Nekje v prvi tretjini vojnega romana Kavelj 22 (lejte, nisem jaz prevajal), enega od stranskih likov, sicer totalnega glupsona, polkovnika Cargilla, nepričakovano zadene trenutek jasnosti, zato vojakom v spomenico zapiše: »Pameti je treba, da ne prideš do denarja … Dandanes že vsak bedak lahko zasluži ničkoliko denarja in večinoma ga tudi služijo. Kaj pa ljudje s talentom in možgani?«
Dolgo pričakovani, triurni kolos Martina Scorseseja Volk z Wall Streeta je filmska razširitev omenjene predpostavke, da sposobnost kopičenja kešiša ni nič drugega kot konsenz v specifično vrsto idiotizma. Seveda takšna groba, nujno posplošujoča obsodba (kontrapunkt uspavanki »vedo, kaj delajo«, po kateri niti vlečejo nekakšni prvovrstni veleumni iz ozadja), za seboj potegne cel kup neprijetnih implikacij, med drugim tudi to, da so opevani kapitalski šampioni, za katere nas prepričujejo, da v jami sodobnosti edini znajo vihteti bakle v smer prihodnosti, pravzaprav kognitivni kriplji, ki jim bo uspel požig nevnetljivega ekosistema.
Skratka, Jordan Belfort, volk z Wall Streeta (Leonardo v čaplinovsko gumjasti in hkrati najboljši vlogi) je eden takšnih idiot savantov. Jordy je one-trick pony, ki mu je kultivacija popularnih medijev prišla tako do živega, da je neženirano borznoposredniško KKK deonotlogijo s konca osemdesetih (Koka, Kurbe, Keš, s poudarkom na zadnjem k) pripravljen pogoltniti v točno takšni obliki, kot mu je servirana.
Belfort pri rosnih dvaindvajsetih izpopolni ta svoj edini trik– telefonsko akviziterstvo. Zato mu tudi po črnem ponedeljku leta 1987, ko se mora po še enem padcu borze posloviti od sanj o penetraciji vrhov Wall Streeta, ni hudega. Nasprotno, finančna kriza je začetek renesanse našega gadnega guleža. Z izdelovalcem otroškega pohištva Diamond Donnyjem (Jonah Hill zna igrat!) ustanovi podjetje Stratton Oakmont, ki se specializira za telefonsko prodajo ničvrednih delnic (penny stocks). V osnovi gre za to, da poskuša soba, polna krošnjarjev à la Belfort, čim večjemu številu naivnežev podturiti čim večje število čim večjih smeti, pri tem pa si odbrati čim večjo provizijo. Volk z Wall Streeta je posnet po istoimenski Belfortovi avtobiografiji, v kateri je med drugim navedeno, da je Stratton Oakmon na vrhu biza posloval z milijardo dolarjev kapitala in zaposloval tisoč ljudi.
Filmski Belfort se z vztrajnim prebijanjem četrte stene (ena Martyjeva klasika) na začetku še muči z razlaganjem principov borznoposredniškega slepomišenja, potem pa navrže en »koga boli kurac, mam ta keš« in se skupaj s svojimi epigoni prepusti večnemu bakanalu. Levji delež filma dejansko pripade Belfortovi monološki prezentaciji vdajanja najbolj očitnim fetišizacijam, onkraj katerih eksistenca teh karakternih genitalij v kravatah razpade na poljubne fragmente gurujskih naukov – Jordan Belfort si te dni kruh v resnici služi kot (še en) Smiljan Mori.
Scorsese je dejal, da je (tudi) Volk z Wall Streeta poskus tematizacije etosa ameriških sanj in v delirični stilizaciji ter kopičenju mesenih ekscesov ad infinitum (ciparjenje dobesedno skooos) se film manifestira kot genetski amalgam Gilliamovega Strahu in groze v Las Vegasu in Stonovega Wall Streeta. Volk je bleščeča kolekcija vulgarnosti, zatočišče for na prvo žogo, hkrati pa Scorsesejev najbolj morasto brezobličen film, ki ga v prebavljivo formo sicer strukturno skrupuloznega Martyja trpajo naporne stilistične figure (refreni, zavlačevanje, ponavljanja …).
Tako ni čudno, da mu cvetober bolj kislih kritikov očita vsebinsko banalnost, odsotnost moralne substance (nikoli ne vidimo obubožanih nesrečnikov, ki jih je Belfort ociganil), pomanjkanje razvoja likov in vsesplošno baročno napihnjenost. Ob tem se seveda spregleda jasna intenca, da se je čez Volka treba pretolči prav tako, kot se je treba pretolči čez virozo. Scorsese si je v enem od svojih nedavnih esejev sposodil sintagmo režiserja Franka Capre, da je »film bolezen«, v Volku pa je njegova klica sublimirana do epidemičnih razsežnosti. Ta bolezen je posameznikova zaveza k retardiranosti monetarnega grabeža. In če velja, da je ustrezna besedna zveza za uresničene sanje nočna mora, potem so uresničene sanje umskih štrcljev tipa Belfort pravi Pyongyang nočnih mor.
Ob tem se takoj sprosti vprašanje okoli kulturnega kapitala. Čeprav – ali pa ravno zato – ker je Jordan otrok računovodij iz Bronxa, je njegov »okus« nagravžno primitiven. Oziroma, kakor mu v ksiht frcne FBI-jevski agent: »Večina ljudi, ki jih lovim, prihaja iz bogataških družin. Ti pa si tak gnoj postal sam od sebe.« Ali Belforta naposled pohopsajo ravno zato, ker ni crème de la crème? Trop Scorsesejevih sugestij vsekakor sili v sklep, da je še vedno bolje imeti Steinwayja v dnevni kot Rolexov ice na roki …
Summa summarum: Volk z Wall Streeta so Dobri fantje za dobo, v kateri smo pristali na to, da ves čas lovimo vlogo kramarjev samih sebe.
Zato se ne upokojit, Marty. Še vedno na polno maš te filme.
Martin Scorsese: Volk z Wall Streeta. Na ogled v kinocentrih Kolosej, Planet Tuš in ljubljanskem Kinodvoru od 27. 12. 2013.