatijo med vsemi duhovi in stvarmi.«

Jezik je, kot smo pri Célinu dobro vajeni, poln žargona in nenavadnih izrazov, ki jih lahko najdemo tudi v slovarčku na koncu knjige. Nikakršne pazljivosti namesto domiselnosti, ki pa poleg njegove pisateljske spretnosti, iznajdbe lastnega jezika znotraj literature, nenazadnje odraža tudi vso silovitost, nasilje in sovraštvo. V tem primeru ne sicer še do Judov, a ob pazljivem branju zaznamo ponavljajoče označevanje tujcev iz francoskih kolonij in predvsem žensk z besedami, ki jih (najmanj) spreminjajo v manjvredne objekte (na voljo za uporabo, spolnost ali agresivnost – ločnica je tanka). Res se težko upremo njegovemu surovemu šarmu, ki morda po svoje teče še bolj neposredno, ker napisanega ni v nedogled urejal in popravljal. Pa vendar z nekaj distance tako na prizore kot na jezik, s katerimi nam jih prikaže, še težje ne pogledamo s kritičnim očesom. Ne ker bi si od njega želeli več vljudnosti in politične korektnosti, ampak ker lahko ob branju uživamo, a ne pozabljamo, kaj se skriva v ozadju. Ali ni po svoje sama zgodba pričujočih rokopisov precej povedna o njegovem mestu v francoski in s tem svetovni književnosti dvajsetega stoletja, kot tudi o sloviti ločnici med pisateljem in človekom? Dejstvo, da kljub njegovim izredno problematičnim stališčem pred in med drugo svetovno vojno ter jezi, s katero so ga Francozi pričakali po njej, niso bili uničeni, le varno shranjeni, dokler ne on ne njegova žena od njih ne bosta imela več nobene koristi in ko se bomo z njimi lahko soočili v njihovi celoti …  

Surovost njegovega pripovedovanja je močna in privlačna, ravno zato ker je popolnoma iskrena in avtentična ter kot taka izredno reprezentativna za duh in potek preteklega stoletja. Ker ni zgolj neka pripoved o vojni in njenih posledicah, ampak ker je vsaka zapisana beseda prežeta z njo in duhom zgodovinskega trenutka. (Nemalo kritikov se tako ob pričujočem izidu ni obotavljalo izreči oznake »največji francoski pisatelj 20. stoletja«, čeprav imajo seveda precej široko izbiro.) Ampak prav to grobo razpoloženje je nekaj let kasneje ustvarilo sovraštva polne pamflete s konkretno tarčo in ciljem. Ločiti eno od drugega, velikega pisatelja, z znatnim vplivom na – tudi slovenske – avtorje, od zgodovinskega lika, človeka s točno določeno nesprejemljivo držo, bi bilo priročno in udobno, a tudi naivno. Pomenilo bi pozabiti, da gre morda v osnovi za isti vir navdiha. Zato si morda ravno ob branju Célina lahko najbolje zastavimo vprašanje odgovornosti ne le piscev, temveč tudi bralcev, potem ko odložimo knjigo in opazujemo, kam nas je odpeljala njena zgodba ter kako in s čim nas je zapeljal in očaral njen slog in jezik. Včasih se stvari ne ustavijo pri besedah in retoriki.