Danes kultno nadaljevanje Prišlekov Lojzeta Kovačiča z več kot pomenljivim naslovom Resničnost je v knjižni izdaji prvič izšlo leta 1972, skupaj z besedilom Sporočila v spanju. Kot lahko izvemo iz obširne in pronicljive spremne besede ponatisa romana, ki jo podpisuje prejemnik nagrade Prešernovega sklada Jure Jakob, je roman Resničnost pravzaprav tematska predelava v požaru izgubljenega romana Zlati poročnik, ki ga je Kovačič začel pisati januarja leta 1956. Zlati poročnik je bil občutno daljši od kasnejše Resničnosti, zgorel pa je v požaru v avtorjem stanovanju. Tako je izginilo več sto strani proznega dela, katerega začetek je bilo moč brati v revijalni objavi v Besedah leta 1957. Na koncu objave je bilo napovedano tudi nadaljevanje v naslednji številki revije. A je revija prav tedaj prenehala obstajati: kot lahko beremo v zbirki esejev o Lojzetu Kovačiču O tistem, ki ždi v meni, ki jih je lani objavil literarni zgodovinar Matevž Kos, je dotična objava Lojzeta Kovačiča pripeljala celo pred sodišče, saj naj bi v besedilu zakrivil zlonamerno prikazovanje življenja vojske Jugoslovanske ljudske armade.
Iz vsega navedenega je zato razvidno, da je že samo ozadje nastanka Resničnosti precej zapleteno in polno preobratov. Resničnost, ki jo je Lojze Kovačič sam v Petih fragmentih imenoval »realistična zgodba iz vojske«, je objavil več kot desetletje kasneje od začetnega dela na zgodbi o pisarju po imenu ćato*, ki je v Resničnosti precej nedvoumno literarizirana različica avtorja samega. Tudi Resničnost je, kot praktično vsa dela enega naših največjih pisateljev, avtobiografska/avtofikcijska pripoved, četudi se poslužuje tretjeosebnega pripovedovalca. Kot poudarja Matevž Kos, je prvoosebnost ne glede na slovnično obliko pripovedovalca pri Kovačiču vselej v ospredju.
Ko torej odpremo platnice Kovačičeve Resničnosti, v nas butne življenjska zgodba tragičnega bivanja v kazenskem bataljonu, pozneje vojski in pa povratka v domačo Ljubljano, ki je vseskozi prepredena in podprta z detajli in resničnimi dejstvi iz avtorjevega življenja. Roman se začne in medias res, v Makedoniji, kjer protagonist zaradi prekrška v vojski služi kazen in v kazenskem bataljonu z ostalimi vojaki cele dneve čisti granate, kar je fizično težaško in psihično izčrpavajoče delo, ki protagonista potiska vsak dan v globljo psihološko stisko in občutke popolne derealizacije ter odtujenosti od tega, kar imenuje resničnost.
Resničnost ćatovega bivanja v vojski je namreč vse prej kot lahka. Ćato ima ranjeno roko, dajo ga v zapor, v kazenskem bataljonu živi v strahu, prenašati mora strahotno vročino in težaško delo. Ko se naposled vrne nazaj v »navadno« vojsko, se zato ves čas prav na smrt boji, da bi zagrešil karkoli, zaradi česa bi se zopet znašel na zatožni klopi. Vede se več kot vzorno, zaradi česar si pridobi celo neke vrste ugled. Tematsko se roman tu prelomi v zadnji del, ki se odvija, potem ko se lahko ćato vrne domov, v Ljubljano, o čemer je sanjaril, a se njegov povratek izkaže za skorajda nadrealistični opis samotnega tavanja zapuščenega človeka po meglenih mestnih ulicah, ki niso več takšne, kot je bil protagonist, ko ga je zapustil. Če se v vojski sprašuje, kaj sploh je smisel človeškega obstoja in ali resničnost sploh obstaja, kar preberemo v sledečem pasusu: »Mogoče je bilo vsega krivo to, da ni poznal resničnosti, da ni imel občutka zanjo? Kajti kljub vsem trpinčenjem v zaporu, preganjanju, pohodom, ga nikoli ni zapustil ne dvom ne zanos, če resničnost sploh obstaja«, se ob povratku v »resnično« življenje zave, da je okolje dejansko močnejše od njega, da je vse, kar še je resnično, mesto samo. On sam pa je v njem izgubljen, brez prebite pare in doma. »Bog, ali je padel z jasnega na zemljo ali se po zraku priselil sem, v mesto, in prvič hodi po njem? Ampak vse to je bilo resnično,« zapiše Kovačič.
Njegov protagonist Resničnosti sanjari o tem, da bi se sploh lahko kamorkoli vrnil, da bi imel lastno sobo, pribežališče pred hrupnim in sovražnim svetom ter ljudmi, ki mu ne dajo miru. Prvo noč, ko premražen tava po mestu, ga namreč aretirajo in skoraj spet priprejo, a je zelo kmalu izpuščen. V romanu Resničnost nam torej pred oči stopa svet, ki je sovražen, krut in v katerem je vse tako temno in nesmiselno, da je pod vprašaj postavljen sam obstoj resničnosti, trdnega centra sveta, ki bi se ga lahko oprijel protagonist. Vendar Kovačič tak svet kaže skozi skoraj hladen, odmaknjen pogled, prečiščen vseh vznesenih čustev in pretiranih analiz dogajanja. Zato ni nenavadno, da je sam pisatelj o romanu izjavil: »Resničnost naj bi bila nekakšna antiteza sanj, protiknjiga, dnevno življenje nasproti nočnemu […]. Resničnost je zato hote pisana preprosto, realno, plosko, ekonomično, brez notranjih pripetljajev«.
Ćato nikdar ne vzroji, ne motivira ga vseobsegajoča jeza, ne izbruhne v gnev in svetu ne skuša pokazati sredinca. Resničnosti ne skuša spodkopati, a si jo želi prestreči, da bi razumel, kaj sploh je. V kazenskem bataljonu je prestrašen in utrujen, med čiščenjem granat motri veliko drevo zunaj in tiho razmišlja o življenju, ob povratku v vojsko hrepeni po dotiku ljubljene ženske ali sploh kateregakoli drugega, ob povratku v Ljubljano pa se takoj ob prihodu na železniško postajo, ko si skuša v vodnjaku zgolj umiti utrujeni obraz, popolnoma prestraši železničarja, ki mu začne prihajati nasproti. »Pisarju se je srce skrčilo s tako silo, kot da bi imel v prsih namesto njega veliko, v topo boksarsko rokavico oblečeno roko.« Prestraši se, da bo železničar pomislil, da skuša na postaji podtakniti bombo ali da je zakrivil kaj drugega ilegalnega. V vsakem obrazu vidi nekoga, ki bi ga lahko imel za krivega, kot so ga imeli v kazenskem bataljonu. Kot beremo nekje na začetku romana: »Če so te enkrat na začetku življenja prestrašili, boš vedno prestrašen, tu nič ne pomaga.«
Tako lahko Resničnost beremo kot pripoved o mehanizmih delovanja strahu in pa usodi človeka, potisnjenega v ozko ulico lastnega časa, v kateri se lahko pomika zgolj naprej, da bi se je rešil. Ćato je vendarle idealist, ki v svojem nočnem blodenju po prestolnici občuduje prav vsak kotiček vsake ulice in trga in sanjari o resničnosti, v kateri bi imel dom, v kateri bi, kot prišlek, ki je, kot nas podučijo Prišleki, pretrpel marsikatero krutost, selitev in nebogljenost, končno začutil, da v tem svetu sploh je nekdo. To pa je tisto eksistencialno občutje, ki prežema najboljša literarna dela prejšnjega stoletja. Občutek brezdomnosti v svetu in stalnega konflikta jaz vs. drugi in jaz vs. svet. Ko se prebijemo do zadnje strani romana Resničnost, tako zanesljivo s seboj odnesemo marsikatero misel in podobo iz romana, ki je v novem ponatisu zopet na voljo za poglobljeno branje in v katerem ves čas odzvanja ena izmed misli, ki si jo izreče ćato: »Vse, kar se je zgodilo, je bilo nemogoče kakor življenje.«
*Ime protagonista je zapisano z malo začetnico, saj tak zapis uporablja tudi avtor v knjigi.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.